Novo leto! Še en začetek. Na tisoče jih je bilo že v našem življenju. Letos bomo v bistvu začeli prej – z delom. Po dolgih desetletjih je že 2. januar delovni dan. Kolegi in partnerji iz zahodnih držav se v preteklih letih niso mogli načuditi, zakaj je bil pri nas dan po novem letu dela prost dan. Kot še vedno ne morejo razumeti, zakaj je dela prost dan 2. maj … Ampak to z datumi in dela prostimi dnevi so zgodbe za razmišljanje ob kakšni drugi priložnosti.
Začetki rojevajo upanje
Začetki imajo različen izvor. Mnogi so zunanji in dajejo ritem našemu življenju. Novo leto, začetek adventa, začetek postnega časa, velika noč, obletnica poroke, rojstni dan, obhajanje zakramentov, različni prazniki … Gre za mejnike, ki so sorazmerno na gosto posejani v našem življenju. Včasih nam ti dnevi in obdobja, ki jih prinašata koledar in življenje, ne pomenijo veliko, pogosto pa nas spodbudijo in nam pomagajo, da se zamislimo nad svojim ravnanjem, svojimi izbirami, svojimi cilji ter se odločimo nekatere stvari spremeniti.
Nekateri začetki so notranji. Ko v eksistencialnem smislu dozori čas, se novi začetki zgodijo v intimi naše duše, v intimi našega srca. Ko dozorimo za določena spoznanja in resnice o nas samih pa tudi o drugih, smo pripravljeni za naslednji korak. Helena Cestnik pravi: »Ko dozoriš, moraš oditi« – in začeti znova. Ljudje začutimo, kdaj se končajo posamezna obdobja našega življenja. Na letošnji božič sem bil tako od strani priča razpadu ljubezenske zveze mladega para. Pred nekaj meseci mi je dekletova mama izrazila zaskrbljenost, da se boji za svojo hčer, ker da je ne vidi v zvezi s tem fantom. »Zelo mlada je bila, ko sta začela, komaj šestnajst let je imela … A nočem nič reči, upam, da bo sama spoznala. Preveč sta različna, njo zanima vse, njega nič, ona zagnano študira, on je pri še ne tridesetih že nekaj let zadovoljen sam s sabo in z doseženim.« Za božič torej se je hči odločila in končala zvezo. Skupaj sta bila dobrih šest let. Mama je torej pravilno ocenila. A odločitev je bila hčerina. O tem, kaj se dogaja v njej in kako ona sama vidi svojo zvezo, ni z mamo nikoli govorila. Sama je dozorela za radikalno odločitev, ki ji bo omogočila nadaljnje zorenje.
Niso vsi začetki enaki. Eni so veseli, radostni, razigrani. Navadno je vesel začetek rojstvo otroka. Otrok je obljuba prihodnosti, izpolnitev pričakovanj, sanj, hrepenenja. Vesel začetek je poroka, pa nastop prve službe, pa vselitev v lastno stanovanje ali hišo, pa diploma, pa radost, ki preplavi starše, ko vidijo, da je otrok naredil dobro potezo v svojem življenju.
Drugi začetki so boleči, prepleteni s strahom in negotovostjo. V teh prazničnih dneh mi je neka gospa pripovedovala, kako jo je pred petimi meseci zapustil mož ter se odselil k ljubici. Pred božičem ji je rekel, da bi se rad vrnil nazaj domov. Postavila mu je nekaj pogojev (za začetek to, da se v vmesnem obdobju odseli od ljubice), da bi se sploh začela z njim pogovarjati o tej možnosti. V sebi se je odločila, da mu bo dala še eno možnost –»da si ne bom kdaj očitala, da nisem storila vsega« –, je povedala in hkrati dodala, da se boji morebitnega novega začetka, da jo duši ob misli, da bi se mož preselil nazaj domov, in da si ne predstavlja, kako z njim preživeti en sam dan pod skupno streho. Napovedani začetek torej napolnjuje s tesnobo, strahom, bolečino.
Ljudje različno začenjamo. Včasih so novi začetki logična posledica osebnostne in duhovne rasti, včasih pa nuja, v katero nas pripelje – še več – prisili življenje.
Človek ima moč, da začenja vedno znova. Vedno znova – znova! Vsak začetek obudi v nas upanje, da »kljub vsemu«, kot bi rekel Frankl, še vedno zmorem. Zmorem spremeniti tok vsakdanjosti in okostenelih vzorcev, ki me začenjajo dušiti in pritiskati k tlom. Zmorem iti preko udarcev usode in življenja ter ob vsem tem ohraniti svobodo in zavzeti stališče do vsega, kar mi je prineslo življenje. Ta človekova notranja moč priča o nezlomljivosti človekovega duha ter hkrati o neizmernih duhovnih razsežnosti njegovega bitja.
Začetki rodijo obljube
Vsi začetki, pa naj bodo veseli ali skrb in strah vzbujajoči, intimno osebni ali zunanji, so zaznamovani z obljubami. Brez obljub ni novih začetkov. Pravzaprav nam teža dane obljube pripoveduje o pomembnosti začetka. Ob krstu otroka starši in botri obljubijo, da mu bodo stali ob strani v letih rasti in odraščanja, ob poroki si zakonca obljubita povezanost, ljubezen ter vztrajnost na skupni poti, ob posvečenju duhovniki obljubijo predanost Cerkvi in poslanstvu, za katerega se odločajo. Izrečene obljube v ključnih trenutkih življenja bistveno zaznamujejo nadaljnjo človekovo pot.
Ljudje se od malega učimo dajati obljube. Obljube so, recimo, tisti tihi družinski dogovori, preko katerih poskušamo starši s pogovorom in zgledom svojim otrokom privzgojiti take notranje drže, ki pomagajo otrokom, da ponotranjijo določene vrednote ter se naučijo prevzemati svoj del odgovornosti za življenje v družini in za svoje osebno ravnanje. Navadno se začne igra učenja obljub s pospravljanjem igrač, se nadaljuje s privajanjem na urejenost in privzgajanjem delovnih navad, v najstniških letih se pogajanja pogosto vrtijo okoli ure, do katere naj bo otrok doma, itd. Za vsakim družinskim dogovorom so izrečene – tudi če ne naglas – določene obljube, vsak dogovor zahteva od vseh vpletenih določena ravnanja.
Otroci dajejo tudi drugačne, javne obljube. Dva od mojih treh sta pri skavtih. Prav zanimivo ju je bilo opazovati, kako svečano sta doživela dan, ko sta dala skavtske obljube. Ponosna sta bila, da sta lahko obljubila in izrekla skavtsko obljubo.
Mnoge obljube dajemo ljudje sebi. Sploh ob novem letu. Ali dva meseca pred začetkom poletja. Obljube, povezane s hrano in nekaterimi razvadami. Obljube sebi, s katerimi želimo doseči, da bi bili lepši, bolj dopadljivi (navadno drugim). Toda sebi dajemo tudi druge, bolj intimne, bolj zavezujoče obljube. Nedavno sem na Notranjskem na nekem literarnem večeru srečal gospoda, ki je, ko smo ga po koncu ob bogato obloženi mizi spodbujali, naj vendar vzame kak grižljaj, rekel: »Hvala, ne bom. Pred štirimi leti sem si zadal, da po šesti uri zvečer ne bom jedel ter da bom vsak dan eno uro bral in eno uro ali fizično delal ali se rekreiral. Tega se držim!« Tri samozaobljube torej. Zanimiva se mi je zdela predvsem obljuba, da bo vsak dan, ne glede na karkoli, eno uro bral. Kako koristno in bogato naložen čas! sem pomislil.
Znanec mi je pripovedoval, kako je sredi najbolj vročega poletja z ženo in še z enim zakonskim parom poromal v hrvaško Marijino svetišče Marija Bistrica. Po maši je na mizo v bifeju odvrgel še skoraj polno škatlico cigaret in sklenil, da ne bo več kadil. Od takrat je minilo pet mesecev in še ni prižgal cigarete. »Obljuba je obljuba, on zgoraj vidi, s cigareto v roki se mu nimaš kam skriti …«
Vsaka obljuba sebi je na neki način tudi obljuba drugim. In obrnjeno, vsaka obljuba drugim je tudi obljuba sebi. Dane obljube, pa kakršnekoli že so, pletejo med nami vidno (in še pogosteje nevidno) mrežo ter nas spenjajo v skupno prizadevanje za bolj kakovostno življenje. Osebno in skupn(ostn)o.
Torej drži, da začetki rodijo obljube? V nekem smislu zagotovo, a pravilneje je reči obrnjeno: niso začetki tisti, ki rojevajo obljube. Dane obljube rojevajo nove začetke!
Lahko je začeti, težko je vztrajati
Res je, tudi začeti ni vedno lahko. A ko je človek po novem začetku na poti, se zave, da je bilo začeti – vsemu navkljub– lahko. Kar je v življenju v resnici težko, je vztrajati, ostajati zvest danim obljubam.
Lahko se je prijeti za roke, a težko je partnerjevo dlan občuteno, nežno, predano, varno in spoštljivo obdržati v svoji roki. Lahko je spočeti otroka, a težko ga je vzgajati. Lahko se je odločiti za abstinenco, a težko je zdržno živeti. Lahko je torej začenjati, a težko je začeto pripeljati do konca. V semenu začetka sta namreč upanje in veselje, zvestoba obljubam pa terja napor, vztrajnost in samoodpovedovanje.
Verjamem, da tudi letošnje novo leto za mnoge pomeni izziv (še enega) začetka. Redki so, ki nis(m)o dali sebi in drugim kakšne obljube. Krasno! Naj se navdušenje novoletnih začetkov potrjuje z drobno zvestobo v ovinkih vsakdanjosti, ki se nam bodo nizali na pot našega življenja – že od jutri naprej. Hm, mogoče pa se začne pot lomiti že danes …
Ko izrekam torej vsem, ki to berete (pa seveda tudi množici drugih), najboljše želje v letu, ki ga danes začenjamo, ne morem mimo pretresljivega dogodka, ki se je zgodil pred nekaj dnevi, ko je pod plazom ugasnilo življenje Ruth Podgornik Reš. Mnoge nas je navdihovala z energijo, toplino, radostno voljo do življenja in vsega živega. Ob njej je človek res doživljal, kaj je to »polnost življenja«: povezanost z naravo, čarobna ustvarjalnost njenih prstov na vrtu in v kuhinji, njen odnos do živali, tek in volja do gibanja, prestavljanje meja na meji mogočega, nasmejanost, izžarevanje zaupanja, da je življenje lepo, smiselno, prešerno – ne glede na vse, kar se dogaja v nas in okoli nas.
Ob njenem življenjskem zgledu se moje voščilo glasi: Dobri ljudje, ob vseh obljubah, ki jih na novega leta dan ali pa kadarkoli drugače dajete sebi in drugim, in ob vseh začetkih, s katerimi začenjate, ne pozabite na sporočilo Ruthinega življenja: Nismo poklicani, da životarimo, ampak da živimo. Še več, da živimo življenje v polnosti!
Naj bodo torej obljube iskrene, uglašene z najglobljo resnico o nas samih, take, ki nas bodo vodile k polnosti življenja. Če niso take, uničujejo nas in ljudi okoli nas. Ko obljubljate, ne prezrite sebe!
In ljudje, s pomembnimi obljubami in odločitvami ne odlašajte na jutri. Kajti »vsak trenutek šteje«!
Foto: www.stopinje.si
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
