Prihajajoči kongresi so priložnost za preobrazbo političnih strank na poti k zrelosti
Zadnje obdobje je obilo govora in pisanja o preobrazbi podjetij, več o lastninski in manj o poslovni preobrazbi, nekaj o preobrazbi javnega sektorja in nič o potrebni preobrazbi političnih strank.
Ker so politične stranke pretežno financirane iz državnega proračuna, so del javnega sektorja, torej tudi one kot ves javni sektor in gospodarstvo potrebujejo preobrazbo. Za njih veljajo enaka vprašanja: Kdo so naši volivci? Kaj jim ponujamo? Po katerih komunikacijskih kanalih? V kolikšni meri so volivci zadovoljni z našimi izdelki in storitvami? Ali naši izdelki in storitve rešujejo dejanske probleme, trenutne in strateške? Ali imamo ustrezne vire, človeške in finančne za udejanjanje ciljev? Ali imamo primerne načrte? Ali smo ustrezno organizirani za zadane cilje? Ali imamo prave vodje za doseganje teh ciljev?
» V 21. stoletju bodo vodilne tiste države, ki bodo prve prenesle metode zagotavljanja učinkovitosti v javni sektor.« Peter Ferdinand Drucker (1909 – 2005), utemeljitelj sodobnega upravljanja, v »Izzivi za vodstva v 21. stoletju«.
Svoje neuspehe politične stranke opravičujejo z zunanjimi dejavniki in se ne sprašujejo, ali imajo res izdelke in storitve, ki volivce zanimajo. Pri tem se ne razlikujejo od gospodarstva, ki je tudi napačno osredotočeno na zunanje dejavnike in razmišlja, kaj mora država narediti, in manj na to, kako bo samo izboljšalo kakovost svojih izdelkov in storitev ter svojo učinkovitost, tako da bo postalo mednarodno konkurenčno.
Tako kot gospodarstvo in javni sektor tudi politične stranke na političnem trgu ponujajo svojim odjemalcem – volivcem svoje izdelke in storitve (programe, zakonske predloge, sklepe, stališča itd). Če odjemalci niso zadovoljni z izdelki in storitvami podjetja, začnejo kupovati izdelke drugega podjetja. Enako velja za politične stranke. Če volivci niso zadovoljni z izdelki in storitvami ene, je povsem naravno, da volijo drugo. Tako kot pri podjetjih, volilni rezultati političnih strank niso odvisni samo od trženja, to pomeni od načina ponujanja, ampak tudi od tega, kaj politične stranke ponujajo.
Uspeh političnih strank ni odvisen samo od tega – KAKO ponujajo, ampak tudi od tega – KAJ ponujajo. Kakovost obojega je posledica faze življenjskega cikla, v katerem so stranke.
Vzroki za upad zaupanja volivcev do političnih strank so po mojem mnenju predvsem strukturne narave in so posledica tega, da politične stranke še vedno niso nadgradile svojega delovanja iz časa ustanovitve in ne naredile preskoka v profesionalno vodene stranke, organizirane okrog programa, kar bom pojasnil po pristopu upravljanja življenjskega cikla organizacije dr. Ichaka Adizesa.
Tako kot vse organizacije gredo tudi politične stranke skozi faze v življenjskem ciklu. Za preskok na naslednjo raven delovanja politične stranke je treba razumeti naravo življenjskega cikla. Glede na značilnosti posamezne faze, njihove normalne in abnormalne probleme, ki jih opisuje dr. Ichak Adizes v svoji knjigi Managing Corporate Lifecycle, lahko vsaka politična stranka, če želi, postavi diagnozo svojega stanja in definira ukrepe za svoje boljše delovanje, boljšo ponudbo svojim volilnim skupinam in s tem boljše volilne rezultate ter posledično boljše delovanje celotne države. Značilnosti faz:
• Otroštvo. Od besed k dejanjem. Časi romance in entuziazma po ustanovitvi izginjajo. Pojavljajo se realni problemi, kadrovski in finančni. Stranka v tem obdobju je v stalni krizi, rešuje problem za problemom. Ustanovitelj je preobremenjen, saj noče delegirati odločanja drugim (»to je moj otrok«). Ključni problemi te faze: vodenje brez izkušenj, spreminjanje voditeljskega sloga po stiku z realnostjo (evropsko komisijo, finančnimi institucijami), spreminjanje usmeritev (sprejemanje ukrepov drugih za svoje) in redefinicija uspeha, učenje iz napak in ne iz izkušenj, ni delegiranja in ni poročanja. Verjeten je propad stranke, če ustanovitelj zgubi kontrolo nad svojo stranko ali se ne čuti več poistoveten z njo.
