Začetki slovenske državnosti leta 1918

40
637
anton korosec
Anton Korošec

Na slovenskem evrskem kovancu za dva centa je upodobljen knežji kamen, ki izhaja še iz časa Karantanije, obdobja ustoličevanja karantanskih knezov. Avstrija je takšnemu »prisvajanju« staroslovanske simbolike v preteklosti nasprotovala z obrazložitvijo, da je knežji kamen predvsem v domeni dežele Koroške, ne pa tudi države na južni strani Karavank. Sosedi sta še do nedavnega trdno stali vsaka za svojimi bojnimi okopi in nepopustljivo branili ustaljena prepričanja, glede nečesa, kar je bilo mnogokrat bolj »kamen spotike«, kot pa resničen državni simbol. Karantanija in že omenjeni predmet sta v širšem slovenskem prostoru, pa tudi med slovenskimi zgodovinarji dolgo časa veljala za nesporno slovensko zgodovinsko dediščino, še ne tako dolgo nazaj, pa so se malce zamajali temelji tega prepričanja. Pričele so se namreč pojavljati polemike, v kolikšni meri smo si upravičeni prisvajati obe entiteti. Spominjam se besed nekega slovenskega zgodovinarja, ki je pred leti izjavil, da »so Karantanci predniki samo dela slovenskega naroda«. O pravilnosti izrečenih besed bi bilo mogoče razglabljati ure in ure, ključno pa se mi zdi izpostaviti jezikovne vezi, ki obstajajo med prvo slovansko državo in sodobno Slovenijo. Jezik prve naj bi bil po dosedanjih ugotovitvah narečje praslovanščine, ki se je v naslednjih stoletjih tudi na Koroškem razvilo v slovenščino, do manjše zadrege pa prihaja pri imenu, ki ni povezano z imenom naše države, marveč ima po vsej verjetnosti že predindoevropski ali vsaj keltski izvor. Še večja težava se mi zdi to, da je Karantanija kot državna, pa tudi pokrajinska tvorba prenehala obstajati pred več kot tisočletjem. Državna tradicija je bila s tem že davno prekinjena in od tistega obdobja je do današnjih dni v ljudskem spominu že zbledela. Slovenske legende ali pripovedke, ki bi poveličevale njeno slavo ter junaška dejanja karantanskih vladarjev mi niso znane.

Ob tem pa si je vredno zastaviti vprašanje, ali je upravičeno trditi, da sta slovenska državnost in samostojnost stari že več kot 1000 let, ali pa sta se pojavili šele »včeraj«. Verjamem, da je lahko marsikateri zgodovinar užaljen ob takšnem razmišljanju in to morda povsem upravičeno, a naj ob tem poudarim, da gre predvsem za moje osebne pomisleke. Če se ukvarjamo z vprašanjem o slovenski državnosti in samostojnosti, se nebi bilo napak zazreti skozi desetletja trajajoče obdobje socialistične Jugoslavije, revolucije in 2. svetovne vojne, v leto 1918, ko je mogočni starodavni avstrijski imperij pokal po šivih in so iz njegovih ruševin že rastli poganjki novih državnih tvorb. Na južni strani Alp in delu Balkanskega polotoka je vzklila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala večji del današnje Slovenije, območja Hrvaške in BiH-a. Obstajala je komaj 33 dni, za njeno prestolnico pa je bil izbran Zagreb. Že ime samo pove, da je šlo v prvi vrsti za državo Slovencev, ki so v njenih okvirjih dobili svojo Narodno vlado in vodili svojo notranjo, v precejšnji meri pa tudi zunanjo politiko, in četudi sta jo zaznamovala kratkotrajnost in prehodnost iz ene državne tvorbe (Avstroogrske) v drugo (Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, potem pa kraljevino Jugoslavijo), v zgodovinski perspektivi slovenskega naroda predstavlja izredno pomemben mejnik in dokaz, da so bili naši predniki že takrat državotvoren narod, sposoben samostojno voditi svojo usodo in graditi politične ter diplomatske odnose z drugimi državami. To je bil tudi čas, ko je bila dosežena zaustavitev nasilne germanizacije na njenem ozemlju. Neodvisnost in samostojnost nekega konkretnega naroda sta se z združitvijo Države SHS in kraljevine Srbije v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pričeli krhati in vse bolj kloniti pod pritiski velikosrbskih in centralističnih teženj iz Beograda, kar je doseglo vrhunec v 30. letih, v obdobju kraljevine Jugoslavije, ko so zamisli o zlitju različnih južnoslovanskih narodov v enoten konglomerat v polnosti zaživele.

