Na slovenskem evrskem kovancu za dva centa je upodobljen knežji kamen, ki izhaja še iz časa Karantanije, obdobja ustoličevanja karantanskih knezov. Avstrija je takšnemu »prisvajanju« staroslovanske simbolike v preteklosti nasprotovala z obrazložitvijo, da je knežji kamen predvsem v domeni dežele Koroške, ne pa tudi države na južni strani Karavank. Sosedi sta še do nedavnega trdno stali vsaka za svojimi bojnimi okopi in nepopustljivo branili ustaljena prepričanja, glede nečesa, kar je bilo mnogokrat bolj »kamen spotike«, kot pa resničen državni simbol. Karantanija in že omenjeni predmet sta v širšem slovenskem prostoru, pa tudi med slovenskimi zgodovinarji dolgo časa veljala za nesporno slovensko zgodovinsko dediščino, še ne tako dolgo nazaj, pa so se malce zamajali temelji tega prepričanja. Pričele so se namreč pojavljati polemike, v kolikšni meri smo si upravičeni prisvajati obe entiteti. Spominjam se besed nekega slovenskega zgodovinarja, ki je pred leti izjavil, da »so Karantanci predniki samo dela slovenskega naroda«. O pravilnosti izrečenih besed bi bilo mogoče razglabljati ure in ure, ključno pa se mi zdi izpostaviti jezikovne vezi, ki obstajajo med prvo slovansko državo in sodobno Slovenijo. Jezik prve naj bi bil po dosedanjih ugotovitvah narečje praslovanščine, ki se je v naslednjih stoletjih tudi na Koroškem razvilo v slovenščino, do manjše zadrege pa prihaja pri imenu, ki ni povezano z imenom naše države, marveč ima po vsej verjetnosti že predindoevropski ali vsaj keltski izvor. Še večja težava se mi zdi to, da je Karantanija kot državna, pa tudi pokrajinska tvorba prenehala obstajati pred več kot tisočletjem. Državna tradicija je bila s tem že davno prekinjena in od tistega obdobja je do današnjih dni v ljudskem spominu že zbledela. Slovenske legende ali pripovedke, ki bi poveličevale njeno slavo ter junaška dejanja karantanskih vladarjev mi niso znane.
Ob tem pa si je vredno zastaviti vprašanje, ali je upravičeno trditi, da sta slovenska državnost in samostojnost stari že več kot 1000 let, ali pa sta se pojavili šele »včeraj«. Verjamem, da je lahko marsikateri zgodovinar užaljen ob takšnem razmišljanju in to morda povsem upravičeno, a naj ob tem poudarim, da gre predvsem za moje osebne pomisleke. Če se ukvarjamo z vprašanjem o slovenski državnosti in samostojnosti, se nebi bilo napak zazreti skozi desetletja trajajoče obdobje socialistične Jugoslavije, revolucije in 2. svetovne vojne, v leto 1918, ko je mogočni starodavni avstrijski imperij pokal po šivih in so iz njegovih ruševin že rastli poganjki novih državnih tvorb. Na južni strani Alp in delu Balkanskega polotoka je vzklila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala večji del današnje Slovenije, območja Hrvaške in BiH-a. Obstajala je komaj 33 dni, za njeno prestolnico pa je bil izbran Zagreb. Že ime samo pove, da je šlo v prvi vrsti za državo Slovencev, ki so v njenih okvirjih dobili svojo Narodno vlado in vodili svojo notranjo, v precejšnji meri pa tudi zunanjo politiko, in četudi sta jo zaznamovala kratkotrajnost in prehodnost iz ene državne tvorbe (Avstroogrske) v drugo (Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, potem pa kraljevino Jugoslavijo), v zgodovinski perspektivi slovenskega naroda predstavlja izredno pomemben mejnik in dokaz, da so bili naši predniki že takrat državotvoren narod, sposoben samostojno voditi svojo usodo in graditi politične ter diplomatske odnose z drugimi državami. To je bil tudi čas, ko je bila dosežena zaustavitev nasilne germanizacije na njenem ozemlju. Neodvisnost in samostojnost nekega konkretnega naroda sta se z združitvijo Države SHS in kraljevine Srbije v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pričeli krhati in vse bolj kloniti pod pritiski velikosrbskih in centralističnih teženj iz Beograda, kar je doseglo vrhunec v 30. letih, v obdobju kraljevine Jugoslavije, ko so zamisli o zlitju različnih južnoslovanskih narodov v enoten konglomerat v polnosti zaživele.
Tik pred ustanovitvijo Države SHS so Slovenci doživeli zelo kratkotrajno notranjo politično enotnost ter začasno odsotnost ideoloških razprtij, ki so se zelo očitno manifestirale vse od začetka tridesetih let 20. stoletja, in sicer v obliki ostrega kulturnega boja med konservativnim in liberalnim taborom ter vztrajale vse do današnjih dni, svoj vrhunec, pa doživele v času krvavih revolucionarnih obračunov neslutenih razsežnosti ob koncu zadnje svetovne morije. Besede, da »nek čas umre, mora umreti veliko ljudi« vsebujejo zrno resnice, saj je »na novo okronana« družbena struja leta 1945 »počistila« velikanski del predvojne socialne, kulturne in politične stvarnosti, s tem pa je ugasnil duh nekega časa. Nad »belo buržoazijo«, ideološko »oporečne« intelektualce, številne pripadnike pobožnih množic in veleposestnike, se je dvignil izkoriščani viničar, okužen z virusom marksove ideološke epidemije in razjarnjen potolkel vse, kar mu je prišlo pod roke in kar mu ni uspelo ubežati v Argentino. Na pokopališču zgodovine se je pojavil nov nagrobnik nekega obdobja, ki ga je pokončala prava »politična ujma«, »ideološki potop« razsežnosti tistega iz Noetovih dni, po katerem se je slovenski »svet« rodil na novo. Krmilo narodove usode si je prilastilo še do nedavnega na obrobje potisnjeno delavstvo skupaj s svojimi režimskimi »führerji« in si zastavilo bistveno drugačno smer razvoja družbe. In kar naenkrat je tisto, kar je obstajalo in bilo še včeraj izredno pomembno, tako rekoč preko noči izgubilo skoraj vsakršno veljavo, med drugim tudi predvojne državne tvorbe, kot je bila na primer Država SHS, obenem pa so se pojavile nove družbene vrednote. Bratstvo in edinost jugoslovanskih narodov sta začasno zabrisala vse stare zamere med njimi in končno ustvarila skupnost enakih, pretežno s socializmom programiranih vernikov nove religije – titoizma, nad katerimi sta zadružno kraljevali Osvobodilna fronta in komunistična partija.
Država SHS pogosto še vedno ostaja krivično potisnjena v najtemačnejše kotičke zgodovinske zavesti slovenskega človeka in le medlo soustvarja njegov narodni ponos, čeprav gre sicer za kratkotrajen, a vendarle sila pomemben uspeh malega podalpskega naroda in še zlasti za dokaz uspešnega boja zatiranega ljudstva proti raznarodovalni tiraniji okoliških narodov. Jugoslovanske državne tvorbe, ki so sledile, Slovencem nikdar niso več dajale takšne veljave, ampak so jih obravnavale kot pleme ali kvečjemu drugorazredni, provincialni narod. Prepričan sem, da bo s časovnim oddaljevanjem poslednje svetovne tragedije in postopnim soočenjem slovenskega naroda s strahovitimi dogodki v letu njenega konca, nastopil čas, ko bo domnevno prva slovenska država spet pridobila zasluženo veljavo in se bo pojavilo vprašanje o pomenu slovenske samostojnosti in enotnosti v obdobju njenega obstoja ter enotnosti v času dogodkov, ki so pripeljali do njene ustanovitve.
