Komunistični kapitalizem: vtisi s potovanja po Kitajski, 1. del

9
765
Milijonsko mesto Xining Foto: A. Tomažič
Milijonsko mesto Xining Foto: A. Tomažič

Kako je možno, da gospodarstvo lahko deluje tako uspešno tudi v komunističnem režimu? Ali nista svoboda in demokracija predpostavki za funkcioniranje kapitalizma v pogojih proste podjetniške iniciative ter zasebne lastnine?

To me je najbolj zanimalo ob začetku mojega tri tedenskega potovanja po Kitajski. Pridružil sem se namreč avstralski skupini fotografov, s katerimi smo spoznavali vzhodni del države ter obrobni, začetni del Tibeta. Posebna privlačnost je bila v večdnevnem praznovanju novega leta – kitajskega in tibetanskega (kar pa ni istočasno).

Zahodna demokracija nima nič skupnega s kitajsko politično ureditvijo

Riževa polja v pokrajini Yunnan Foto: Anton Tomažič
Riževa polja v pokrajini Yunnan Foto: Anton Tomažič

Vtisi o tej ogromni deželi so presegli vsa moja pričakovanja. Politična ureditev na Kitajskem nima prav nič skupnega z demokracijo, kot jo pojmujemo in izvajamo na zahodu. Komunistična stranka ima popolno in izključno oblast na vseh področjih, predvsem tudi v upravi in vojski. Za vse druge je politična svoboda zelo omejena, podobno kot je bila v naši deželi 45 let po »osvoboditvi«… »Lahko se treseš, če te zebe…« Indoktrinacija poteka predvsem preko izobraževanja ter medijev. Uradnih državnih televizijskih kanalov imajo kar 15, poleg teh pa še ogromno lokalnih. Saj imajo še kar zanimive programe (dosti bolj, kot na primer v Iranu), vendar pa se lahko kadarkoli pojavijo obsežni posnetki raznih dolgočasnih sej centralnega komiteja (starejšim bralcem znano?) in to istočasno na vseh kanalih, tako da jim težko ubežiš. Tujih TV kanalov skoraj ni, razen v velemestnih hotelih, vendar pa se lahko tudi kakšen CNN kar nenadoma zatemni za nekaj minut. Seveda, saj ga prenašajo s časovnim zamikom, da cenzorji lahko pravočasno ukrepajo …

Internet zelo razširjen, a nadzorovan s strani države

Internet je zelo razširjen v vseh oblikah in napravah. Toda prepovedani (blokirani) so Facebook, Twitter, Instagram, YouTube … Vendar pa zaradi tega Kitajci niso prikrajšani za užitke družbenih (družabnih) omrežij, saj imajo svoje lastne ustrezne »kopije« Facebooka, Twitterja, itd., ki pa so lahko, in očitno tudi so, nadzorovani s strani države (partije) – v zelo pomembni kombinaciji s samocenzuro.

Ker pa je v totalitarnih sistemih važno predvsem, da so obvladovane široke množice (velika večina prebivalstva), velja podobno kot v Iranu, za tujce je prav lahko obiti blokade družbenih omrežij, s pomočjo posebnih aplikacij VPN. Praviloma takšnih »ukan« ne preprečujejo niti lastnim državljanom, dokler je to omejeno na zanemarljivo število intelektualcev.

Kitajska tudi 100 % kapitalistična država

Klasični kitajski motiv v parku Lijiang Foto: Anton Tomažič
Klasični kitajski motiv v parku Lijiang Foto: Anton Tomažič

Za bralce, katerim se kar lasje ježijo ob tako očitnem pomanjkanju zahodne demokracije in »splošnih človekovih pravic« pa naj takoj pojasnim, da vse to ublaži dejstvo, da pa je hkrati Kitajska tudi 100 % kapitalistična. To je čutiti na vsakem koraku. Poteka celo nekakšna prikrita indoktrinacija materialnih dobrin, vzporedno z ono politično. Na mnogih TV kanalih (tudi na 15 državnih) se že zjutraj ali pa v »prime time« terminih vrtijo razkošni »reality shows« po zahodnih vzorcih, z bogatimi nagradami, kjer lahko celo otroci tekmujejo za hladilnike in pralne stroje, ipd., glavna nagrada pa je luksuzni avto.

Vzrok za uspešen razvoj gospodarstva je očitno tudi v popolni svobodi podjetniške iniciative, kot jo očitno tukaj imajo. Mi smo včasih mislili, da to ne gre skupaj s pomanjkanjem večstrankarske demokracije, ki naj bi edina omogočala »checks & balances« ter uspešen boj proti korupciji. Na Kitajskem so se pa boja proti korupciji lotili čisto na avtokratski način. Sedanja velika zvezda (dosmrtni) predsednik (vsega) Ši Džinping je celo svojo največjo popularnost dosegel prav z odločnimi akcijami proti korupciji. Res je, da je ob tem morda (verjetno) obračunal tudi s svojimi političnimi nasprotniki. Vendar pa se zdi, da je to manjši davek ob pomanjkanju formalne demokracije.

Osebno sem ob vseh teh spoznanjih (in tudi ob drugih vtisih) doživel kar precejšnjo spremembo v svojem mišljenju. Vse bolj se mi zdi, da zahodna demokracija le ni edini recept za uspešen razvoj družb. Čeprav seveda rajši živim v demokraciji.

Se nadaljuje!

9 KOMENTARJI

  1. Gospod Anton,
    so vam pustili, da bi si svobodno ogledali npr. življenje podeželja? Življenje delavcev?

  2. Noben nas ni oviral in smo lahko samostojno hodili naokrog. Seveda sem bil tudi v revnih predelih in tudi o tem (razlika med podeželjem in velemesti) bo kaj napisano v nadaljevanju…

  3. Tudi sam sem prišel do podobnih misli, kot jih navaja avtor, ne da bi bil na Kitajskem. Razmere na Zahodu dajejo prav Churchillu, da je demokracija verjetno najboljši od vseh slabih družbenih sistemov. V tako ogromni in na gosto poseljeni državi je pa demokracija verjetno neizvedljiva in bi vodila v kaos. Moj sin si je ogledal obe nabolj poseljeni državi Kitajsko in Indijo pa se mu je zdela slednja, čeprav je menda največja demokracija na svetu, mnogo bolj revna in kaotična od Kitajske. V državi, kjer so vso zgodovino skoraj 4000 let vladali cesarji s trdo roko in je prebivalstvu ta način življenja že v genih, bi uvajanje večstrankarskega sistema z neštetimi svoboščinami verjetno povzročilo nepopisno zmedo. Ker pa tudi komunizem s svojim zatiranjem osebne iniciative povzroči revščino in propad države, so ga Kitajci modro poživili kapitalističnimi svoboščinami in zahodnimi investicijami. Z zanimanjem pričakujem nadaljevanje potopisa.

  4. Res je, da demokracija ni edini uspešen politični sistem. Tega se drži čedalje več držav, Centralna Azija, velik del Afrike… Kje stoji Slovenija?

  5. Argumentom Sarkazma dodajam še dejstvo, da je Kitajska izrazito večnacionalna država in bi se pri večstrankarskih volitvah verjetno mnogi odločali po nacionalnem principu…

  6. Bil sem večkrat tam.
    Imel sem izredno prednost pred marsikom, saj sem bil v več tovarnah, v proizvodnji.
    Ljudje, njih obrazi izražajo nekaj, kar naziv roboti ne zajame.
    Podobnega po svetu ne moreš videti. Kaj bi rekel? Roboti- delavci vojaki v civilu, sužnji, samo ljudje ne.
    Recimo, znotraj tovarn so tudi bivališča za delavce. Okna imajo rešetke, kovinske ,seveda.Prostega izhoda nimajo, osebni dokumenti so pri lastniku tovarne. Kaj so taki delavci, si razlagajte sami.
    Na začetku in koncu šihta vstanejo in pojejo himne.
    Ne delavstvu in delavkam.
    Himne Partiji in Kapitalu.
    —————————-
    Razumem navdušenje avtorja nad zunanjo podobo kolosalnega kitajskega eksperimenta, tudi sam sem ga doživljal. Z vsem kar vem in razumem, je vse kar počnejo, unikum in zame ostaja umetno sproducirana končno nemogoča simbioza komunizma in kapitalizma in je visokooktanski eksploziv kitajske civilizacije.
    O njem znajo povedati resnico utišani ali zaprti kitajski oporečniki in nekateri res dobri poznavalci.

    • Kitajski oporečniki, poznavalci pa tudi marsikatero zahodno podjetje, ki mu je Kitajska ukradla tehnologijo ali zahodna vlada, ki ji je Kitajska ukradla vojaško tehnologijo. Tehnologijo so menda kradli celo Rusiji. Pa ne pozabiti umetnega zniževanja vrednosti kitajske valute. Namreč Kitajska že dolgo bije trgovinsko vojno z ostalim svetom. Samo to malokdo opazi. Vsi pa so opazili šele sedaj, ko je Trump dvignil uvozne tarife. S Kitajske prihajajo tako zelo poceni stvari in je zato kaj lahko zanemariti temnejšo plat te cenenosti. Lahko sicer, da smo bili tudi malo zavedeni s strani njihovega Ministrstva Za Propagando, saj menda le to po svetu poizkuša prikazovati v Kitajsko kot zaostalo deželo z namenom, da bi ostali svet ostal čim dlje uspavan. Da Kitajska ima tudi svoje Ministrstvo Za Propagando.

  7. Seveda totalitarna ureditev deluje tudi zaradi daljne totalitarne preteklosti, ki je vtisnjena v narodovo dušo. Ni pa rečeno, da bo vedno tako. Kot kaže, se tega zaveda tudi komunistično vodstvo, ki se boji, da bi ljudstvo prišlo v stik z bolj odprto družbo in njihovimi svoboščinami.

    Svobodni trg ne more biti večno omejen samo na menjavo materialnih dobrin. V takšni družbi človek živi omejen v kletki, ki je sicer pozlačena z materialnimi dobrinami. Dokler se človek tega ne zaveda, stvari delujejo. Toda, po mojem mnenju bo do tega spoznanja kitajsko ljudstvo prej ali slej prišlo. In tedaj bo prišlo do konfliktov. Komunistično vodstvo dela prav na tem, da do tega spoznanja ne bi prišlo. Vprašanje je, koliko časa bo to še mogoče?

    Drži, da demokracija ni primerna za vsa ljudstva v trenutnem stanju. Za demokracijo je treba dozoreti. Kljub temu je to še vedno najboljši izmed slabih sistemov. In človek. ki se zdravo razvija, praviloma stremi k boljšemu. Tudi če si Kitajec.

    • Tako je. Podobno nam tudi ruska propaganda prodaja zgodbo o tem kako so Rusi že imeli demokracijo ampak so zaradi nje padli v gospodarsko krizo in jih je iz krize rešil šele Putin – razsvetljeni absolut. Ampak kakšno demokracijo so Rusi pravzaprav imeli?! A je Jelcin dobil svojega naslednika po demokratični poti? Ne, Jelcin je svojega naslednika izbral. Po padcu sovjetske zveze so Rusi v resnici dobili plutokracijo, ne demokracije. Rusi še nikoli niso imeli demokracije.

      Za demokracijo je potrebno imeti nek nivo zrelosti drugače, ne samo je ni možno dobiti ampak jo je možno tudi izgubiti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite