Zahteva za popravek

dnevnik_V članku z naslovom »Zadoščenje svojcem izgnanih v smrt v Srebrenici«, ki je bil objavljen v Dnevniku 7. 9. 2013, avtor Dejan Kovač poroča o odločitvi nizozemskega vrhovnega sodišča, »da je nizozemska država odgovorna za smrt treh Muslimanov v Srebrenici leta 1995«. Poleg drugega je avtor v članku zapisal tudi naslednje: »V največji moriji na evropskih tleh po drugi svetovni vojni so julija 1995 enote bosanskih Srbov pobile okoli 8000 Muslimanov, nizozemski vojaki pa tega grozljivega genocida niti niso poskušali preprečiti«.

V skladu z Zakonom o medijih (Zmed, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l., št. 110/2006, 6. oddelek: Pravica do popravka ali odgovora) zahtevam od avtorja, da popravi trditev o »največji moriji na evropskih tleh po drugi svetovni vojni« in popravek objavi v skladu z zakonom v istem mediju in na istem mestu, kjer je bil objavljen članek s sporno trditvijo.

Da je navedena avtorjeva trditev nepravilna, lahko utemeljim s številnimi viri, na primer z ugotovitvami Inštituta za novejšo zgodovino v projektu popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. O ugotovitvah tega projekta je govorila zgodovinarka Vida Deželak Barič v pogovoru na MMC RTV Slovenija. Pogovor je bil objavljen 10. junija 2012. »Projekt bo Slovencem dal prvo zelo natančno bazo s podatki in okoliščinami smrti umrlih«. Na vprašanje, koliko ljudi je bilo v Sloveniji pobitih v nasilju po drugi svetovni vojni, je zgodovinarka navedla številko 14000. Tudi drugi viri na tem področju navajajo podobne številke, na primer raziskovalka žrtev Tadeja Tominšek Rihtar v pogovoru z Janijem Severjem, ki je bil objavljen v Mladini dne 24. 3. 2004. Raziskovalka navede o številu izvensodno pobitih po vojni številko »največ 15000«. Vire in podatke, ki demantirajo trditev avtorja, od katerega zahtevam popravek, bi lahko še našteval. Viri so dostopni vsem, ki jih želijo videti, med njimi tudi podatki Raziskovalne komisije Državnega zbora za povojne množične poboje, pravno dvomljive procese in druge tovrstne nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik. V njih je navedena številka o pobitih po 9. maju 1945, od 14000 do 18000.

Novinarji, ki nas obveščajo preko medijev, so te vire dolžni poznati in upoštevati. Zakaj me je zbodla trditev, da je bila v Srebrenici največja morija po drugi svetovni vojni? Nisem je bral ali slišal prvič. Zbodla me je že na TV dnevniku, pa še kje. Prav gotovo mi ne gre za nekakšno tekmovanje v številkah in zgodovinskih dogodkih. Že en sam uboj človeka je grozljivo dejanje, kaj šele tisoči. Srebrenica nas pretresa v novejšem času, besede o njej odmevajo v medijih v zvezi s sodnimi obravnavami odgovornih na mednarodnem sodišču v Haagu, ob vedno novih odkritjih pobitih in njihovih pokopih. Tragedija povojnih pobojev v Sloveniji pa je še vedno nekako zatajena. Za stotine grobišč, v katerih so pobiti po vojni, še ni prave rešitve o celostni ureditvi. Pobiti še vedno nimajo dostojnega groba, še niso vpisani kot človeška bitja v knjige umrlih. O tem je zgodovinar Jože Dežman povedal, da »kaže na civilizacijsko nezrelost države Slovenije,« (Dnevnik 8. 9. 2013).

Nekateri svojci pobitih si o tem še vedno ne upajo govoriti. Že citirana Tadeja Tominšek Rihtar je v navedenem pogovoru dejala, da so ji nekateri v zvezi z njenim raziskovanjem rekli, »da lahko umremo zaradi tega, kar počnemo«. Izrečeno je povzročil strah, ki se je zažrl v ljudi. V svoji diplomski nalogi, Poročanje medijev o povojnih pobojih v 90. letih 20. stoletja (Ljubljana, FDV, 2008), Barbara Gačnik piše o »spirali molka«, ki je vladal o tej temi pred osamosvojitvijo Slovenije in je nastala zaradi strahu pred osamitvijo tistih, ki mislijo drugače kot večina. Sprašujem, ali je ta spirala molka res že končana? Mislim, da k njej prispevajo tudi take trditve, kot je ta, ki ji nasprotujem z zahtevo po popravku. Z odnosom na osebni in družbeni ravni do tragičnih pobojev po 2. svetovni vojni v naši domovini si hote ali nehote gradimo svojo prihodnost. Prihodnost, v kateri se lahko take tragedije spet zgodijo. S potiskanjem iz zavesti smo daleč od odgovornosti do resnice, smo daleč od tako potrebne samorefleksije naše narodne zgodovine, smo daleč od tako potrebne graditve empatije do žrtev in njihovih svojcev, smo daleč od pravega odpuščanja in sprave. Kako naj s tem bremenom rešujemo težke probleme sedanjosti in prihodnosti naše domovine? Na tej točki ob zaključku naslov članka razširjam od zahteve za popravek novinarju v Dnevniku na poziv vsem odgovornim v Sloveniji in vsem nam – državljanom. Na vseh ravneh je potreben popravek v odnosu do naše zgodovine, njenih tragičnih žrtev in naše usodne razdeljenosti. Popravek za prihodnost.

Foto: Dnevnik