Svoboda izražanja usodnega pomena – valovi migrantov, cenzura ELES in mag. Brščič

21
1803

Svobodno izražanje je v demokratični družbi, za razliko od totalitarne, posebej močno varovano. Bistvo tega, za razliko od totalitarne družbe, ni v varstvu mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo. Bistvo je v varstvu neugodnih mnenj.

Varstvo svobodne, tudi neugodne, razprave mora biti posebej močno ob okoliščinah, ki so izjemnega pomena, v največjem javnem interesu. Takšna okoliščina so valovi migrantov.

Svoboda izražanja

Svoboda izražanja misli in govora je »temelj in nepogrešljiv pogoj skoraj vsake druge oblike svobode« (cit. po mnenju Benjamina N. Cardoza pred vrhovnim sodiščem ZDA v zadevi 135/1937, ad 327: »the matrix, the indispensable condition, of nearly every other form of freedom«; dostopno – tu).

Ta svoboda ima dvojno naravo. Prvo, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, in drugo, da je konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Bistvena značilnost, ki odlikuje človeka, je namreč oblikovanje in izražanje misli in idej. Zato mora imeti človek možnost, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. To je po eni strani nujno za oblikovanje svobodne osebnosti, sposobne samostojnega in odgovornega odločanja, kar je po drugi strani temelj demokratično organiziranega političnega sistema. Nepogrešljiv sestavni del takšnega sistema je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena (primerjaj 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi (ustavna odločba) U-I-226/95 – tu).

Odprt proces omogoča spopad mnenj o vprašanjih, ki zadevajo vsakogar, in tehtanje argumentov. Spopad nasprotujočih si in različno motiviranih pogledov prispeva k bolj učinkovitemu in bolj zanesljivemu procesu odločanja. Z udeležbo v tem je ljudem dana možnost, da prispevajo k odločitvam, ki jih zadevajo. Odprtost in preglednost delovanja hkrati zmanjšuje možnost zlorab (primerjaj isto).

Bistvo je varstvo neugodnega govora

Toda, če naj bo razprava res svobodna, varstvo svobode izražanja ne more zajemati le mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo.

Zato mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja v načelu varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Varstvo zajema tudi kritične in ostre izjave (primerjaj isto).

Varovane so tudi informacije in ideje, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo (primerjaj s 57. točko obrazložitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi (ESČP) 11662/85 – tu). To vključuje tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiranih izjav ali celo provokacije (primerjaj z 21. točko ESČP 23954/10 – tu). Niti določena stopnja sovražnosti oziroma uporaba jedkega tona ni sama po sebi protipravna (primerjaj s 16. točko ustavne odločbe Up-793/15-17 – tu).

Arbitrarna in samovoljna cenzura

Pavšalen impulz, da naj bi bila mera svobode izražanja »tam, kjer s svojim delovanjem škoduje drugemu«, je arbitraren in samovoljen. Ta pavšalnost je jedro, ne le vseprisotne cenzure, temveč tudi privzgojene samocenzure.

Omejevanje izražanja je namreč v demokratični družbi, za razliko od totalitarne, dopustno le izjemoma ob strogih merilih. Ta merila so strnjena v določbi 2. odstavka 10. člena konvencije o človekovih pravicah. Med njimi je merilo, da mora imeti omejitev svobode izražanja podlago v zakonu. Nadalje mora zasledovati enega ali več legitimnih ciljev, ki so: varnost države, njene ozemeljske celovitosti, javna varnost, preprečevanje neredov ali zločinov, zavarovanje zdravja ali morale, zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, preprečitev razkritja zaupnih informacij ali varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. A navedeno samo po sebi ne zadostuje za dopustnost omejitve. Nadaljnje merilo je v tem, da mora biti omejitev nujna v demokratični družbi (necessary in a democratic society) za dosego legitimnih ciljev.

