Svoboda izražanja usodnega pomena – valovi migrantov, cenzura ELES in mag. Brščič

Svobodno izražanje je v demokratični družbi, za razliko od totalitarne, posebej močno varovano. Bistvo tega, za razliko od totalitarne družbe, ni v varstvu mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo. Bistvo je v varstvu neugodnih mnenj.

Varstvo svobodne, tudi neugodne, razprave mora biti posebej močno ob okoliščinah, ki so izjemnega pomena, v največjem javnem interesu. Takšna okoliščina so valovi migrantov.

Svoboda izražanja

Svoboda izražanja misli in govora je »temelj in nepogrešljiv pogoj skoraj vsake druge oblike svobode« (cit. po mnenju Benjamina N. Cardoza pred vrhovnim sodiščem ZDA v zadevi 135/1937, ad 327: »the matrix, the indispensable condition, of nearly every other form of freedom«; dostopno – tu).

Ta svoboda ima dvojno naravo. Prvo, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, in drugo, da je konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Bistvena značilnost, ki odlikuje človeka, je namreč oblikovanje in izražanje misli in idej. Zato mora imeti človek možnost, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. To je po eni strani nujno za oblikovanje svobodne osebnosti, sposobne samostojnega in odgovornega odločanja, kar je po drugi strani temelj demokratično organiziranega političnega sistema. Nepogrešljiv sestavni del takšnega sistema je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena (primerjaj 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi (ustavna odločba) U-I-226/95 – tu).

Odprt proces omogoča spopad mnenj o vprašanjih, ki zadevajo vsakogar, in tehtanje argumentov. Spopad nasprotujočih si in različno motiviranih pogledov prispeva k bolj učinkovitemu in bolj zanesljivemu procesu odločanja. Z udeležbo v tem je ljudem dana možnost, da prispevajo k odločitvam, ki jih zadevajo. Odprtost in preglednost delovanja hkrati zmanjšuje možnost zlorab (primerjaj isto).

Bistvo je varstvo neugodnega govora

Toda, če naj bo razprava res svobodna, varstvo svobode izražanja ne more zajemati le mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo.

Zato mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja v načelu varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Varstvo zajema tudi kritične in ostre izjave (primerjaj isto).

Varovane so tudi informacije in ideje, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo (primerjaj s 57. točko obrazložitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi (ESČP) 11662/85 – tu). To vključuje tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiranih izjav ali celo provokacije (primerjaj z 21. točko ESČP 23954/10 – tu). Niti določena stopnja sovražnosti oziroma uporaba jedkega tona ni sama po sebi protipravna (primerjaj s 16. točko ustavne odločbe Up-793/15-17 – tu).

Arbitrarna in samovoljna cenzura

Pavšalen impulz, da naj bi bila mera svobode izražanja »tam, kjer s svojim delovanjem škoduje drugemu«, je arbitraren in samovoljen. Ta pavšalnost je jedro, ne le vseprisotne cenzure, temveč tudi privzgojene samocenzure.

Omejevanje izražanja je namreč v demokratični družbi, za razliko od totalitarne, dopustno le izjemoma ob strogih merilih. Ta merila so strnjena v določbi 2. odstavka 10. člena konvencije o človekovih pravicah. Med njimi je merilo, da mora imeti omejitev svobode izražanja podlago v zakonu. Nadalje mora zasledovati enega ali več legitimnih ciljev, ki so: varnost države, njene ozemeljske celovitosti, javna varnost, preprečevanje neredov ali zločinov, zavarovanje zdravja ali morale, zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, preprečitev razkritja zaupnih informacij ali varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. A navedeno samo po sebi ne zadostuje za dopustnost omejitve. Nadaljnje merilo je v tem, da mora biti omejitev nujna v demokratični družbi (necessary in a democratic society) za dosego legitimnih ciljev.

Poleg tega je treba upoštevati okoliščine v luči konkretnega primera kot celote, kar vključuje tako vsebino kot kontekst izjav, ter sorazmernost omejitev, kakor tudi relevantnost in zadostnost razlogov za omejitev (primerjaj s 44. točko ESČP 3699/08 – tu). Ocena dopustnosti omejitve mora obsegati (primerjaj s 14. točko ustavne odločbe Up-530/14 – tu) tehtanje med človekovimi pravicami oziroma omejitvami v koliziji ter kateri je treba ob tehtanju okoliščin primera dati prednost. Med odločilnimi okoliščinami so, na primer prispevek izjav k razpravi v splošnem interesu, kontekst izrečenih izjav, položaj naslovnika izjav in njegovo predhodno ravnanje. Ob tehtanju se okoliščine ovrednoti glede na pomen in cilj pravic, tako da se vsaki izmed tehtanih pravic poda ustrezno težo.

Primer lansiranja cenzure – ELES d.o.o. zoper mag. Bernarda Brščiča

Primer problema arbitrarne in samovoljne cenzure na državni ravni je nedavna vest, ki jo je v medije lansiralo podjetje ELES d.o.o., ki je v lasti države, zoper delavca mag. Bernarda Brščiča, ker se je javno izražal v zasebnem življenju, pri čemer niti ni govoril o delodajalcu ELES (prim. V: Večer – tu, Siol – tu). Iz v Siol in Večer lansirane vesti izhaja, da je ELES, gospodarska družba, ki opravlja javno službo in je v državni lasti, sprožil postopek, ki ga naperja zoper svojega delavca mag. Bernarda Brščiča zaradi njegovega javnega izražanja. V postopku želijo ugotoviti event. kršitve svojega kodeksa etike ter posledično kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

Lansirane vesti gospodarske družbe, ki opravlja javno službo in je v državni lasti, pomenijo, prvič, hud javni pritisk na konkretnega delavca, s katerim se cenzurira njegovo svobodo izražanja, in drugič hud posreden javni pritisk na vse ostale, s katerim se indoktrinira njihovo samocenzuro. To je nedopustno, svobodo izražanja mag. Brščiča je treba zavarovati, cenzuro in privzgojeno samocenzuro pa izpodbiti.

Primeroma se osredinimo v prvo okoliščino, to je, da podaja mag. Brščič zadevne javne komentarje zasebno in ne v imenu in za račun delodajalca ELES, niti zadevni javni komentarji niso o zadevah ELES-a. V tem smislu je treba opozoriti na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1046/2010, v kateri se je kot kršitev kodeksa etike ugotavljalo ravno »javno komentiranje in ocenjevanje organa, v katerem je tožnik kot visok […] uradnik zaposlen«, za kar pa ob lansirani vesti ELES zoper mag. Brščiča ne gre. Pa še ob navedeni okoliščini je sodišče ugotovilo le »lažjo« disciplinsko kršitev.

Precizneje osvetljeno pa lahko pomeni postopanje državnega delodajalca nedopusten prekomeren poseg v zasebnost mag. Brščiča, še posebej v njegovo svobodo izražanja in svobodo javnega udejstvovanja. V tem smislu je primer tehtanje okoliščin v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi 28396/95, ki je v izidu pokazalo na prekomerno (»disproportionate«) omejevanje svobode javnega izražanja. Ob tem je dodatno pomembna okoliščina, da tudi v tej zadevi napadani funkcionar (sodnik Wille) iz Liechtensteina zadevnih javnih stališč ni zavzemal o zadevah svojega konkretnega (sodniškega) dela – podobno kot tudi mag. Brščič ne o zadevah iz svojega dela v ELES.

Razprava usodnega pomena – valovi migrantov

Pri temah, ki so v javnem interesu, je torej polje za omejitev svobode izražanja, majhno (primerjaj 58. točko ESČP 17419/90 – tu). Posebej majhno pa je v primeru okoliščin izjemnega pomena (par excellence). Tedaj je varstvo svobodne, tudi neugodne, javne razprave v največjem javnem interesu (debate of the utmost public interest) (primerjaj 35. točko ESČP 5380/07 – tu).

Takšna okoliščina je problem valov migrantov, s tem, da javna razprava o valovih migrantov ni le izjemnega, temveč usodnega družbenega pomena.

Zato mora biti svoboda izražanja o valovih migrantov še posebej močno varovana. To vključuje svobodo izražanja mnenj, da ima v Sloveniji živeča populacija pravico demokratično odločati o izvoru in o tempu migracij. Vključuje svobodo nasprotovanja bistveni spremembi verske, rasne, etnične in kulturne sestave slovenske družbe. Naša skupnost ima namreč pravico, da skozi generacije ohranja svojo identiteto. Navedeno vključuje tudi opozarjanje na tveganja valov migrantov. Na primer na tveganje, da migranti ne razločijo svoje (islamske) cerkve od države, kar je nedopustno. (Primerjaj smiselno po prispevku Igor Vuksanovič z naslovom Je res treba širiti pojem sovražnega govora? – tu).

Kajti ni mogoče zahtevati naklonjenosti multikulturnosti, kozmopolitanstvu ali odprtosti migrantskim valovom. Arbitrarno in samovoljno omejevanje izražanja nejevolje, odklonilnih čustev, tudi sovražnosti, proti valovom migrantov pa ni dopustno (isto).