Začetek bojev v severni Afriki 1940

Medtem ko so se Nemci bojevali v Evropi proti Franciji, je imel Mussolini po napovedani vojni Veliki Britaniji in Franciji apetite izven stare celine. Že dalj časa je sanjal o obnovitvi starega rimskega imperija, ki bi mu sam vladal. Italijani so bili v Libiji gospodarji že od dvajsetih let prejšnjega stoletja, medtem ko so nad Egiptom gospodarili Angleži. Po italijanski vojni napovedi 10. 6. 1940 je prišlo v severni Afriki do prvih spopadov. Konec junija je v prijateljskem ognju umrl italijanski maršal Balbo, ki ga je zamenjal maršal Graziani. Po uvodnih krajših obračunih je Mussolini ukazal napad na Egipt. Graziani, ki je rad spal na lovorikah, ni hotel izvesti napada, saj ni bil prepričan v oskrbovanje svojih čet z vodo, poleg tega pa je zahteval tudi več časa za pripravo. Po Mussolinijevi grožnji, da ga bo razrešil, se je le pokoril in 13. septembra 1940 so italijanske divizije in tankovski bataljoni prečkali mejo pri Sollumu. Po uspešnem začetnem prodiranju so se Angleži zbali, da bodo Italijani z obkolitvenim manevrom prodrli za njihove linije, vendar se je na njihovo začudenje Graziani odločil močneje pritiskati s kolono, ki je prodirala ob obali. 13. septembra je dosegel Sidi Barrani, kar se mu je zdelo dovolj, tako da je prenehal napad za tri mesece.

Oskrbovalna pot se je podaljšala za 90 km, Italijani pa so imeli tudi enormne izgube. Britanci so se vmes dobro okrepili in celo pripravljali protinapad. Hoteli so izkoristiti slabost italijanske obrambe, saj so bile njihove čete razporejene po večjih utrjenih taboriščih, ki so bila med seboj precej oddaljena. Med obema stranema je bil pas puščave, dolg 100 km. Načrt je bil premagati ta pas v dveh ali treh nočeh ter Italijane napasti s hrbta. Načrt je bil sicer zelo zahteven in natančen in so gas kančkom sreče izpeljali po načrtih. Pričel se je 7. in 8. septembra ponoči, naslednjega dne jih sovražnik ni opazil, tako da se je prava bitka lahko začela 9. septembra in je trajala štiri dni. Taborišča so padala kot domine: Nibevia v eni uri, popoldne Tumar, kjer so zajeli večino branilcev, medtem je  7. oklepna divizija zavzela Sidi Barrani in tako presekala obalno pot. Nato so Britanci zopet krenili v napad ter s pomočjo ladjevja in letalstva ustvarjali nepopisno zmedo. Zajetih je bilo 40.000 italijanskih vojakov, uničili so pet divizij. V januarju 1941  je padla še Bardia in nato še Tobruk, s tem se je število zajetih vojakov dvignilo na 100.000.

Medtem je bila pri Hitlerju sklicana konferenca, na kateri so sklenili, da bodo pomagali Italiji. Britanci so nato v februarju zavzeli še Bengazi, naslednji dan se jim je vdal preostanek 10. italijanske armade. Britanski general Wavell je nato moral nekaj čet poslati v Grčijo.

Začetek zgodbe o puščavskem lisjaku

Hitler je na sever Afrike poslal vojsko, ki ji je poveljeval tedaj 49-letni general Erwin Rommel. Rommel je bil izkušen general, ki se je  že med 1. svetovno vojno izkazal tudi na Soški fronti, ko je v upanju na povišanje in odličje hitel na Matajur. Med obema svetovnima vojnama je poučeval vojake v Dresdnu, kasneje pa v Dunajskem Novem mestu. Po prihodu na Češkoslovaško je bil imenovan za  komandirja štaba, kar je bila sicer bolj reprezentativna vloga kot pa vojaški naziv. Tako je za kratek čas postal del ožjega kroga najbližjih Hitlerjevih sodelavcev. Po napadu na Poljsko je postal generalmajor in skrbel za Hitlerjevo varnost. V  tej vlogi  je bil prisoten pri Hitlerjevih najintimnejših pogovorih. V znak Hitlerjeve naklonjenosti je Rommel dobil svojo tankovsko divizijo, s katero je na njenem čelu prodiral v Francijo. V Franciji se je Rommel zelo izkazal. Ko je Hitler v Italijanom v Afriko poslal pomoč , je brez oklevanja imenoval Rommla za poveljnika oboroženih sil.

Ko Italijani pozabijo, da so Tobruk spremenili v trdnjavo

Ko so na začetku marca 1941 prispele v Tripoli prve nemške čete, je bil pri raztovarjanju tankov in opreme v pristanišču prisoten sam Rommel  in  pripravil parado kot prikaz moči. Nemški tanki so vozili po ulicah mesta, a ker jih je bilo malo, jim je Rommel ukazal, naj se na koncu obrnejo in se po drugi strani vrnejo nazaj na začetek, da bi ljudstvo in ostali vojaki dobili upanje in smisel za vojskovanje s tako “veliko” vojsko. Zahteval je in tudi dobil popolno prostost pri delovanju in odločanju, čeprav brez nasprotovanja Italijanov ni šlo.

Čeprav je imel nalogo, da zadrži obrambne položaje,  je imel Rommel drugačne načrte. Po paradi je poslal svoje vojake v puščavo ter se lotil še ene zvijače. Na tri avtomobile je namestil propelerje, ki so dvigovali prah visoko v zrak, tako da je bilo videti, kot da se približuje celoten polk. Vendar je bila zvijača nepotrebna, saj so bile čete premeščene v Grčijo in so Nemci sovražnika srečali šele po 900 km pri El Agheili. Nemci so ponovno zasedli El Agheili, njihovemu napredovanju pa se Britanci niso mogli postaviti po robu. Edini problem za nemško napredovanje je bila preskrba z vodo in bencinom, a se jim je vedno posrečilo oskrbovati svoje čete.

Britanci so se, odkar je bil Tobruk v njihovih rokah, tam utrdili. Nemci niso imeli izvidnikov, uporabljali so samo daljnoglede in niso videli, prav tako pa jim niti Italijani niso povedali, da so iz Tobruka, dokler je še bil v italijanskih rokah, naredili trdnjavo. Tobruk je imel 126 bunkerjev, obdanih z bodečo žico, minskimi polji in gnezdi za artilerijo in protitankovske topove. Hkrati so Nemce pričakali izurjeni poklicni britanski vojaki. 10. aprila so Nemci pričeli z napadom, ki se je  na britansko začudenje začel s ceste, ki je bila na dosegu artilerije in protitankovskih topov.  Tako so Nemci padli v strašanski sovražni ogenj, vendar z napadom niso odnehali, ampak so napadali vsega skupaj štiri dni. To Rommlovo častihlepje je stalo nemško vojsko 1240 vojakov, ki so bili ubiti, ranjeni ali zajeti pred Tobrukom.

Topa bojna sekira

Nemci so nato obšli Tobruk, prispeli do Sollumsa in se utrdili na egiptovski meji. Britanci so kar se da dobro ovirali transport med Italijo in Afriko, v dveh tveganih operacijah pa so z morja brez izgub obstreljevali Tripoli ter pripeljali okrepitve v Aleksandrijo. Takoj ko so  dobili nove tanke, je Churchill pritisnil na svoje generale, naj pripravijo ofenzivo. A tudi Nemcem se je uspelo okrepiti. Prispeli so tanki 15. oklepne divizije, vojaki pa so v Afriko prileteli. Rommel je pred fronto postavil veliko število težkih tankov. Napad se je pričel 17. junija 1941 v bližini Solluna, pri prelazu Hallfaya. Izbira tega mesta je bila odlična. Tanki so po vzponu namreč imeli pred seboj 80 km prehodnega terena. Obe vojski sta tukaj trčili, tanki so napadali drug drugega v hrbet, kolone tovornih vozil so se znašle sredi ognja, oblaki prahu pa so onemogočali orientacijo. Britanci niso vzdržali, izgubili so skoraj 100 tankov ter imeli veliko mrtvih in ranjenih vojakov. Operacija Bojna sekira je bila tako končana.

Foto: Wikipedia