Tik pred ustanovitvijo Države SHS so Slovenci doživeli zelo kratkotrajno notranjo politično enotnost ter začasno odsotnost ideoloških razprtij, ki so se zelo očitno manifestirale vse od začetka tridesetih let 20. stoletja, in sicer v obliki ostrega kulturnega boja med konservativnim in liberalnim taborom ter vztrajale vse do današnjih dni, svoj vrhunec, pa doživele v času krvavih revolucionarnih obračunov neslutenih razsežnosti ob koncu zadnje svetovne morije. Besede, da »nek čas umre, mora umreti veliko ljudi« vsebujejo zrno resnice, saj je »na novo okronana« družbena struja leta 1945 »počistila« velikanski del predvojne socialne, kulturne in politične stvarnosti, s tem pa je ugasnil duh nekega časa. Nad »belo buržoazijo«, ideološko »oporečne« intelektualce, številne pripadnike pobožnih množic in veleposestnike, se je dvignil izkoriščani viničar, okužen z virusom marksove ideološke epidemije in razjarnjen potolkel vse, kar mu je prišlo pod roke in kar mu ni uspelo ubežati v Argentino. Na pokopališču zgodovine se je pojavil nov nagrobnik nekega obdobja, ki ga je pokončala prava »politična ujma«, »ideološki potop« razsežnosti tistega iz Noetovih dni, po katerem se je slovenski »svet« rodil na novo. Krmilo narodove usode si je prilastilo še do nedavnega na obrobje potisnjeno delavstvo skupaj s svojimi režimskimi »führerji« in si zastavilo bistveno drugačno smer razvoja družbe. In kar naenkrat je tisto, kar je obstajalo in bilo še včeraj izredno pomembno, tako rekoč preko noči izgubilo skoraj vsakršno veljavo, med drugim tudi predvojne državne tvorbe, kot je bila na primer Država SHS, obenem pa so se pojavile nove družbene vrednote. Bratstvo in edinost jugoslovanskih narodov sta začasno zabrisala vse stare zamere med njimi in končno ustvarila skupnost enakih, pretežno s socializmom programiranih vernikov nove religije – titoizma, nad katerimi sta zadružno kraljevali Osvobodilna fronta in komunistična partija.

Država SHS pogosto še vedno ostaja krivično potisnjena v najtemačnejše kotičke zgodovinske zavesti slovenskega človeka in le medlo soustvarja njegov narodni ponos, čeprav gre sicer za kratkotrajen, a vendarle sila pomemben uspeh malega podalpskega naroda in še zlasti za dokaz uspešnega boja zatiranega ljudstva proti raznarodovalni tiraniji okoliških narodov. Jugoslovanske državne tvorbe, ki so sledile, Slovencem nikdar niso več dajale takšne veljave, ampak so jih obravnavale kot pleme ali kvečjemu drugorazredni, provincialni narod. Prepričan sem, da bo s časovnim oddaljevanjem poslednje svetovne tragedije in postopnim soočenjem slovenskega naroda s strahovitimi dogodki v letu njenega konca, nastopil čas, ko bo domnevno prva slovenska država spet pridobila zasluženo veljavo in se bo pojavilo vprašanje o pomenu slovenske samostojnosti in enotnosti v obdobju njenega obstoja ter enotnosti v času dogodkov, ki so pripeljali do njene ustanovitve.

 

40 KOMENTARJI

  1. Odlično.
    Če je Triglav simbol slovenstva kot slišim, potem je vse kar je nastalo tukaj, slovensko, in to za milijone let nazaj…

    Predvojna Kraljevina Jugoslavija je bila kolikor se da iz zgodovine vedeti, čisto spodobna država iz katere bi se lahko marsikaj razvilo. Vse do revolucije, ki je zatrla vse oblike življenja in dela.

  2. Aktualen in zanimiv prispevek avtorja.

    Drži, samo 33 dni smo okusili slovenske državnosti, potem pa smo klonili pred srbskim hegemonizmom.

    Življenjska napaka pa je bila, da nismo poslušali ZDA, ki so imele glavno besedo v povojni evropski ureditvi, da bi ustanovili samostojno državo Slovenijo.

    Američani so se zavedali, da Slovenci s svojo krščansko kulturo in svojim jezikom ne pašemo k Balkanu.

    • Država SHS ni imela nobene možnosti za daljši obstoj, samostojna Slovenija v tistem času pa še manj. Potrebovali so antantne Srbe, da jih niso pograbile močnejše sosede.
      ZDA pa so v povojni evropski politiki imele bolj majhno težo, saj so se hitro vrnile v izolacionizem. Glavno težo so imele Britanija, Francija in Italija. In zadnja ne bi bila ravno naklonjena obstoju male neodvisne Slovenije.

    • Z vašim tokratnim komentarjem vnovič dokazujete, da o zgodovini, mednarodni politiki, strategiji ipd. ne veste tako rekoč nič. Pravzaprav ste vešči zgolj cenenega, sluzastega leporečja.

      Če Slovenci leta 1918 ne bi bili vstopili v Jugoslavija (ta je bila seveda pod srbsko hegemonijo), bi nas močnejše sosede (na čelu z Italijo, za njo pa tudi Nemška Avstrija in Madžarska) preprosto razkosale. Ne pozabiti, da je srbski major Švabić novembra 1918 ustavil italijansko vojaško kolono na vrhinškem klancu. Tudi general Maister je nadzor nad Mariborom in Podravjem prevzel v imenu nastajajoče jugoslovanske države, ne pa nekakšne uboge Slovenije!

      Slovenske dežele so bile pač sestavni del v 1. svetovni vojni poražene in razpadajoče črno-žolte monarhije in kot takšne so bile po prevladujočem pojmovanju tistega časa legitimne tarče ozemeljskih pretenzij močnejših držav, še posebej, če so te pripadale zmagoviti antanti (v mislih imam Italijo). Francija, Britanija in Rusija so z londonskim paktom aprila 1915 Italiji tudi izrecno obljubile obsežne predele slovenskega (in hrvaškega) ozemlja, seveda v zameno, da prestopi k antanti.

      • Dule. Predlagam Vam, da v tako kratkem prispevku kot je ta poskusite zaobseči vse vidike takratnega političnega dogajanja pri nas. 😉

  3. Zaradi te napačne zgodovinske odločitve, kateri je botroval politično agresiven Beograd, smo kasneje doživeli najhujšo tragedijo:
    – neuspel plebiscit na Koroškem, saj se je veliko Slovencev ustrašilo balkanske drugačne kulture
    – izguba slovenskega ozemla v Benečiji, reziji in na Primorskem
    – bratomorne poboje med in po 2. svetovni vojni zaradi komunizma ter politično preganjanje in zapiranje soljudi
    – razvojni civilizacijski in gospodarski zastoj

  4. Slovenska Karantanija ima najbolj civilizirano zgodovino od vseh evropskih narodov, saj ni vodila napadalnih vojn, ampak le obrambne.

    Poleg tega se je povezovala s civiliziranimi narodi, to je Bavarci, ki so že imeli krščanstvo.

    Njena družbena ureditev je vzor sodobnim družbenim ureditvam. Tega so se zavedale kot prve ZDA, ki so karantansko družbeno ureditev vnesle v svojo ustavo. Za Američani pa je to storil ves sodoben civiliziran svet.

    Lepše zgodovine slovenskega naroda si ne morete zaželeti niti v sanjah.

    Zavedajmo se tega in bodimo zdravosamozavestno ponosni, ne pa hlapčevsko zakompleksani.

    • Ko je nekaj tako lepo, da si še v sanjah ne moraš želeti lepše lahko že veš, da nekaj ni res.
      Edini vpliv Karantanije na družbeno ureditev ZDA je to, da je Jefferson prebral nekaj malega o ustoličenju knezov; ni pa nobenega dokaza na kakšen način (če sploh) je to vplivalo na pisanje deklaracije neodvisnosti in kasneje ustave. Še manj pa lahko enačimo karantance iz 9. stoletja z modernim slovenskim narodom.
      Se strinjam, da smo Slovenci včasih preveč hlapčevski, vendar izumljanje neke slavne preteklosti ne služi ničemur, zgolj nekemu praznemu ponosu. Imamo vojaške heroje, imamo genialne umetnike in pronicljive politike; ni se potrebno vračati tisočletje nazaj za občutek ponosa.

    • Tudi meni se svita, da je bilo zelo lepo. Slovani in Avari so najprej Longobardom opisali lepote Amerike, da so se ti odselili. Za krščanske prebivalce rimskih mest so ugotovili, da bivajo v nezdravem okolju, zato so jim na razglednih gričkih zgradili utrjene naselbine s cerkvami in ostalo infrastrukturo vred. Založili so jih s kruhom in kranjskimi klobasami, da so lahko v miru uživali ob pogledu na kresove, ki so jih pripravili s požigom njihovih mest. Nad svojo dobrodelnostjo so bili tako navdušeni, da so začeli prirejati veselice na katerih pa so Avari pregloboko pogledali v kozarec in postali nasilni. Slovani, kljub temu, da še niso bili kristjani, so jim nastavili še drugo lice, kar je Avare presenetilo in so menda leta 623 užaljeni odšli.

  5. Povsem logično je, zakaj ne moremo storiti moralnega in materialnega preporoda, če ne znamo najti pozitivnega soka v slovenskih koreninah.

    Zakaj ne razpoznamo, da je slovenski človekoljuben, moralen in demokratičen sok najboljša popotnica razvoju?! Pri tem odmislimo komunizem in njegove posledice, ki ni slovenski, ampak ruski antisok.

    Zakaj bi bila krvoločnost in hegemonija po kateri se hvalijo nekateri drugi narodi, pozitivna zgodovina?!

  6. Naši Karanatanci so se pokristjanili že v začetku osmega stoletja. Torej 200 let prej, ko je prenehala Karantanija in 600 let prej, ko je bilo zadnje ustoličenje koroškega kneza v slovenskem jeziku.

    Zakaj hočemo izbrisati to dejstvo in upoštevati le Slovenci izpred pokristjanjevanja namesto, da bi se veselili, da je bilo pokristanjenje že v 8. stoletju.

    Po logiki stvari in v korist naše sedanjosti in prihodnosti, moramo upoštevati pozitivne plati zgodovine, ne pa negativne.

  7. Tudi po 2. svetovni vojni se tedanje slovensko vodstvo ni dovolj zavedalo pozitivnega slovenskega zgodovinskega državotvornega in moralnega kapitala.

    Zato se mu je odrekla in se priklonila tujemu hegemonizmu in kulturnodemokratični zaostalosti.

  8. Popravek začetnega besedila k prejšnjemu komentarju:

    Tudi po 1. in 2. svetovni vojni se slovensko vodstvo…

  9. Saj pravim, gluh ko top. Svitase, ti pa misliš najbrž kako si vztrajen?!

    Kdo bi rad izbrisal pokristjanjenje Slovencev?

  10. Par stvari je ob načelnem strinjanju, da je smešno korenine slovenske državnosti iskati šele v l.1941-1945, vendarle smiselno dodati:

    1. med slovenskimi političnimi delitvami v tridesetih letih in revolucijo med vojno in po njej ni zveznega, evolutivnega razvoja oz. direktne vzročne zveze. Revolucija je prelom s preteklim, miselno in operativno uvožen iz SZ.

    2. Država SHS nikakor ni prvenstveno slovenska država. Traja samo do 1. decembra 1918, do združitve Kraljevino Srbijo in sicer od 5. okt 1918, ko nastane narodni svet, ki ga res vodi Slovenec Anton Korošec. Država SHS je konfederativna tvorba.

    Torej velja znotraj nje za kratek čas res polna suverenost slovenskega naroda. Načelno torej državnost, prva novodobna slovenska državnost, realno bolj improvizirana. Slovenija ima tedaj svojo narodno vlado, ki je prva ( in ne tista Kidričeva iz Ajdovščine) in ki jo vodi Josip pl. Pogačnik od 31. okt 1918 do 20. januarja 1919. Torej slabe 3 mesece.