Poleg tega je treba upoštevati okoliščine v luči konkretnega primera kot celote, kar vključuje tako vsebino kot kontekst izjav, ter sorazmernost omejitev, kakor tudi relevantnost in zadostnost razlogov za omejitev (primerjaj s 44. točko ESČP 3699/08 – tu). Ocena dopustnosti omejitve mora obsegati (primerjaj s 14. točko ustavne odločbe Up-530/14 – tu) tehtanje med človekovimi pravicami oziroma omejitvami v koliziji ter kateri je treba ob tehtanju okoliščin primera dati prednost. Med odločilnimi okoliščinami so, na primer prispevek izjav k razpravi v splošnem interesu, kontekst izrečenih izjav, položaj naslovnika izjav in njegovo predhodno ravnanje. Ob tehtanju se okoliščine ovrednoti glede na pomen in cilj pravic, tako da se vsaki izmed tehtanih pravic poda ustrezno težo.

Primer lansiranja cenzure – ELES d.o.o. zoper mag. Bernarda Brščiča

Primer problema arbitrarne in samovoljne cenzure na državni ravni je nedavna vest, ki jo je v medije lansiralo podjetje ELES d.o.o., ki je v lasti države, zoper delavca mag. Bernarda Brščiča, ker se je javno izražal v zasebnem življenju, pri čemer niti ni govoril o delodajalcu ELES (prim. V: Večer – tu, Siol – tu). Iz v Siol in Večer lansirane vesti izhaja, da je ELES, gospodarska družba, ki opravlja javno službo in je v državni lasti, sprožil postopek, ki ga naperja zoper svojega delavca mag. Bernarda Brščiča zaradi njegovega javnega izražanja. V postopku želijo ugotoviti event. kršitve svojega kodeksa etike ter posledično kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

Lansirane vesti gospodarske družbe, ki opravlja javno službo in je v državni lasti, pomenijo, prvič, hud javni pritisk na konkretnega delavca, s katerim se cenzurira njegovo svobodo izražanja, in drugič hud posreden javni pritisk na vse ostale, s katerim se indoktrinira njihovo samocenzuro. To je nedopustno, svobodo izražanja mag. Brščiča je treba zavarovati, cenzuro in privzgojeno samocenzuro pa izpodbiti.

Primeroma se osredinimo v prvo okoliščino, to je, da podaja mag. Brščič zadevne javne komentarje zasebno in ne v imenu in za račun delodajalca ELES, niti zadevni javni komentarji niso o zadevah ELES-a. V tem smislu je treba opozoriti na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1046/2010, v kateri se je kot kršitev kodeksa etike ugotavljalo ravno »javno komentiranje in ocenjevanje organa, v katerem je tožnik kot visok […] uradnik zaposlen«, za kar pa ob lansirani vesti ELES zoper mag. Brščiča ne gre. Pa še ob navedeni okoliščini je sodišče ugotovilo le »lažjo« disciplinsko kršitev.

Precizneje osvetljeno pa lahko pomeni postopanje državnega delodajalca nedopusten prekomeren poseg v zasebnost mag. Brščiča, še posebej v njegovo svobodo izražanja in svobodo javnega udejstvovanja. V tem smislu je primer tehtanje okoliščin v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi 28396/95, ki je v izidu pokazalo na prekomerno (»disproportionate«) omejevanje svobode javnega izražanja. Ob tem je dodatno pomembna okoliščina, da tudi v tej zadevi napadani funkcionar (sodnik Wille) iz Liechtensteina zadevnih javnih stališč ni zavzemal o zadevah svojega konkretnega (sodniškega) dela – podobno kot tudi mag. Brščič ne o zadevah iz svojega dela v ELES.

Razprava usodnega pomena – valovi migrantov

Pri temah, ki so v javnem interesu, je torej polje za omejitev svobode izražanja, majhno (primerjaj 58. točko ESČP 17419/90 – tu). Posebej majhno pa je v primeru okoliščin izjemnega pomena (par excellence). Tedaj je varstvo svobodne, tudi neugodne, javne razprave v največjem javnem interesu (debate of the utmost public interest) (primerjaj 35. točko ESČP 5380/07 – tu).

Takšna okoliščina je problem valov migrantov, s tem, da javna razprava o valovih migrantov ni le izjemnega, temveč usodnega družbenega pomena.

Zato mora biti svoboda izražanja o valovih migrantov še posebej močno varovana. To vključuje svobodo izražanja mnenj, da ima v Sloveniji živeča populacija pravico demokratično odločati o izvoru in o tempu migracij. Vključuje svobodo nasprotovanja bistveni spremembi verske, rasne, etnične in kulturne sestave slovenske družbe. Naša skupnost ima namreč pravico, da skozi generacije ohranja svojo identiteto. Navedeno vključuje tudi opozarjanje na tveganja valov migrantov. Na primer na tveganje, da migranti ne razločijo svoje (islamske) cerkve od države, kar je nedopustno. (Primerjaj smiselno po prispevku Igor Vuksanovič z naslovom Je res treba širiti pojem sovražnega govora? – tu).

Kajti ni mogoče zahtevati naklonjenosti multikulturnosti, kozmopolitanstvu ali odprtosti migrantskim valovom. Arbitrarno in samovoljno omejevanje izražanja nejevolje, odklonilnih čustev, tudi sovražnosti, proti valovom migrantov pa ni dopustno (isto).

21 KOMENTARJI

  1. Odlično.

    Po 61.členu slovenske ustave, imamo Slovenci človekovo pravico do slovenstva.
    Te naše človekove pravice, se uresničujejo tako na posamični kot tudi na skupnostni ravni, sicer ni učinkovitega spoštovanja in uresničevanja teh naših človekovih pravic.
    Slovenci, uveljavimo to našo naravno človekovo pravico, ki nam jo zagotavlja tudi slovenska ustava!!!

  2. Po 39. členu ustave imamo Slovenci pravico do svobode izražanja. To pravico krši pristop k Makareški deklaraciji. Zato je pristop itak neveljaven, ker je protiustaven, proti odgovornim pa je treba uvesti ustrezne postopke.

  3. G. Brščič ima pač “problem”, ker, je videti, da je eden redkih še možakarskih moških pri nas. Nekoliko bojevit, a argumentirano, malo oster, da je lahko slišan … Saj drugače itak ne prodreš nikamor. Svoje zdravje je dokazal z ovadbo mencajočega mešetarja Mesca, ki si je privoščil obtožbe, katere ga bodo drago stale. Svoboda govora gor ali dol, ko ti nekdo na TV reče, da si fašist ali da si mother….er, potem se mora stvar končati, kot se je na odru v Londonu, ko je Tomažu Domicilju nekdo to rekel: moral je na popravilo.

    Na koncu koncev – zastonjska Božja milost gor ali dol – SVOBODA VEDNO ZAHTEVA BOJ. Pokoro torej, trpljenje, kri … Kot športne zmage, npr. Ilkine.

  4. Članek vreden branja na temo g. Brščičla ne glede na to ali ga imamo radi ali ne-radi, bistvo je očem skrito, zato preberite(mo9 s srcem……

    https://www.mladina.si/188722/srecen-bozic-gospod-brscic/

    Ta teden je Siol.net objavil novico, da bo moral Bernard Brščič, pomemben nastopač iz kroga SDS, nekdanji član kabineta Janeza Janše, ki v javnosti nastopa z izjavami, v katerih zanika holokavst in širi sovraštvo do beguncev, istospolnih, muslimanov, žensk in drugih skupin prebivalstva, na zagovor k delodajalcu. Brščič je zaposlen v državnem Elesu. A k Elesu se bomo še vrnili.

    No, novinarja Primož Cirman in Vesna Vuković sta v članku spretno, tako mimogrede zapisala tudi naslednje: »Brščič je sicer na Eles prišel v začetku leta 2013 iz kabineta tedanjega predsednika vlade Janeza Janše. Takrat je družbo vodil član SDS Vitoslav Türk. Pri zaposlitvi mu zagotovo ni škodovalo dejstvo, da je sin Anđela Brščića, nekdanjega direktorja ljubljanske Termoelektrarne-Toplarne (TE-TOL) v času izbruha afere z indonezijskim premogom. Do leta 2013 je Anđelo Brščić vodil hrvaško podjetje v lasti Petra Kotarja, lobista in enega ključnih igralcev v zgodbi o TEŠ6.«

