“Zagovorniki” delavskih pravic

4
276
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Praznik dela je v Sloveniji poseben, ker ga obeležujejo dva dni. Poleg 1. maja je dela prost dan tudi 2. maj. Delo se, ob tej priložnosti, tako kot v drugih državah, obeležuje kot vrednota in civilizacijski dosežek, ki se je oblikoval v bojih za delavske pravice. Jasno, 1. maj je mednarodno vezan na dogodek iz leta 1867, ko je 12 tisoč delavcev iz Chicaga manifestiralo v podporo osemurnemu delavniku. V naslednjih desetletjih se je nato prav 1. maj uveljavil kot dan, ki je namenjen pravicam delavcev. Slovenija je tako kot ves vzhodni blok temu datumu ves povojni čas posvečala prav posebno pozornost: od tod tudi posebnost dveh dela prostih dni, ki se je še danes ohranila.

“Zagovorniki” delavskih pravic

Da, v Sloveniji ima 1. maj (deklarativno) še vedno močan simbolični naboj. Njegov pomen pa se pogosto izvotli zaradi ideološkega pristopa, ki je (žal) tudi še vedno močno prisoten in ki pogosto zasenči realne probleme. S tem mislim seveda v prvi vrsti na računice politike, pa tudi na večkrat populistične prijeme sindikatov, ki dajejo vtis, da jih bolj kot vsebina praznika zanimata populistična retorika in nabiranje političnih točk. Tukaj lahko najdemo tudi cel kup protislovij, ki kažejo na dvoličnost boja za delavske pravice. Začnimo prav z enim od teh protislovij, ki emblematično prikazuje “modus operandi” dela slovenske politike, v prvi vrsti tistega, ki se na delavske pravice in boj za njihovo pridobitev najbolj sklicuje. Slovenska prestolnica Ljubljana praznuje praznik dela s shodom na Rožniku, griču v zahodnem delu Ljubljane. Scenografija je seveda prazniku dela primerna: pihalni orkestri, recitacije, prevladujoča rdeča barva z estetskim dodatkom nageljna, ki naj bi ga nosili udeleženci. In potem je tukaj seveda še slavnostni govornik, ki je v Ljubljani župan Zoran Janković. In evo nas pri protislovju: kako lahko delavcem o delavskih pravicah na mednarodni dan dela predava Zoran Janković? Kot bi spustili lisico v kokošnjak.

Lahko bi sicer rekli, da mu ta vloga pripada zaradi institucionalne funkcije župana. A to ne bi bilo intelektualno pošteno: Janković simbolizira to, kar je v splošnem imaginariju delavcev antiteza skrbi za delavske pravice. Dokler je bil na čelu Mercatorja, je bil prvi slovenski “kapitalist”: če bi ga prej ne odstavili, bi najbrž tudi on, kot številni drugi menedžerji, poskusil izvesti menedžerski prevzem (po družinskem podjetju KLM). Med drugim je bil v začetku tega tisočletja med tistimi, ki so najbolj zavzeto zagovarjali nedeljsko delo v živilski industriji in takrat grozil, da bo moral Mercator brez nedeljskega dela odpustiti 500 ljudi. Pa ne gre samo za Mercator, poglejmo na nekoliko aktualnejše zadeve: vzemimo za primer gradnjo športnega centra Stožice. Gre za projekt, ki je nastal v javno-zasebnem partnerstvu in ki si ga je Janković zamislil kot spomenik svojemu obdobju županovanja. Javni partner je bila ljubljanska mestna občina, zasebni pa Grep, malodane dvorno podjetje ljubljanskega župana. Projekt Stožice je bil zaradi stiske s časom, da se gradnja sklene pravočasno, grajen ob vseh vremenskih razmerah, v vseh letnih časih, pa tudi, po potrebi, ob nočnih izmenah. Pravice delavcev so bile takrat “postranska stvar”. Pa ne samo to: številni podizvajalci in dobavitelji so ostali brez plačila, ker je bila finančna konstrukcija celotnega načrta nevzdržna (eden od dobaviteljev si je zaradi tega celo vzel življenje).

Bistroumni nesmisli

Da bo mera polna… Janković se kot zagovornik dela in delavskih pravic ni legitimiral samo skozi govore ob 1. maju. Tako so ga pred volitvami, ko je leta 2011 kandidiral za predsednika vlade, legitimirali tudi njegovi podporniki. Kučan je takrat dejal celo, da je Janković kapitalist, ki je pokazal socialno ozaveščenost: kot bi šlo za Mahatmo Gandija. Ta izjava je bila seveda ne samo hudo zavajajoča in populistična, prislužila bi si lahko nagrado za cinični bistroumni nesmisel leta. To so protislovja slovenskega praznika dela. Janković je retoriko 1. maja in delavskih pravic (tako kot retoriko partizanstva in OF) zajahal samo zato, ker je politično zmagovalni konj. Gre skratka za prazno besedičenje. Gre za puhlice in gre za izvotlitev simboličnega pomena 1. maja. A na tem je Janković gradil svojo politično kariero in s to retoriko ga je legitimirala tudi politična struja, ki ji je pripadal. Kje je pri tem prava skrb za delavce, je seveda povsem drugo vprašanje. Vprašanje, ki nima odgovora.

Vrtičkarski socialni partnerji

Poglejmo še na en vidik “aktualnosti” 1. maja. V Sloveniji je ta trenutek 115 tisoč brezposelnih, v deležu je to približno 13 odstotkov. Slovenija je s tega vidika nekje v povprečju EU, a zavedati se moramo, da je to povprečje zelo visoko (predvsem zaradi kriznih razmer, ki se vlečejo od leta 2008). Tukaj se postavi vprašanje zastopanja delavcev: res je, da sindikaliste, kakršna sta Branimir Štrukelj ali Dušan Semolič, pogosto vidimo in poslušamo po medijih. A kaj, ko se tudi sindikati zavzemajo samo za svoje vrtičke in svoje parcialne interese. Dovolj je, da ugotovimo, kako šibka je bila mobilizacija, ko so na cesto leteli tisoči zaposlenih v velikih podjetjih, ki so šla v stečaj. Primorje, SCT in celoten gradbeni sektor, pa tudi številna druga podjetja, žrtve menedžerskih prevzemov, so malodane iz dneva v dan metali na cesto več tisoč zaposlenih. Kako glasni so bili takrat protesti?

Pa še besedo ali dve o vladni politiki glede dela: pravzaprav je o tem težko kaj reči, ker je ta politika zelo pomanjkljiva, čeprav bi bila krvavo potrebna. Res je, da je brezposelnost v lanskem letu padla. Padec pa ni bil posledica premišljenih vladnih politik, temveč predvsem strukturnega izboljšanja pogojev. Sistematičnega premisleka, kako oblikovati prijazno delovno okolje za slovenske delavce, še ni bilo. Premier Miro Cerar je popuščal Erjavcu pri pokojninah, popuščal je tudi sindikatom pri njihovih zahtevah, jasne strategije za vse zaposlene v javnem in zasebnem sektorju pa še ni izdelal. Rešitev ni niti v nedavni strategiji “nacionalnega reformnega programa”, dokumentu, ki opredeljuje vladni program za obdobje dveh let in ga mora vlada poslati v Bruselj. Glede pomanjkanja aktivnega pristopa do vprašanja dela je slovensko vlado opozoril tudi Angel Gurria, generalni sekretar OECD (organizacija 30 najbolj razvitih držav na svetu). Pojasnil je, da Ljubljana namenja aktivnim politikam zaposlovanja samo 0,3 odstotka BDP, kar znaša približno polovico zneska, ki jih za te politike namenjajo članice OECD.

Kaj z mladimi?

Med ugotovitvami Gurrie gre še podčrtati podatek, da je brezposelnost lani v Sloveniji sicer na splošno upadla, število mladih brez dela pa je naraslo. In s tem se postavlja še eno bistveno vprašanje: kako se vlada sooča z brezposelnostjo mladih? Spet nobenega odgovora. Vladnih spodbud k zaposlovanju v obliki davčne razbremenitve novih zaposlitev ta trenutek ni zaznati, pa jih za zdaj tudi ni na vladnem seznamu. Gre za ukrep, ki bi sicer kratkoročno res morda v državno blagajno prinesel manjše zneske, a bi hkrati delodajalcem olajšal pot zaposlovanja, hkrati pa bi se število brezposelnih zmanjšalo.

Pomanjkljivosti je v tem sektorju nazadnje občutiti tudi na področju samozaposlovanja. Samostojni podjetniki so med mlajšimi vse pogostejši pojav. Ob pomanjkanju zaposlitev za določen in nedoločen čas je to ena od pogostejših oblik dela, h kateri se zatekajo mladi. Statistični urad je nazadnje v Sloveniji naštel 95 tisoč samozaposlenih, od tega je 70 tisoč samostojnih podjetnikov. Žal je tudi v tem sektorju občutiti pomanjkanje vsakršne vladne strategije. Če sile razmer mlajše silijo v tako delovno razmerje, bi morala vlada poskrbeti, da bi to bilo vsaj čim bolj ugodno. Žal tega ni. No ja, prvi maj pa še vedno vseeno praznujemo.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

4 KOMENTARJI

  1. In ta rdeči borec za proletarce vidi rešitev za delavce v zadružništvu. Nekako tako, da bi se delavci “združevali” v agencije za zaposlovanje, ki bi jih potem oddajale v najem podjetjem. Dober je, ni kaj, ko kruh.

  2. Slovenska inertnost, da te zmrazi! Berem.
    Pot v bedo bosanskih delavcev v Nemčiji tlakovalo slovensko podjetje. Nemška javnost je zgrožena nad izkoriščanjem delavcev prek slovenskih podjetij nabiralnikov. V bavarskem mestu je 28 delavcev ostalo brez trimesečnega plačila. Ostali bi tudi brez hrane in strehe nad glavo, če ne bi v razmere posegli tamkajšnji mediji in mestne oblasti. Njihovo nesrečo je odkrila novinarka bavarskega javnega radia Bayerischer Rundfunk in o njej obvestila mestne oblasti. Te so vsakemu od delavcev za najosnovnejše potrebe takoj namenile 20 evrov in jim bodo v tem tednu zagotovile prehrano v javni kuhinji.
    »Čeprav to ni naša obveznost, je za skupnost povsem samoumevno, da jim skušamo čim bolj pomagati,« je povedal župan mesta Klaus Heilinglechner in dodal, da se s takšnim primerom srečujejo prvič. Slovenske oblasti pa še kar naprej »mencajo«. Žal že desetletja! Kaj je ostalo od vzklikanja: »Delu čast in oblast!« Bo to zopet le utopična parola? Kdaj se bo zgražala slovenska javnost in bodo ukrepali novinarji, župani, poslanci, politiki, ko vendar že leta bode v oči sramotno stanje številnih ogoljufanih slovenskih delojemalcev, ki jih rešujejo zaposlitve v tujini, tam, kjer imajo razvito tržno gospodarstvo?
    Kateri so temelji stroke in politike, ki je že desetletja na oblasti in še vedno menca, da zaščiti ogoljufane številne delojemalce in njihove družine? So mar problem le »naravne« pravice »istospolne družine«, beda in ponižanje družin ogoljufanih delavcev, ki so opravili delo, pa še ne? Ob tem ne morem dojeti niti mnogih piscev, da Slovenija nima nič s komunizmom. Menda ga ni bilo nikoli, nikjer na svetu. Bile pa so dolgoletna hladna vojna, ki je znova »topla«, tudi prave vojne, korejska, vojna v Kambodži zoper Rdeče Kmere in še kje.
    Vse zaradi nevarnosti širitve »komunistične nevarnosti«. Obstajali pa da so samo, in še, le enopartijski sistemi »s komunistično partijo« na čelu. A to je menda povsem drugo. Ve pa se, da je, v komunizmu ali v socializmu – ki je edina pot v komunizem – lahko na čelu države vedno in edino le komunistična partija. Ta je potem edina zaslužna za napredek. Kaj pa njena odgovornost za rezultate, za neuspehe? To pa že zveni: »Ne čujem dobro!«
    Nepozabno je vseeno vzklikanje: »Tito, partija!« Upokojeni politik SD Miran Potrč pa je javnosti korektno povedal, da so ob osamosvajanju, on, Kučan in Drnovšek, presodili: »Enopartijski režim je preživet!« Konec leta 1989 je bila v SFRJ 2763-odstotna inflacija! Komentar je menda odveč!?
    Socializem je idealen sistem, a le če ga financira kapitalizem! Osupel berem tudi, češ da je tržno gospodarstvo samo prevara kapitala. V državah EU, Skandinaviji in še kje, kjer je temelj svoboda, enakost pred zakonom – tudi pri lastninjenju – kjer je prevladujoča osebna lastnina in tržna ekonomija, doslej ni bilo videti, da bi »prevarani in izkoriščani« bežali v pravični obljudeni socializem. Ravno nasprotno!
    Severnjaki očitno niso hladni in ne bedaki! Menim, da je v Sloveniji, zaradi volilnega sistema, kjer glas volivca ne odloča o izbiri poslanca, prava ledena doba v politiki, kot pravi predsednik Borut Pahor. Politiki, poslanci so tako povsem odmaknjeni od realnih osebnih težav državljanov. Zato me kar zmrazi ob inertnosti slovenske javnosti in volivcev, ki že leta berejo o sramotnem goljufanju in mobingu zaposlenih sodržavljanov.
    Nepotizem je poguba! Tudi papež Frančišek pravi: »Inertnost, brezbrižnost je največji problem!« Kje je tu »naša kultura«, kultura soodgovornosti za stanje sodržavljanov?

  3. Na mednarodnem simpoziju »Evropa prihodnosti med uspešnostjo in odgovornostjo«, ki je nedavno potekal v Državnem svetu, je predsednik slovenskega Združenja delodajalcev Slovenije, ustanovitelj podjetja LUMAR in član Državnega sveta RS, g. Milan Lukić, bil edini, ki je posebej izpostavil dolgoletni problem slovenskega poslovnega okolja, to je večletno masovno izkoriščanje zaposlenih in kršenje človekovih pravic zaposlenih, neplačevanje plač za opravljeno delo in celo prikrito neplačevanje socialnih prispevkov. To je kršenje ustavnih lastninskih pravic zaposlenih, kar je ugotovilo Ustavno sodišče. G. Lukić je problematiziral zlasti stanje, da poklicani v Sloveniji, to je odgovorni za delovanje in nadzor delovanja države prava, tega problema nočejo videti ali ne vidijo, ne dojamejo globine posledic tega problema. V njegovem podjetju so v središču pozornosti, poleg kupcev, zaposleni. Tudi zaradi zadovoljnih zaposlenih ima podjetje uspehe, ima malo reklamacij, ima dobri pozicijo rast na domačem in izvoznem trgu.
    Na tem simpoziju je akutnemu slovenskemu problemu izkoriščanja delojemalcev prisluhnila le ga. Marie-Luis Dött, poslanka v nemškem parlamentu in predsednica nemškega združenja katoliških delodajalcev. Pozvala je, da morajo podjetniki zelo skrbeti za pravice in dostojanstvo zaposlenih, saj je to del poslanstva podjetja. Država pa je odgovorna za podporo, za ustrezne Zakonske predpise in za njihovo striktno izvajanje in dopolnjevanje, kar je v Nemčiji dokaj urejeno. Nihče drug se tem stališčem predsednikov združenj delodajalcev Nemčije in Slovenije žal javno ni priključil. Niti prisoten organizator simpozija, to je predsednik Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije. Bilo je zelo očitno, da celo prisotni predstavniki slovenske države in prvi poklicani za reševanje tega problema, to je poslanci, sploh niso zaznali tega problema in prepoznali svoj del odgovornosti za žalostno stanje kršenja temeljnih pravic delojemalcev, na kar opozarjajo torej tudi delodajalci. Vsekakor to ni pravo in zdravo in razvojno poslovno okolje. To ni kultura za »Evropo prihodnosti z uspešnostjo in odgovornostjo«! Ali slovenska politika sploh ve svoj dolg in odgovornost?

  4. 13 letno »zakonito prikrito« goljufanje delavcev!
    Neplačevanja delodajalcev socialnih prispevkov delavcev je civilizacijska sramota!
    Zakon »Antona Ropa« je dovoljeval prikrito neplačevanje delodajalcev socialnih prispevkov za delavcev, kar je šele na predlog ZSSS, le odpravilo ustavno sodišče, a šele po 13 letih goljufanje delavcev!
    13 letno »zakonito prikrito« goljufanje delavcev ni torej odpravil sam zakonodajalec,pravični poslanci levih in desnih strank, niti nobene vlada, temveč šele Ustavno sodišče.
    Sindikati pa niso nikogar obtožili!? Še vedno molčijo, kdo vse je odgovoren za to krivico in sramoto, ki se še dogaja!?
    Vsi politiki , predvsem pa levi, naj bi tedaj tako, povsem brez empatije za delojemalce, »pomagali« le menedžerjem, ki prikrito hinavsko niso plačevali prispevkov, denar pa je ostajal podjetju, oz. lastnikom podjetij, menedžerji pa so bili »uspešni in dobro plačani«, lastnikom pa je več ostalo.
    Krivičen in nepošten zakon in ravnanja politikov in mnogih uprav podjetij, je odpravilo torej šele ustavno sodišče. Tedanji predsednik US in sedaj član US Dr. Ernst Petrič je javno dejal, to je bila čista goljufija delavcev!
    Kje so ostali neplačani prispevki, pri lastnikih podjetij, ali pa v stečajni masi podjetij in upnikih!
    Po potrebi pa se izpad neplačanih prispevkov pokrije proračuna, to je plačajo ga davkoplačevalci, ali pa delavci ostanejo ogoljufani pri pokojninah in zdravstvenem zavarovanju.
    To je ena najsramotnejših slovenskih demagoških zablod in goljufije politikov delavcev in davkoplačevalcev, zaradi katere bi že davno morali mnogi, vsaj vodilni tedanji politiki in njihovi sodelavci biti odstranjeni z oblasti in vseh javnih funkcij, od npr. mag Toneta Ropa, Janeza Janše, Jožeta Tanka, dr. Francija Križaniča in Boruta Pahorja, ter še marsikdo iz politike in javne stroke.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite