Zahteva za popravek

20

dnevnik_V članku z naslovom »Zadoščenje svojcem izgnanih v smrt v Srebrenici«, ki je bil objavljen v Dnevniku 7. 9. 2013, avtor Dejan Kovač poroča o odločitvi nizozemskega vrhovnega sodišča, »da je nizozemska država odgovorna za smrt treh Muslimanov v Srebrenici leta 1995«. Poleg drugega je avtor v članku zapisal tudi naslednje: »V največji moriji na evropskih tleh po drugi svetovni vojni so julija 1995 enote bosanskih Srbov pobile okoli 8000 Muslimanov, nizozemski vojaki pa tega grozljivega genocida niti niso poskušali preprečiti«.

V skladu z Zakonom o medijih (Zmed, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l., št. 110/2006, 6. oddelek: Pravica do popravka ali odgovora) zahtevam od avtorja, da popravi trditev o »največji moriji na evropskih tleh po drugi svetovni vojni« in popravek objavi v skladu z zakonom v istem mediju in na istem mestu, kjer je bil objavljen članek s sporno trditvijo.

Da je navedena avtorjeva trditev nepravilna, lahko utemeljim s številnimi viri, na primer z ugotovitvami Inštituta za novejšo zgodovino v projektu popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. O ugotovitvah tega projekta je govorila zgodovinarka Vida Deželak Barič v pogovoru na MMC RTV Slovenija. Pogovor je bil objavljen 10. junija 2012. »Projekt bo Slovencem dal prvo zelo natančno bazo s podatki in okoliščinami smrti umrlih«. Na vprašanje, koliko ljudi je bilo v Sloveniji pobitih v nasilju po drugi svetovni vojni, je zgodovinarka navedla številko 14000. Tudi drugi viri na tem področju navajajo podobne številke, na primer raziskovalka žrtev Tadeja Tominšek Rihtar v pogovoru z Janijem Severjem, ki je bil objavljen v Mladini dne 24. 3. 2004. Raziskovalka navede o številu izvensodno pobitih po vojni številko »največ 15000«. Vire in podatke, ki demantirajo trditev avtorja, od katerega zahtevam popravek, bi lahko še našteval. Viri so dostopni vsem, ki jih želijo videti, med njimi tudi podatki Raziskovalne komisije Državnega zbora za povojne množične poboje, pravno dvomljive procese in druge tovrstne nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik. V njih je navedena številka o pobitih po 9. maju 1945, od 14000 do 18000.

Novinarji, ki nas obveščajo preko medijev, so te vire dolžni poznati in upoštevati. Zakaj me je zbodla trditev, da je bila v Srebrenici največja morija po drugi svetovni vojni? Nisem je bral ali slišal prvič. Zbodla me je že na TV dnevniku, pa še kje. Prav gotovo mi ne gre za nekakšno tekmovanje v številkah in zgodovinskih dogodkih. Že en sam uboj človeka je grozljivo dejanje, kaj šele tisoči. Srebrenica nas pretresa v novejšem času, besede o njej odmevajo v medijih v zvezi s sodnimi obravnavami odgovornih na mednarodnem sodišču v Haagu, ob vedno novih odkritjih pobitih in njihovih pokopih. Tragedija povojnih pobojev v Sloveniji pa je še vedno nekako zatajena. Za stotine grobišč, v katerih so pobiti po vojni, še ni prave rešitve o celostni ureditvi. Pobiti še vedno nimajo dostojnega groba, še niso vpisani kot človeška bitja v knjige umrlih. O tem je zgodovinar Jože Dežman povedal, da »kaže na civilizacijsko nezrelost države Slovenije,« (Dnevnik 8. 9. 2013).

Nekateri svojci pobitih si o tem še vedno ne upajo govoriti. Že citirana Tadeja Tominšek Rihtar je v navedenem pogovoru dejala, da so ji nekateri v zvezi z njenim raziskovanjem rekli, »da lahko umremo zaradi tega, kar počnemo«. Izrečeno je povzročil strah, ki se je zažrl v ljudi. V svoji diplomski nalogi, Poročanje medijev o povojnih pobojih v 90. letih 20. stoletja (Ljubljana, FDV, 2008), Barbara Gačnik piše o »spirali molka«, ki je vladal o tej temi pred osamosvojitvijo Slovenije in je nastala zaradi strahu pred osamitvijo tistih, ki mislijo drugače kot večina. Sprašujem, ali je ta spirala molka res že končana? Mislim, da k njej prispevajo tudi take trditve, kot je ta, ki ji nasprotujem z zahtevo po popravku. Z odnosom na osebni in družbeni ravni do tragičnih pobojev po 2. svetovni vojni v naši domovini si hote ali nehote gradimo svojo prihodnost. Prihodnost, v kateri se lahko take tragedije spet zgodijo. S potiskanjem iz zavesti smo daleč od odgovornosti do resnice, smo daleč od tako potrebne samorefleksije naše narodne zgodovine, smo daleč od tako potrebne graditve empatije do žrtev in njihovih svojcev, smo daleč od pravega odpuščanja in sprave. Kako naj s tem bremenom rešujemo težke probleme sedanjosti in prihodnosti naše domovine? Na tej točki ob zaključku naslov članka razširjam od zahteve za popravek novinarju v Dnevniku na poziv vsem odgovornim v Sloveniji in vsem nam – državljanom. Na vseh ravneh je potreben popravek v odnosu do naše zgodovine, njenih tragičnih žrtev in naše usodne razdeljenosti. Popravek za prihodnost.

Foto: Dnevnik


20 KOMENTARJI

  1. Resnicoljubna in duhovno razvojno pomenljiva gesta avtorja.

    Zakaj bi bilo zamolčano to, kar bremeni vest slovenskega naroda?!

    Vest, ki kliče po duhovni preobrazbi za nazaj in za naprej!

  2. Stavim, da bodo upogljivi pisuni na Dnevniku našli 101 izgovor in zavrnili zahtevek za popravek.

    Kakšno bedo producira kumrovška izpostava na FSNP/FDV !

  3. G. Lesnik!
    Čestitke za ta prispevek. Upamo samo, da ga bodo smiselno upoštevali tudi novinarji o proslavah in govorci na teh proslavah, ki imajo za kuliso prapore z (rdečo) zvezdo, pod katero so se izvajali zločini na teritoriju Sloovenije in še vedno “vzeti samo na znanje”

  4. Tu gre za neupravičen odziv. Povojni poboji so se odvijali na različnih lokacijah, pri Srebrenici pa je šlo za “paketni” uboj osem tisoč Bošnjakov.
    Zato je navedba Dejana Kovača povsem v skladu z dejstvi.

  5. Sandi – po protitankovskih jarkih trohnijo desettisoči –
    le da niso (vsi) slovenske krvi, pripadnosti . . .
    Biti pokončani na eni lokaciji ali biti
    pobiti v enem mesecu – kje je razlika?
    Gre za zamolčevanje , prikrivanje.
    O Hudi jami in Srebrenici in še
    o izbrisanih hkrati moremo v
    Mehmedalijevi knjigi Nihče
    izčrpno (pre)brati . . .
    Samo človek s srcem pa bo dojel vso to grozo.

    • Ne strinjam se z vami! Povojnih pobojev nihče ne zamolčuje, o njih se govori že dvajset let, očitno tudi zaradi političnih potreb zaradi kazanja s prstom na nasprotnika (levico). Kaj je gršega kot to, da se mrtve politično izrablja za svojo korist?

      • Tovariš sandi-bandi, kaj lažeš.

        Mrtve za svoje koristi zlorablja levica. Mrtve zmerja z izdajalci.

        To, da pa s prstom pokažeš na morilca, pa ni nič narobe.

  6. Tvoje žaljivke so samo dodaten dokaz, da sem zadel v polno.

    Nasploh pa je neokusno primerjat poboje, kjer je šlo za genocidno uničevanje določene skupine ljudi, z izvensodnimi obračuni s kolaboranti Hitlerjeve Nemčije. Če bi bilo tudi to genocid, potem so tudi zahodne države genocidne.

    • Sandi-bandi, ti si tako fanatičen, da si užaljen, ko kdo napiše zate neprijetno resnico.

      Veš, EU je obsodila tvoj rajski komunizem in ga izenačila z nacizmom in fašizmom.

    • G. Sandi!
      Izraz “kolaborant” je smiselno uporabiti samo v natančni zvezi, ki je sodno dokazana. Ljudje, ki so bili pobiti brez sodno dokazane krivde, so po vseh pravnih kriterijih, ki veljajo v demokratičnih družbah nedolžni in žrtve zločinskega sistema. Odlično razčlenitev pojma kolaboracija je predstavila ga. Tamara Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod, MK 2004. Priporočam v branje.

  7. Sandi, neprimerno je z okusom primerjati neupravičene poboje z, po vaše, upravičenimi. Genocid in izvensodno pobijanje opravičujete s “kolaborantstvom”.
    Vi se torej strinjate z izvensodnim pobojem, ker je general Rupnik prisegel v imenu vseh tistih domobranov, ki jih ni bilo zraven, niti so mogli vplivati na odločitev tistih, ki so zaradi njim znanih razlogov (orožje za boj proti revolucionarnim) pristali na zahtevano prisego.
    Za dosego cilja je dovoljeno nedovoljeno! Za dokončno zmago in zaščito revolucije so si zmagoviti vzeli pravico, da po končani vojni pobijejo vse drugače, opozicijsko misleče. Če bo pa kdo kdaj kaj spraševal bomo pa rekli, da so bili itak domobranci. To nam dopovedujete tudi vi.
    Naj vam olajšam. Vi ste en čisto navaden pritlehni Makiavelist z odlično razvitim okusom za razvrščanje med primerno oz. neprimerno ubitim.
    Izogibajte se vprašanj na temo genocid. So prezahtevna za vas.
    P.s. Preberite si “Il principe”, da boste še kaj zvedeli o sebi.

Comments are closed.