    Seveda so socialna omrežja eksplodirala. Vemo, zakaj. Pač ta pojem slovenstva, Slovenec Bernard, ta čista kri, ta alpski arijec, ki drugim prešteva krvničke in spolne partnerje, ima očeta, ki mu je ime Anđelo Brščić. Saj je bilo jasno tudi novinarjema. In ne samo, da ima njegov oče v priimku mehki ć, v imenu ima kar đ. Zgodba spominja na ponavljajoče se zgodbe iz ZDA, ko so najbolj homofobne konservativne politike, ki so ves čas govorili o svetosti družine, vedno znova ujeli »v nerodnem položaju« s kakšnim moškim, po navadi kar v senatorski pisarni, celo na kongresnem stranišču. To se je zgodilo tolikokrat, da novi primeri takšnih dvoličnežev v ZDA niso več novica – danes se že ve, da gre eno z drugim. No, velja se spomniti tudi »pravega moškega iz Koroške« Jörga Haiderja, tudi ta je bil pojem družinskega človeka in pravega Avstrijca, ter popolnoma nore situacije, ko je po njegovi nesrečni smrti njegov strankarski pribočnik na tiskovni konferenci začel jokati in v bolečini razkril, da ne joka za svojim šefom, ampak dolgoletnim partnerjem.

    A smejati se je treba Brščiču veselo, razposajeno, ne škodoželjno. Pač, ta človek pač ni ne zrel ne bistroumen. Je globoko frustriran. Frustracije so nekaj, kar ima skoraj vsak mladostnik, in jih večina tudi preraste. Pač ene tare revščina, pa je ne upajo priznati, druge oče alkoholik, tretje mehki ć, seznam je neskončen – vsak mladostnik in vsaka družina ima svoje dejanske in namišljene frustracije. Z odraščanjem jih odpravimo in racionaliziramo. Brščič jih ni. Čeprav ima že kar nekaj sivih las, še vedno dokazuje, da je »pravi«, da je z njim »vse ok«, da je svojo »napačno kri« premagal. In to počne tako, kot to počnejo nerealizirani homoseksualci – oni s sovraštvom do gejev, Brščič pa s sovraštvom do priseljencev. Bolj jih sovraži, bolj se sam sebi zdi pravi Slovenec.

    Žal ga je treba razočarati. Nikoli ne bo niti pol toliko pravi Slovenec, kot je na primer zdravnik in do letos piranski župan Peter Bossman. Tudi do pet ne seže našemu Magnificu. Ali pa Luki Dončiću. Nikoli ne bo tako velik Slovenec, kot je slovenski pisatelj Goran Vojnović. In raje ne bomo naštevali – že seznam velikih Slovencev z mehkim ć-jem je namreč dolg in impozanten. Slovenija je pač dobra, ko si ne prešteva krvničk. Takrat uspeva.

    Sociolog dr. Tomaž Mastnak, eden najvidnejših članov civilne družbe v osemdesetih, danes profesor na University of California in kolumnist Dnevnika, je leta 2009 v Mladini opisoval obdobje demokratičnega vretja. Pojem civilne družbe je bil po Mastnaku v prelomu v demokracijo v vzhodnoevropskih državah uporabljan nekritično, kot poosebljenje dobrega v nasprotju z zlom, s slabim. Slabo je bila seveda komunistična država. Demokracija je bila sprejeta kot nevprašljivo dobro, hkrati pa se je preprosto identificirala s civilno družbo. Ko je ta civilna družba dobila v roke državo, sta se nenadoma sprostila avtoritatizem in totalitarizem civilne družbe same. Enako se je zgodilo s svobodo. Svoboda ni bila razumljena kot omejena, omejena s pravicami drugih, ampak kot absolutna – kjer vsak lahko počne, kar se mu zahoče. To pa ni svoboda, to je družba, kjer gre za prevladovanje močnejših, nasilnejših, bolj populističnih. Nasilje absolutne svobode.

    Vzhodna Evropa tega problema ni rešila do danes. Zato je točno tam, kjer je. V fašizmu. In ta sodobni fašizem se v postblokovskem svetu ni začel v Ameriki. Tu, v Vzhodni Evropi, so njegove korenine.

    A vrnimo se k Elesu. Ta teden je bil sramoten, še enkrat, ne zato, ker smo izvedeli, da se je Brščič rodil kot Brščić – s tem je namreč vse ok. Sramoten je bil zato, ker smo na TV Slovenija poslušali, da se fašistu ne sme reči fašist. Ne, da se sme, to je naša dolžnost. Mar se res iz izkušenj preteklega stoletja nič nismo naučili? No, ta teden ima tudi svojo pozitivno točko. To je Aleksander Mervar, predsednik uprave Elesa. Gospodarstvo je začelo razumevati, da je normalna in nefašistoidna družba nujna tudi za normalno delovanje gospodarstva. Koalicija zoper sovražni govor dobiva nove člane.

  5. Vzhodna Europa je v fašizmu ?
    Nisem še slišala, da bi Poljaki sebe imeli za večvredne in sovražili druge narode ?!!

  6. Tale Marko je pa mastno plačan troll. Tako sovražnemu bebljanju, ki dokazuje skrajnolevo fašistoidnost, nima smisla odgovarjati. Don’t feed the troll, pravijo Amerikanci in modro molčijo ter s tem utišajo naročene trolle!

    • To ni napisal on, je samo prepisan članek iz Mladine! Ne verjamem, da je Marko takšen bukselj, da bi pisal takšno šaro!

    • Dragi Sarkazem,

      Je treba brati. Link, ki je naveden pelje naravnost do članka v Mladini. Pa ne trdim, da je zveličaven ali naravnost edini “resnicoljuben”, potegnem pa iz njega in seveda že prej prebranega članka g. Žige Stupica skorajda zgolje eno samo rersnico. Ne desa ne leva – nobena ni ničl boljša od druge, vsaka ima svojo resnico in vsaka po svoje “trosi” svoje po svojih forumih, medijih,…… Me pa žalosti, da se desna (kakor tudi leva seveda, da ne bo pomote) obnaša nekako tako….otročje…užaljeno….s pristopom “nas negirajo, zaničujejo, onemogočajo zanalašđč, iz čiste zlobe, iz čiste ….”, vedno so krivi levi. In obratno.
      Pa so res vedno drugi ali pa zgolj ne znamo živeti svobode; si jemljemo vsepreveč vse samoumevno in brezobzirno lahko teptamo druge (vseeno leve ali desne)? je to tako zveličavna svoboda ?
      Spomnim se otroškega vica, k ose pogovarjajo rus, ameroičan in jugoslovan, pa pravi rus, da če kaj reče čez predsednika, izgine v noč, američan pravi lahko (v tistih časih) sredi Washingtona sredi ulice kriči , da je predsednik nor in jugoslovan pravi, da pri njih (nas) je enako. Tudi on lahko sredi ceste kriči
      , da je amerišđki predsednik nor….

      Bistvo, ki ga želim povedati je, da med nami mnogi ne znajo (ne bom zapisal nočejo) presoditi kaj je resnic, svoboda,,,, pa ne bomo o tem razpravljali, držimo pa se lahko načela, da iz naših ust ni primerno, da letijo smeti…..tako z leve kot z desne…..pa, Sarkazem razumi kakor hočeš….

      PS: Dobro plačani troll, ….pobožne sanje Sarkaztma, da najde krivca za nekaj kar mu ni všeč. Ravno o tem govorim…..

      • Der Spiegel je pravkar odpustil svojega novinarja, ki je leta pisal izmišljene čustveno obarvane zgodbe o zlobnih desničarjih in ubogih migrantih. Izmislil si je tudi zgodbo o primitivnih Trumpovih volivcih, o izmišljeni tabli: “Mehikanci pojdite domov” v Minnesoti in o mnogih drugih neobstoječih dogodkih. Za svoja pisanja je prejel mnoge nagrade. Citirali so ga in njegove zgodbe povzemali mnogi priznani mediji, kot so CNN ipd. Forbes ga je uvrstil med 30 najboljših mlajših svetovnih novinarjev.

        Razkril ga je kolega Mehikanec, ki je odkril, da osebe, ki jih je pretresljivo opisoval ne obstajajo, da se dogodki niso zgodili, da viri, ki jih je navajal, ne obstajajo. Ko so se stvari zgodile skladno z njegovo predstavo, jih je korektno opisal, ko ne, se jih je preprosto izmislil. Nazadnje je prevaro sam priznal in kot je rekel, se pogosto čudil, da so dvomljive zgodbe brez težav šle skozi uredništvo.

        Žal se današnji novinarji bolj posvečajo promoviranju svoje svetovnonazorske opredelitve kot resnici. Zato je treba uporabljati svojo pamet. V članku g. Žige Stupice nisem opazil ničesar, kar ne bi bil res.

      • g. Marko. Dajte še enkrat prebrat članek, ker iz vaših komentarjev jasno sledi, da ga sploh niste prebrali ali pa da pišete komentar na neko drugo temo.
        Zadeva je zelo enostavna. Trenutno stanje je takšno, da trenutna oblast (trenutno je čisto leva s podporo skrajno levičarske stranke) želi z represijo omejiti svobodo govora drugačemislečih in tako vzpostaviti sistem, kjer bo oblast dovoljevala ljudem, kaj smejo govorit. Če je v primeru Brščić še nekaj trohice razlogov, da bi njegov včasih res agresiven nastop imel smisel, pa je odstranitev plakata Zavoda Živim vsekakor tako čist, da se je jasno pokazalo komunistična oblastivoljnost, ki je med in po drugi svetovni vojni povzročila največji možen genocid – bratomor nad drugače mislečimi sonarodnjaki. Tako bolnega izkoriščanja oblasti ni mogoče opaziti niti pri nacistih. In zato je še bolj pomembno, da smo čujeći na vsakem koraku in da je v Sloveniji vseeno bolje dopustiti malo več svobode govora kot premalo. In zato se popolnoma strinjam s prispevkom.

  7. In zdaj ste se spravili na njegovo ožjo družino, očeta ??
    Me je sram.
    Zdaj razumem Zdravkota, ko je pisal o sramoti.

  8. Dejansko je nezaslisano, ce se vodstvo drzavnega podjetja ukvarja s politicnimi, svetovnonazorskimi ali drugimi prepricanje svojih zaposlenih in jih hoce metati iz sluzb na podlagi teh prepricanj.

    Nezaslisano, da bi se nekoga metalo iz sluzbe zato, ker je desnicar po prepricanju. Ce je to edini razlog, ki ga navajajo, bi se moral posloviti direktor, ce je to res zahteval, ker nas vraca v totalitarne case in ne Brscic.

    P.s.: to pisem, ceprav se z Brscicem pogosto ne strinjam

  9. Kot kaže, je Šarec res občudovalec Hitlerja. Morda je ta celo njegov vzornik. Oba imata kar nekaj skupnega. Med drugim oba verjameta, da obstaja pleme nadljudi (t.i. naši) in pleme manjvrednih (vsi ostali). Pleme manjvrednih je nevarno, zato ga je potrebno na vse načine onemogočiti ali kar uničiti. Zato manjvredni nimajo pravice do brezplačnega šolanja, enakovredne zaposlitve in izražanja svojega mnenja. In glej, tudi metode utišanja nasprotnikov so iste. Vsem konvencijam, ustavam in zakonom navkljub. Ali se bo Šarec tu ustavil ali bo šel naprej po Hitlerjevi poti, bomo še videli.

    Videti je, da Slovenija s Šarcem postaja vse bolj podobna fašistični državi. Že pred njim je bila ta tendenca vidna v nekaterih oblastnih trobilih, sedaj je pa ta zaskrbljujoča smer postala vse bolj jasna. Ko vpliven položaj zasede človek, ki zanj ni zrel, hkrati pa hoče biti pomemben, lahko hitro pride do katastrofe. Prva znamenja so že tu.

  10. Preneseni clanek iz Mladine pa je komentar urednika Repovza. Nestrpen, osebnostno zaljiv. Ceprav so podatki o Brscicevem ocetu zanimivi, predvsem z vidika polozaja pri TE TOL in TES6 in povezavo s kriminalnim lobistom Kotarjem, ta rodbinski mec povratno udarja tudi Repovza. Ne le z rezimskostjo, ampak tudi z rodbinskim udbovstvom. No, sicer je tudi lastnistvo Mladine udbovsko, kot tudi ugotavljata Pezdir in Omerza.

  11. Zakaj se dogaja takšna diskriminacija.
    Naj se uveljavi ustava in zakon o prepovedi diskriminacije, ki prepovedujeta diskriminacijo na podlagi prepričanja ali pripadnosti določeni politični stranki v demokratični državi.

    Kaj to pomeni, da bo kmalu sprejet zakon o prepovedi delovanja desnih strank?!

  12. MKarkoS: Tvoje pisanje je iz vrhovnega štaba pekla. Tu še dr. Rugelj ne bi mogel pomagati. Citirati Repovža je res modrost brez primere.

    Tudi mi smo krivi, da se je demonizem tako razpasel v Sloveniji. Samo volitev se spomnimo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite