Zadrega in preplah na levici

1

Ko je prejšnji mesec Državni zbor v prvem branju potrdil predlog novele zakona o dohodnini, je na levici prišlo do zadrege. Zaradi znižanja davkov se bodo lahko povečale plače in pokojnine. S tem je ponehal veter, ki običajno napenja jadra levičarskih ideologov, med njimi predvsem sindikatov. Nizke plače in slabe pokojnine krepijo in vzdržujejo politično moč levičarjev. Za svoj obstoj potrebujejo revne in nezadovoljne. Potem lahko s prstom pokažejo na one, ki so krivi njihove revščine. To so tisti, ki imajo dobre službe, lepe hiše, drage avtomobile in ki si privoščijo dopustovanje v tujini. Med njimi so direktorji, inženirji, zdravniki, politiki, bogati obrtniki in kmetje. Najbolj naravno čustvo ob tem je zavist, ki se ji ob nenehnem prišepetavanju od zadaj pridruži še jeza. Ko se taka čustva ugnezdijo v človekovi duši, povzročijo sprevržen občutek ugodja, ki se mu človek težko odreče.

Na levici so ob napovedi znižanja davkov in povišanju plač zdrznili

Ljudje smo iz socialističnih in samoupravnih časov v sedanjost prenesli še nekatera čustva, ki so podlaga za sentimentalne spomine na one čase, ko so sindikati skrbeli za ozimnico, izlete in piknike s čevapčiči in dobro kapljico, ko se je na takem dogodku včasih tudi prenočilo in se je ob tem ponudila priložnost za kakšno bežno nočno romanco. Seveda nam je bilo ob taki priložnostih prijetno in tega se radi spominjamo. Spomin na splošno pomankanje dobrin v tistih časih je prekrilo zadovoljstvo, da nam je uspelo nekaj pretihotapiti čez mejo med Sežano in Trstom. Tako lepih in prijaznih občutkov danes nismo deležni.

Kapitalizem in demokracija terjata od nas nenehen napor; kar naprej se moramo dokazovati. Ugodja iz onih časov ni več. Ostajajo samo slaba volja, Janša in – splošno po Šarcu, Fajonovi, Bratuškovi in Mescu – »ta vlada«.

Ta ljudski sentiment je glavna opora levici in njihovim sindikatom. V tem so dobro poučeni, saj jim filozofija Friedricha Nietzscheja ni tuja. Nietzsche zanika, da bi ljudje imeli potrebo po svobodi. Ljudje hočejo dobro jesti, piti in se zabavati. Svobodo in pravico misliti pa prepuščajo onim, ki so se za to razglasili. Ta sentiment je v tridesetih letih od osamosvojitve in demokratizacije že precej oslabel, zato so se na levici ob napovedi znižanja davkov in povišanju plač zdrznili. Hitro je bilo treba poklicati na pomoč finančne strokovnjake leve provenience, ki naj bi ljudi potolažili, da ta vladni poklon za njihovo prihodnost ne pomeni nič dobrega. Pa bodo ljudje razumeli, kaj je fiskalno pravilo? Saj je vseeno. To, česar ne razumemo, vedno učinkuje.

Srednji vek velja za temačen, vendar je bil v primerjavi s sedanjostjo poln svetlobe

K tej oceni izgubljenega sentimenta moramo dodati še nekaj. Zavist, ki je glavno gonilo revolucije (oblast ljudstvu), se ne dotika samo lepih, izobraženih, kulturno razglednih in bogatih, temveč sega daleč v preteklost, ki ga avantgarda (prednja straža) naprednjaštva zaničljivo označuje kot mračni srednji vek. To je bil čas plemstva (aristokracije), družbenega razreda, ki ga omalovaževalno označujemo kot vladavino izbrancev in brezobzirnih izkoriščevalcev kmečkega stanu – tlačanov. V resnici je to čas svetlobe, v katerem je bila najbolj cenjena vrlina plemenitost, poleg nje pa še čast in služenje. Najbolj mračen, najbolj temačen in krut je prav današnji čas, dvajseto stoletje, ki se vleče že v prihodnost in ki ga je Nietzsche v svoji viziji živalske moči preroško napovedal kot uničujoče nasilje. Ko zver zagrabi svoj plen, ga za nobeno ceno ne izpusti iz gobca. To je dobro vedeti.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

1 komentar

  1. Tule bi pa le spomnil, da smo 2 leti nazaj skoraj vsi v EU, tudi v Sloveniji, posebej pa desna sredina oz konservativci prisegali na fiskalno vzdržnost, na uravnotežen proračun. Da država trosi, kolikor zbere z davki in trosarinami in niti evra vec. Velja opozoriti ob evforiji in enormnih željah po zniževanju davkov in obenem skoraj megalomanskih načrtih državnih investicij v infrastrukturo, zdravstvo, vojsko, pa brez zanemarjanja šolstva, kulture itd. Plus ob zavedanju, da majhna država stane ob istih funkcijah na prebivalca relativno vec kot velika država. Ne bo slo, dragi moji, vsaj ne na dolgi rok. Močnejše članice evra, zlasti Nemčija, Nizozemska, Avstrija tega zelo verjetno ne bojo pustile. Po izjemnosti covid krize se bo treba vrnit k politiki solidnih financ. Trošiti pa, kolikor se ustvari in zbere z davki in nic več.