• Dajmo-Dajmo. Aroganca z velikim A. Prvi volilni uspehi vodijo k aroganci. »Mi že vemo, kako je treba.« Voditelj vodi stranko po intuiciji. Računa na stalni čudež pri vsakih volitvah. Politična stranka zaide v probleme, ker želi naslavljati vse volivce. Stranka je organizirana okoli pomembnih članov. Nekateri mislijo, da so nepogrešljivi (le vodstvo se menja, podstruktura ostaja ista). Ključni problemi te faze: volilni uspeh povzroči aroganco vodstva, njegovo odtujenost od baze, neupoštevanje stroke, pojavijo se ‘ploskači’ okoli predsednika stranke, stranka ima slabo finančno kontrolo, vse to ima za posledico dezintegracijo odborov in neaktivnost članov ter prehajanje članov kot tudi volivcev v druge politične stranke. Možen je propad stranke – past ustanovitelja. Stranka lahko propade, če ustanovitelj noče postaviti profesionalnega vodstva in mu predati pooblastil (kar se zanimivo kaže tudi kot glavni vzrok za propad malih podjetij).
• Odraščanje. Konflikt z velikim K. Stranka se skuša emocionalno ločiti od ustanovitelja (svojega očeta) in njegovega sloga vodenja ter želi odrasti. Gre za emocionalno ponovno rojstvo stranke. Gre za »mi proti njim«. Za tiste, ki zagovarjajo obstoječ način delovanja, proti onim, ki so za spremembo. Zaznamujejo jo številni neproduktivni sestanki in interni prepiri (anonimke). Ključni problemi te faze so: stranka se ne more otresti vpliva ustanovitelja, ustanovitelj ne prizna neodvisnosti stranke (strici iz ozadja), nagrajuje se napačne vzorce vedenja (nerazumni meteorski vzponi posameznikov), nasprotje med osebnimi cilji in cilji stranke. Posamezni organi stranke obstajajo samo na papirju. Vrednote in programi so med seboj nekonsistentni. Stranka skuša spremeniti način delovanja, a hkrati išče karizmatičnega vodjo – klon ustanovitelja. Prisotna je nizka morala članstva. Možna je ločitev. Notranji spori lahko postanejo tako intenzivni, da stranka razpade v dva ali več delov.
• Zrelost. Stranka naredi, kar obljubi. Gre za optimalno, a nestabilno stanje v življenjskem ciklu politične stranke. Doseženo je ravnovesje med pravili in vsebino. Med nadzorom in fleksibilnostjo. Voditelji delajo to, kar obljubljajo. Zavestna osredotočenost na volilne skupine. Definirana in delujoča organizacijska struktura. Stranka ni predmet menjajočih želja predsednika. Člani stranke verjamejo, da je pomembno to, kar delajo. Stranka ne daje obljub za privabljanje novih volivcev, ampak pridobiva nove volivce, ko naredi za njih kaj koristnega. Stranka ima institucionaliziran nadzor delovanja (ključnih odločitev ne sprejema predsednik sam, ampak organi stranke po premisleku na podlagi stroke).
Življenjski cikel organizacije zaznamuje odnos med podjetnostjo in pravili. Če je več prvega, je to rastoča organizacija. Če je več drugega, je to starajoča organizacija. Prevladovanje vpliva kontrolnih funkcij (računovodstvo, pravna služba) pomeni staranje organizacije. Enako velja za državo.
Potrebne aktivnosti za izboljšanje delovanja politične stranke:
• Osredotočenost na volivce. Volivec je kralj. Tako kot podjetje stalno analizira potrebe in navade kupcev ter jim prilagaja svojo ponudbo, bi morala tudi politična stranka redno analizirati volilno telo s pomočjo metod javnomnenjskih raziskav ter na tej podlagi spreminjati svoje volilne programe v skladu s svojimi vrednotami. Definirati bi morala platno vrednostne ponudbe oz. volilni model za vsako ciljno skupino volivcev (kaj jim ponuja, po katerih komunikacijskih kanalih, s katerimi organizacijami pri tem sodelujejo, od kod so finančna sredstva itd.). Ali stranka ponuja, kar je v glavah vodstva, ali ponuja, kar volivci te politične opcije pričakujejo?
• Posluh za svoje članstvo. Največje bogastvo stranke so njeni člani. Tako kot odlična podjetja stalno udejanjajo predloge izboljšav (zgled za to je avtomobilska industrija, zlasti Toyota) in merijo zadovoljstvo svojih zaposlenih, bi tudi politične stranke morale z vso resnostjo sproti obravnavati predloge svojih članov in simpatizerjev ter redno letno meriti zadovoljstvo članstva ter ustrezno ukrepati.
• Načrtovanje svojih aktivnosti. Od odzivnosti k načrtovanemu, od »biti proti« k »biti za«. V gospodarstvu imajo najboljše družbe zapisane vrednote, strateške usmeritve, srednjeročne načrte, letne načrte, redno spremljajo uravnotežene kazalnike poslovanja itd. Če bi želele biti politične stranke uspešne, bi morale delati enako. Zapisane bi morale imeti osnovne vrednote (v statutu), oblikovane strateške usmeritve ter na osnovi tega volilne programe za vsako ciljno skupino, ki jo naslavljajo, tako kot je to običajno za skupine v evropskem parlamentu (na primer EPP Manifesto in EPP Platform).
• Odločitve na osnovi stroke. Profesionalizem in ne vsak se spozna na vse. Kot vedo povedati naši evropski poslanci, pri delu v odborih evropskega parlamenta najprej stroka predstavi možnosti in šele potem pride do političnega odločanja. Za boljšo vsebino svoje ponudbe bi morale politične stranke ustanoviti svoje strokovne svete iz strokovnjakov te politične opcije ter imeti strokovne odbore, enako kot jih ima DZ. Njihova naloga bi bila svetovanje izvršnemu odboru stranke pri sprejemanju političnih odločitev in svetovanje poslanski skupini pri predlogih zakonov ter sklepov v odborih. V primeru, da je stranka v vladi, pa bi svetovali tudi ministrom in državnim sekretarjem. Tako bo delovanje stranke in tudi države boljše ter bo manj neprestanih popravkov zakonov. Ali je dovolj človeških in materialnih virov za tak profesionalen pristop?
• Zadostni človeški in finančni viri. Preveč poglavarjev, a premalo Indijancev. Razdrobljenost javnega sektorja se odraža tudi pri političnih strankah. Razdrobljenost političnega prostora onemogoča, da imajo politične stranke kritično maso za normalno delovanje v finančnem in kadrovskem smislu. Ni dovolj uglednih in sposobnih posameznikov za vse številne organe stranke in dovolj uglednih strokovnjakov za vse odbore. Slovenski politični prostor se mora konsolidirati po zgledu evropskega. V evropskem parlamentu so samo štiri glavne skupine strank: social-demokratska (PES), krščansko-ljudska (EPP), liberalna (ALDE) in zeleni (evropska stranka zelenih). Torej se bodo morale tudi slovenske politične stranke združevati po tem principu, saj nekatere naslavljajo enake volilne skupine (primer v Nemčiji je CDU/CSU). Študije volilnega telesa kažejo na tako željo volivcev, seveda pa mora biti to tudi želja strankarskih veljakov. Ali imajo tak interes vodilni v strankah? Ali stare osebne zamere to preprečujejo? Ali je interes po osebnih položajih pomembnejši od blagostanja države?
• Vodstvo in ne vodja. Izbira vodij na osnovi potrebnih kompetenc. Uspešne sodobne organizacije vodijo vodstva s komplementarnimi znanji in osebnostnimi lastnostmi. Stranke bodo morale narediti boleč psihološki prelom s svojimi ustanovitelji, tako kot je to naredil Microsoft po umiku Billa Gatesa ali Apple po smrti Steva Jobsa. Potrebno bo razmisliti o spremembi načina volitev vodstva političnih strank na kongresih in sestavo njihovih organov. Tako kot na volitvah, bi lahko potekala interna volilna kampanja po lokalnih odborih, kjer bi kandidati predstavili svoje programe in pridobivali njihovo podporo. Kandidirali bi lahko le tisti, ki bi dobili dovolj podpore. Predsednik stranke naj bi bil utelešenje njenega programa in mora biti sposoben nasloviti ciljne volilne skupine. Izvršni odbor naj bo kolegiji kot pri gospodarstvu v smislu matrične organizacije (direktorji poslovnih področij in funkcij), kjer se srečata ponudba za volivce s stroko za posamezna področja, da bo ponudba ustrezna.
• Najprej diagnoza, potem organizacijska terapija. Stalni cikel izboljšav – načrtuj, izvedi, preveri, ukrepaj. Poleg razumevanja, v kateri fazi življenjskega cikla je politična stranka, zavedanja svojih normalnih in abnormalnih problemov, bi morala stranka enkrat letno opraviti pregled s strani vodstva, kot ga predpisuje standard ISO, s samoocenjevanjem po modelu odličnost EFQM in oceniti, katere so njene prednosti in kje so potrebne izboljšave, presoditi, ali je to pri voditeljstvu, strategiji, človeških in ostalih virih, ali procesih. Poleg tega bi morala pregledati, kakšne rezultate stranka dosega pri volivcih, članstvu, družbi, svojem proračunu (direktne in posredne meritve) ter definirati načrt izboljšav, kot je to praksa boljših organizacij. Lahko bi popisala procese za izvajanje svojih storitev, določila kazalnike procesov, vzpostavila celovit sistem upravljanja ter se certificirala po zahtevah standarda ISO 9001, kot se pričakuje od gospodarstva in javnega sektorja.
“Če postavimo dobre posameznike proti dobremu sistemu, dober sistem skoraj vedno dobi”, pravita Geary A. Rummler in Alan P. Brache. Njihov koncept in orodja so leta 1988 pripeljala Motorolo do ameriške nagrade Malcolm Baldrige.
Za zrelo slovensko politiko potrebujemo zrele politične stranke. Slabši volilni rezultati od pričakovanih so posledica tudi nepoznavanja stroke upravljanja s strani političnih strank in ne samo zunanjih okoliščin. Za boljše delovanje in posledično boljše volilne rezultate ter večji ugled pri volivcih potrebujejo politične stranke celovito preobrazbo na svoji poti k zrelosti na prihajajočih klavzurah in kongresih.
P.S. Na internetu lahko najdete podrobnosti o upravljanju življenjskega cikla organizacije po metodologiji dr. Ichaka Adizesa, zglede upravljavskih praks ter programe političnih skupin v evropskem parlamentu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
