Avtor: Matevž Tomšič.
Vlada Alenke Bratušek je svoj mandat začela na zares “sanjski” način.
Že nekaj ur po njeni prisegi je izbruhnila prva afera, povezana z enim od ministrov, tj. ministrom za infrastrukturo in prostor Igorjem Maherjem, in njegovim domnevnim črnograditeljstvom. Ta je moral nato manj kot teden dni po nastopu ministrovanja odstopiti. S tem je bil postavljen rekord, kar zadeva trajanje ministrskega mandata, pa tudi glede tega, koliko časa je posamezna vlada zdržala brez škandalov.
Določeni indici kažejo, da je šlo pri tej zgodbi za “notranji obračun”. Povedano je bilo namreč, da so o njej zelo intenzivno poročali osrednji mediji, se pravi tisti, ki sicer praviloma zamolčijo (ali vsaj minimalizirajo) zadeve, ki bi lahko obremenile ključne ljudi novokomponirane vladajoče garniture (kot je bil primer s sumi o ugodnostih, ki naj bi jih bila deležna Bratuškova od Javnega gospodarskega zavoda Brdo). In ni naključje, da je bil tarča minister iz vrst Državljanske liste, tiste stranke torej, ki je v začetku leta zakuhala politično krizo. Ta ima sicer v svojih vrstah kar nekaj raznoraznih “maherjev”. Vendar gre tukaj očitno predvsem za poskus preventivnega discipliniranja njenega predsednika Viranta. Kot kaže, so tisti, ki so sodelovali pri nastanku zdajšnje koalicije, prav njega ocenili za njen najšibkejši člen (kar je glede na pretekla ravnanja logično), zato so se odločili, da mu že v izhodišču obrzdajo oblastniške apetite. Diskreditacija in posledično odstranitev “njegovega” ministra je tako sporočilo, da naj se zaveda, kje je njegovo mesto.
Nasploh ima novonastala vlada dobre predispozicije, da postane najmanj uspešna med vsemi vladami v zgodovini samostojne Slovenije. Že sam nabor ministrov je daleč od nekega sanjskega moštva, ki so nam ga obljubljali nekateri. Med njimi sicer najdemo strokovne in razumne ljudi, a so nekateri od teh brez resnih vodstvenih izkušenj. Velike težave so bile predvsem pri izbiranju finančnega ministra, saj noben uveljavljen finančnik ni bil pripravljen prevzeti položaja, tako da so se v zadnjem hipu odločili za anonimneža, ki povrhu prihaja iz osrednje slovenske banke, ta pa je zaradi nespametne politike v hudih finančnih težavah. (Kako naj bi takšen reševal težave celotnega finančnega sektorja?) Da ne govorimo o škandalozni izbiri za položaj obrambnega ministra, na katerega so imenovali človeka, ki je v času osamosvajanja odkrito nasprotoval ustanovitvi slovenske vojske. In ki se je zdaj dogovarjal o kadrovskih čistkah, še preden je bil imenovan. Takšna izbira pomeni zavestno norčevanje iz vrednot slovenske osamosvojitve.
Vendar najbolj problematična ni kakovost ministrske zasedbe, temveč kakovost vladnega programa. Se pravi njena odsotnost. Besedilo koalicijske pogodbe je namreč na nivoju premierkinega magistrskega spisa. Ni videti, da bi se jim kaj dosti sanjalo o tem, kako se lotiti reševanja iz krize. Posledica tega je opazno zvišanje donosov slovenskih državnih obveznic (kar pomeni dražje zadolževanje države), do katerega je prišlo prav v času ustoličenja nove vlade. Tako niti ni čudno, da se novi finančni minister izogiba sestankov s svojimi kolegi iz evrske skupine.
Vir: Siol