    V okvir ob članku o nedvoumni slovenski državnosti iz l. 1918 bi torej po mojem najbolj sodil, vsaj formalno, prav predsednik narodne vlade Pogačnik ( in ne Korošec, vodja konfederalnega sveta).

    • pod 1. bi lahko zapisal, da je revolcija delno prenešena tudi prek vrnjenih poraženih borcev španske državljanske vojne in njihove tamkajšnje izkušnje ( tudi uvožene torej)

  11. še na koncu, a nenazadnje 3. Ne strinjam z avtorjem, ko se dokaj brani navezave na srednjeveško karantansko tvorbo.

    a.) Ne vidim nobenega ali/ali ( torej potrebe po izključevanju) med deželo Koroško in slovenstvom, ko govorimo o “dediču” Karantanije. Ne gre za pravno nasledstvo, ampak za korenine. Popolnoma sprejemljiva se mi zdi in/in logika. Prva temelji na prostorski navezavi, naša pa na kulturno-jezikovni. Ni dvoma, da se je iz karantanskega staroslovenstva razvilo slovenstvo, vsaj v svojem severnem delu ( onstran Karavank), torej pod salzburško in ne oglejsko cerkveno upravo.

    b.) Sodobna narodna zavest in nacionalne države so predvsem produkt 19. stoletja. Ampak ne poznam naroda, ki bi kar zlahka odmislil svoje korenine iz časa pred tem, ki bi odmislil svoje srednjeveške vladavine, če so obstajale itd. Prav čudaško bi bilo pri sosedih, če bi svojo nacionalno tradicijo začenjali v 19 stoletju, recimo Italijani z risorgimentom in bi pozabili na imenitne srednjeveške oz. renesančne mestne državice ali če bi Hrvati odmislili hrvaške državice in kralje, predvsem v dalmatinskih področjih ( še iz prvega tisočletja), ali če bi Avstrijci odmislili veliko habsburško preteklost in začenjali šteti leta šele od zloma AO in eksila Karla, torej republike 1918.

    c) Karantansko ime ni slovansko. In? Tudi mnogo poimenovanj v SLO še do dandanes niso slovanskega izvora. Slovanske poselitve pač niso padle v prazen prostor brez ljudi in brez zgodovine. Tu je bil pred tem Noricum, tu so bili Kelti, Venedi ali Veneti, pred tem Iliri, tu čez so hodili tudi Langobardi in tu je bil prej mogočen rimski imperij, od katerega se je ohranil tudi manjši del romanskega prebivalstva.

    Slovenstvo je vse to nekako posrkalo in dobilo okus in vonj tudi po tem. Ne le, ali celo ne prvenstveno po Zakarpatju.

    Zakaj se sramujemo Karantanije?! Ponosni smo lahko Slovenci na tradicijo ( vključno z obredom ustoličevanja knezov), o kateri se je zdelo vredno pisati Piccolominiju, Bodinu in očetu ameriške neodvisnosti in demokracije Jeffersonu!

  12. Naj ti izrečem spoštljivo hvaležnost IF, da ne pristaneš na zanikanje slovenskih korenin, naših prednikov.

    Tisti, ki zanika svoje prednike, ni vreden samega sebe.

    Življenjska in zgodovinska logika nas učita, da je dedna veriga z našimi predniki na ozemlju Karantanije neprekinjena.

    Poleg tega nas tedanja slovenska zemljepisna imena krajev, rek opozarjajo, da je tu živelo slovensko ljudstvo. Tudi brižinski spomeniki, molitveniki iz leta 960. Logično je tudi, da se vsak jezik v 1000 letih nekoliko spremenil, vendar pa ostal v svojem temelju slovenski, ne pa srbski ali ruski.

    Za časa Avstrogrske je bilo za zgodovinarje povsem normalno in sprejemljivo, da so Slovenci na ozemlju Karantanije že od pamtiveka.

    Spremenilo pa se je po 1. svetovni vojni, ko srbskemu in ruskemu hegemonizmu ni bilo vseeno, da bi meli Slovenci tako veličastno zgodovino, saj bi si zaradi nje še umislili svojo državo.

    Zato se je potem začelo v učbenikih pisati, da to niso bili Slovenci, ampak Slovani in še to sramežljivo.

    • Pa kdo zanika svoje prednike?
      Problem je, ker ti iz tega tvojega zgodovinskega štrikanja ugotoviš da Slovenci nismo Slovani, ker sovražiš Srbe in Ruse.
      Oziroma, ne vem zakaj. Zakaj te je sram slovanstva?
      In potem streljaš tudi take, da je večina avstrijcev v resnici slovencev?
      Zgodovina, tudi slavna, ne služi nekemu napihovanju naroda in samih sebe, česar je polno po Sloveniji. Potem je pa Triglav simbol slovenstva, pa ameriška ustava je plagiat slovenske pameti in podobne bedarije.
      Ali naj revolucionarno nadutost iz leta ’45 zamenjamo z drugo nadutostjo?!
      Mislim, da ne. Zgodovina je realna, vred z “negativnostmi”, ki se jih ti izogibaš, ne vem zakaj. Da bi se vsi farbali na belo?! To ne gre. Ljudje smo grešni, to boš moral spoznat prej ali slej.

  13. Ali še ni čas, da se spoprijateljimo z našimi predniki in zapišemo in govorimo, da so Karantanci naši predniki in da smo imeli Slovenci že takrat svojo državo, pa čeprav se je imenovala Karantanija, to je Koroška?
    V zgodovini so narodi spreminjali imena svojih držav, vendar narod je ostal isti.

    Čas je že, da na slovensko zgodovino gledamo z resnicoljubnimi narvnimi, stvarstvenimi očmi, ne pa z neresnicoljubnimi, ideološkimi ali celo hegemonističnimi očmi.

  14. Spoštovani gospod Domen Mezeg! Ne sežem vam do kolen na področju zgodovinskega znanja, povezanega s Slovenci in s tem tudi državami, ki smo jih imeli, ali samostojno, ali pa smo bili v njih državotvorno vključeni.Upam, da ne bo preveč predrzno, če vas prosim, ali bi lahko kaj povedali v zvezi s teorijo o venetski zgodovini Slovencev. Ne vem, ali ste po poklicu zgodovinar. Bojim se namreč, da bi utegnili to vprašanjem dojeti kot deplasirano, saj kot mi je znano,eminentni učeni slovenski zgodovinarji zasmehljivo imenujejo to teorijo “venetovanje”. Prebral sem nekaj knjig s tega področja in ugotovil, da so na polju te teorije delovali predvsem ljudje, ki so bili jezikoslovec in pesnik, duhovnik, ekonomist,oficir in je bilo uradnim zgodovinarjem izpod časti z njimi sploh razpravljati, razen na nivoju “antivenetovanja” – Če se prav spomnim je zgodovinar Grafenauer napisal knjigo Venetovanje in antivenetovanje. Tudi sam nisem zgodovinar, v okviru “venetovanja” pa sem se seznanil, da teorija, po katerem bi se naj Slovenci naselili na slovenskih tleh po selitvi z vzhoda šele v 6.stoletju, nima nikakršnih arheoloških in zgodovinskih dokazov, pač pa ji gredo na roko zgolj konfiguracija slovenskih dolin med gorskimi verigami. Sicer pa so trditev o tako pozni naselitvi plasirali velikogermanski zgodovinarji v prid utemeljevanju germanskega gospostva. Venetska teorija pa ima v svoj prid vsaj jezikovne dokaze med drugim iz starih etruščanskih zapisov, vrezanih v les, ali kamen, rezijskih molitvenih obrazcih, krajevnih imenih vse krepko starejših od brižinskih spomenikov. Po njih bi naj bili Etruščani Veneti- Vendi, to je tisti ki so prišli – očitno bistveno prej kot v 6.stoletju. Etruščane,kiso predali tako visoko opevano rimsko kulturo starim Rimljanom, Rezijce in še druga slovenetska plemena je šteti za staroselce in smo Slovenci njihovi potomci. Ta slovenetska plemena na svojih oblastno teritorialnih tvorbah pa so bili miroljubni ljudje, ki niso ropali in osvajali,pač pa se ukvarjali z rokodelstvom, kmetovanjem in trgovino. Iz tega razloga so bili skozi čas iz svojega širokega življenjskega prostora stisnjeni na sedanji slovenski narodni prostor. Obstoj slovenstva po tej teoriji sega v tisočletja pred Kristusom. O tem pišem zato, ker si dovoljujem misliti, da je dolgotrajno življenje Slovencev na njihovem narodnem prostoru vendarle pomembno za zgodovinsko upravičenost na državo. Prijazno vas pozdravljam!

    • Pozdravljeni Janko. Po poklicu nisem zgodovinar. V posamezne zgodovinske teme se poglobim najbolj tedaj preden želim napisati kolumno. Z venetsko teorijo se zaenkrat še nisem pretirano ukvarajal, razen kar sem o njej izvedel iz druge roke, bom se pa mogoče kdaj lotil tudi te tematike. Sicer se mi zdi precej obsežna …

  15. Ni res, da sovražim Srbe in Ruse. Res pa je, da nisem navdušen nad njihovim hegemonizmom.

    Tudi sam sem prebral številne zgodovinske knjige in članke o zgodovini Slovencev.

    Za časa Avstrogrske in po novejših ponovnih zgodovinskih dognanjih izhaja, da smo Slovenci staroselci. Tudi na EXodusu je bila pred nedavnim srečanje zgodovinarjev, ki so to zgodovinsko dejstvo potrjevali.

  16. svitase,

    spet ne razumem, zakaj se z zdravkom sporekata tako na out-out ( trmasto, kot tista moža in žena, ki sta o tem ali se travo reže ali kosi in je žena potem ko jo je mož zabrisal v vodo in se je utapljala, še vedno z roko šrtlečo ven kazala, da se reže).

    Slovenci smo vendar potomci tako staroselcev kot slovanskih priseljencev. Zanikati, da je naš jezik slovanski, je recimo evidenten absurd. Sicer ne vem ali so narejene natančne etnične genske analize. Tako na pamet bi ocenil, da smo po genih (po rodu) večinsko, a ne samo Slovani ( severozahodni del južnih), po identiteti pa bližje srednjeevropskemu ( če hočeš venetskemu) staroselstvu. V kolikor nam ni seveda predvsem val priseljenstva z Balkana od 1960 naprej to identiteo skoraj povsem razvodenel.

  17. Premalo se govori o prvi slovenski vladi in o pomembnih predvojnih politikih. Mislim, da dr. Korošec sploh nikjer nima spomenika v naravni velikosti, če se ne motim?

    Glavno je da ne obupamo. Navsezadnje je sedaj v dobi interneta lažje ohranjati spomine na rednico in o njih pisati.

    Tudi takšni članki so dobrodošli in upam, da jih bo čim več.

    • Korošec ni bil član prve slovenske vlade! No, pri tvojem odzivu je očitno, da članek ( iz površnosti ali nevednosti?) nehote zavaja. In podaljšuje nevednost, recimo glede dejanske vlade in Josipa pl. Pogačarja.

      p.s. Spomenik bi si Korošec seveda zaslužil. In še kaj. ( Tudi Pogačar.) Mislim, da ga tudi ima v rodnem sv. Juriju ob Ščavnici. Menim, da bi ga zaslužil tudi v Ljubljani.

  18. Naj za konec dodam, da mi je razočaranje to, da se avtor članka Domen Mezeg, ki je napisal nekaj odzivov med komentarji, kdovezakaj ni želel odzvati na moje komentarje, argumentirane in opremljene s preverljvimi podatki. Dobro, nisem strokovnjak za področje, nisem recimo Grdina, vem pa da so njegova stališča podobna tem, kakršna sem sam zapisal.

    Škoda se mi recimo zdi, če nove generacije vlečejo tako črto razločevanja proti karantanski preteklosti, ki mi je razložljiva recimo za komuniste. Nihče pri pravi nima namena iz Karantanije delati nekih grandomanskih mitov ali iz nje utemeljevati nevarnih ozemeljskih zahtev. A koroški Slovenci recimo nimajo problema proslavljat Karantanije kot njihove in kot (staro)slovenske. Ne vem, zakaj bi ga imeli mi na južni strani Karavank.

    Naj ponovim, da pozdravljam, da Mezeg na pomembno mesto postavlja slovensko državnost, ki se je za kratek čas utrnila ob koncu leta 1918. Zdi se mi pa netočno, da državo SHS s sedežem v Zagrebu obravnava kot prvenstveno slovensko državno tvorbo. To ne drži ne teritorialno in ne glede na pobude, ki se vlečejo bolj kot od slovenstva pravzaprav desetletja nazaj predvsem k Starčevićevemu in Strossmajerjevemu gibanju med Hrvati. Slovenstvo je bilo lojalno cesarju še sredi vojne. Na ta moj ugovor avtor ne odgovarja, pa mislim, da bi moral. Ni dovolj za njegove trditve dejstvo, da je konfederalni svet SHS vodil Anton Korošec. In še en bistven ugovor: slovenska državnost se ne manifestira prvenstveno v skupnih organih konfederalne države SHS, ampak v tedanji slovenski narodni vladi. S pl.Pogačarjem in njegovo ekipo torej, ne s Korošcem.

    • Morda jaz vem zakaj ti ne odgovarja. 🙂 Ker si preveč natančen, hkrati pa odrežeš slovensko državnost, kot da ne obstaja. V čem se torej Mezeg moti? Zdi se da ima prav, razen če slovenske državnosti ni.
      Sam bi se z avtorjem še kar strinjal, da naša sodobna državnost sega iz SHS in ne iz SFRJ, kot večina vztraja.

    • Kar se pa Karantanije tiče, pa bi bilo treba še kaj raziskati o tej državi. Kajti ne vemo nič razen o tem zadnjem knezu pred 600 leti. Najbrž je bil tudi kak predzadnji in tako naprej. In zakaj zadnji?! Kot da se hvalimo s tem da je zadnji.

    • IF, sem opazil tvoje komentarje, še zlasti tistega, kjer po točkah navajaš pripombe v zvezi s koreninami državnosti. Danes nisem imel veliko časa, zato tudi nisem večkrat pokomentiral …

    • Odličen komentar!K temu bi lahko dodali,da državotvornost še ni država,tudi kot ozemeljska geografska celovitost na svetovnem zemljevidu in ne nazadnje tudi mednarodno priznanje.Za obstoj slovenstva,pa je zlasti botroval vpliv Krščanstva.Genski prilivi pa so le delno vplivali na avtohtoni del Tako kot današnja USA asimiliira priseljence,so naši predniki poslovenili prišleke.Kar niso naredili otomani,pa je Slovence zaznamoval komunizem,ki je z ruskim stalinizmom pripeljal celo do medsebojnega obračunavanja!?

  19. IF , Z nobenim se ne prepiram, ker nisem zamerljive sorte. Mi je pa žal, da je Zdravko tako alergičen na moje pisanje. Želim si, da bi se me navadil, ker ne mislim nič slabega.

  20. Povsem se strinjam z If-om, da je avtor mačehovski do Karantanije, pa čeprav je svetla točka slovenske zgodovine.

  21. Ker je bila te dni 600 letnica poslednjega ustoličenja v slovenskem jeziku na Koroškem, bi bilo prav, da Časnik nameni Karantaniji pozornost, ki si jo zasluži, ne pa da jo prekrije z letom 1918, ki je pomenila fiasko za Dlovenijo, ker ljubljansko vodstvo ni sledilo štajerslemu vodstvu in zavarovalo vzhodno in južno slovensko mejo. Medetm, ko je štajersko vodstvo zavarovalo severno in vzhodno slovensko mejo.

    Vprašam vas:

    Zakaj je še danes tako toleranten odnos do neslovenskega ukrepanja ljubljanskega vodstva, ker ni zavarovalo slovenskih meja?!

    Zakaj predstavlja ta tema še danes tabu in črn madež do slovenstva in naših prednikov ter zanamcev?!

  22. Zgodovinar ddr. Igor Grdina, v svojih znanstvenih člankih dokazno utemeljuje, da so sebe imenovali Sloveni in ne Slovani in da so Slovenci tostran in onostran Karavank spadali v skupno, neločljivo etnijo.

    Predlagam, da Časnik objavi na to temo prispevek ddr. Grdine.

  23. Tudi zaradi tega sega naša narodnost in državnost v Karantanijo in ne šele v čas Trubarja ali celo kasneje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite