Za vse čase

za-vse-caseV četrtek, 8. decembra, se v Škofji Loki, v Galeriji Franceta Miheliča v Kašči nadaljuje mednarodni znanstveni posvet ob svetovnem dnevu človekovih pravic z naslovom Človekove pravice in temeljne svoboščine: ZA VSE ČASE!

V prvem četrtkovem panelu, 8.12., ob 9.30 bodo nastopili:

  • Vida Deželak Barič, Opredelitve človekovih pravic ter dolžnosti v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda med drugo svetovno vojno
  • Tamara Griesser Pečar, Operativni načrt tajne policije proti Cerkvi:Obdelava Ljubljanske in Lavantinske škofije leta 1947 in 1948
  • Jernej Letnar Černič, Sedem zgodb o polpretekli zgodovini v postkomunistični Evropi
  • Helena Jaklitsch, Človekove pravice in človekovo dostojanstvo v skrajnih razmerah – Slovenci v povojnih taboriščih v Avstriji in Italiji

Objavljamo povzetke njihovih referatov.

Dr. Vida Deželak Barič, OPREDELITVE ČLOVEKOVIH PRAVIC TER DOLŽNOSTI V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Vojne razmere zahtevajo od državljanov predvsem izpolnjevanje dolžnosti in bistveno omejujejo ali kršijo človekove pravice. To je seveda veljalo tudi za čas druge svetovne vojne. Razmere, vzpostavljene med uničujočo drugo svetovno, so spodbudile širše razmisleke ne samo o dolžnostih ampak tudi o človekovih pravicah, čeprav ne nujno iz enakih motivov in izhodišč. Vsekakor so bili koncepti uveljavljanja in spoštovanja državljanskih/človekovih pravic v korelaciji s pojmovanjem demokracije in v tem okviru uveljavljenim pravnim redom v določenem okolju.

Tudi v Sloveniji, kjer je Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF) pod monopolom Komunistične partije Slovenije na delu ozemlja začela uveljavljati svojo oblast, so se odpirala vprašanja človekovih pravic, ki so se povezovala tako z naravo uveljavljanja konkretne oblasti v času okupacije kakor tudi z namero revolucionarnega prevzema oblasti po končani vojni. Načrte o deklarativnem normiranju področja človekovih pravic in dolžnosti, ki so se v Sloveniji zaradi vpetosti slovenskega naroda v večnacionalni jugoslovanski prostor povezovale tudi z zahtevami reševanja nacionalnega vprašanja kot kolektivne pravice Slovencev, je zaslediti že konec leta 1942. Takrat  je izvršni odbor OF nameraval oblikovati »platformo pravic in svoboščin slovenskega naroda in slovenskih ljudskih množic v novi Jugoslaviji«. Vendar te namere ni uresničil, najbrž zaradi določenih zadržkov v odnosu do centralističnega osrednjega jugoslovanskega vodstva.

V kontekstu načrtnih priprav na prevzem oblasti so bili na jugoslovanski ravni oblikovani predlogi o opredelitvi človekovih pravic konec leta 1943 v času drugega zasedanja AVNOJ. Na slovenski ravni so to storili v času zasedanja SNOS v Črnomlju februarja 1944. V pripravah zakonskih predlogov so sodelovali tudi člani delegacije predsedstva AVNOJ in NKOJ, ki so se takrat mudili v Sloveniji. Na prvem zasedanju SNOS so sprejeli »Deklaracijo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o temeljnih pravicah in dolžnostih državljana«. Vendar je v objavljenem besedilu Boris Kidrič spremenil izraz »državljan« v »slovensko ljudstvo« in s tem pomenljivo nakazal partijsko razumevanje individualnih in kumulativnih pravic oziroma razmerja med njimi v okviru ljudske demokracije. Deklaracija označuje slovensko narodnoosvobodilno gibanje kot »globoko demokratično in pristno človečansko«, ki se bojuje za uveljavitev naslednjih pravic državljanov: za zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso, za svobodo vesti, govora, tiska, zbiranja in združevanja, za nedotakljivost osebnosti in stanovanja, za pravico do dela, oddiha in starostne preskrbe. Izjava opredeljuje obrambo domovine kot osnovno dolžnost državljana in za posledico »narodnega izdajstva« določa tudi izgubo državljanskih pravic. Omenjena delegacija predsedstva AVNOJ in NKOJ je precej časa namenila obravnavi osnutkov nekaterih zakonov, ki jih je pripravil Moša Pijade, pa je pripravila še poseben predlog »Deklaracije o temeljnih pravicah narodov in državljanov«. Vendar osnutkov ali predlogov zakonov in deklaracije, ki so jih pripravili v Kočevskem Rogu, glede na to, da zahodni zavezniki še niso priznali AVNOJ in NKOJ, niso objavili.

Poslej so vprašanja človekovih pravic določevali in urejevali na jugoslovanski ravni. Sporazum med NKOJ in kraljevsko jugoslovansko vlado iz 1. novembra 1944 je mdr. določal, da bo nova vlada objavila deklaracijo, ki bo vsebovala temeljna načela demokratičnih svoboščin in zagotovila njihovo izvajanje. Zagotovljena naj bi bila osebna svoboda, svoboda pred strahom, svoboda veroizpovedi in vesti, svoboda govora, tiska, zbiranja in združevanja, pravica do lastnine in zasebne pobude. Končno so bile pravice državljanov opredeljene z novo ustavo Federativne ljudske republike Jugoslavije leta 1946, pred tem pa je zakonodajni odbor začasne skupščine (v njem je od Slovencev sodeloval dr. Makso Šnuderl) npr. zavrnil predlog zakona o svobodi pred strahom, ki ga je pripravil član vodstva Demokratske stranke dr. Dragić Joksimović.

Dr. Tamara Griesser Pečar, OPERATIVNI NAČRT TAJNE POLICIJE PROTI CERKVI: OBDELAVA LJUBLJANSKE IN LAVANTINSKE ŠKOFIJE LETA 1947 IN 1948

Katoliška cerkev je bila v času komunističnega režima v Sloveniji (Jugoslaviji) pod posebnim udarom oblasti, ker je bila edina organizirana sila izven komunistične partije. Ko sta bila Anton Vovk in dr. Maksimilijan Držečnik imenovana za pomožna škofa, ju oblast ni priznala, kar pa ne pomeni, da ju tajna politična policija ni stalno kontrolirala in zasliševala. Posebno na Antona Vovka je udba stalno pritiskala. Kot rdeča nit skozi vsa zasliševanja Udbe se vlečejo zahteve, da Vovk sodeluje z oblastjo, da prizna krivdo Cerkve oz. njenih predstavnikov, da postopa proti duhovnikom, ki so si naprtili to krivdo in da prizna ilegalne zveze z inozemstvom. Poleg škofa Rožmana je bil kamen spotike vedno tudi nuncij. Iz operativnih načrtov Udbe v letih 1947 in 1948 je jasno razvidno, da so bile aretacije in sodne razprave proti duhovnikom del širše obdelave ljubljanske in mariborske škofije. Udba je Vovku neprestano grozila, da bo zaprla še večje število duhovnikov, če ne bo spremenil svojega stališča do oblasti. Iz tega je razvidno, da sploh ni šlo za kako subjektivno krivdo posameznih duhovnikov, temveč da so bili procesi del širšega načrta za uničenje ali vsaj onemogočanje delovanja Cerkve kot inštitucije.

Dr. Jernej Letnar Černič, SEDEM ZGODB O POLPRETEKLI ZGODOVINI V POSTKOMUNISTIČNI EVROPI

Pričujoči prispevek predstavlja sedem življenjskih zgodb pritožnikov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice iz vseh koncev ideološkega pola v državah srednje in vzhodne Evrope glede polpretekle zgodovine. Zgodbe žrtev in storilcev kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz vseh koncev Srednje in Vzhodne Evrope se vsakodnevno medsebojno prepletajo in pogojujejo.  Prikazujejo vsakdanje življenje v teh državah, ki jih zaznamuje globoka razdeljenost glede polpretekle zgodovine, sedanjosti in prihodnosti. Da bi nekoliko predstavili težave sorodnih vzhodno- in srednjeevropskih novo nastalih liberalnih demokracij pri urejanju temnih poglavij iz polpretekle zgodovine v sedanjosti, v prispevku opisujemo življenjske zgodbe, ki opisujejo pretekli in današnji čas. Teh sedem življenjskih zgodb tako posredno podaja predloge kako iziti iz sedanjih razmer v državah srednje in vzhodne Evrope.  Uspešnost vsakokratne tranzicije iz totalitarnega sistema v demokratično in pravno državo je zato odvisna od zrelosti ljudi, da prekinejo z arbitrarnimi praksami in sprejmejo odgovornost za pretekla hudodelstva.

Helena Jaklitsch, ČLOVEKOVE PRAVICE IN ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO V SKRAJNIH RAZMERAH – SLOVENCI V POVOJNIH TABORIŠČIH V AVSTRIJI IN ITALIJI

Maja 1945 je Slovenijo zaradi strahu pred nasiljem komunistične oblasti, ki so ga mnogi občutili že med vojno, zapustilo preko dvajset tisoč ljudi. Vračanje slovenskih domobrancev konec maja 1945 v Slovenijo ter njihova usoda je močno zaznamovala celotno begunsko skupnost. Naslednja leta je šest tisoč slovenskih beguncev preživelo v treh taboriščih na Koroškem (Peggetzu, Špitalu in Judenburgu), medtem ko se je po številnih taboriščih v Italiji znašlo okoli štiri tisoč Slovencev. Največja skupina (skoraj 1.500 beguncev) je bila najprej poslala v taborišče v Monigu, od tam v Servigliano in kasneje v Senigallijo. Usoda beguncev je bila predvsem v rokah taboriščnih uprav, ki so bile slovenskim taboriščnikom manj ali bolj naklonjene. Življenje v taboriščih je bilo zaznamovano s slabimi bivalnimi pogoji (lesene, kovinske in neizolirane barake) in slabo prehrano, nadzorom, pogostimi racijami, zasliševanji, iskanjem morebitnih vojnih zločincev, pri čemer je sezname teh »vojnih zločincev« pošiljala jugoslovanska oz. slovenska oblast. Begunci niso smeli zapuščati taborišč ali se preseljevati v druga taborišča brez posebnega dovoljenja. Dejavnosti, predvsem pisana beseda, so bile pogosto podvržene cenzuri, pa tudi sami begunci so se zavedali, da ne smejo vsega zapisati. Predvsem so bile nezaželene teme, povezane z narodom, političnim dogajanjem v domovini in vero. Bolj, ko se je število preživetih mesecev v taboriščih množilo, večji so bili pritiski na taboriščnike, da bi se odločili za vrnitev v domovino. Začeli so omejevati kulturne in prosvetne dejavnosti. Nekatere so celo popolnoma prepovedali. Že tako skromne obroke so še dodano zmanjšali. Največjo skupino slovenskih beguncev na Koroškem so konec novembra 1946, v največjem mrazu in v odprtih živinskih vagonih, preselili iz bolj urejenega Peggetza v slabše taborišče, pri čemer je bil med begunci prisoten velik strah, da jih morda ne vračajo v domovino. Ne glede na vse to pa so slovenski begunci tako na Koroškem kot v Italiji uspeli spisati neverjetno zgodbo, ki govori o tem, kako je mogoče tudi v težkih razmerah ohraniti dostojanstvo ter pokazati svetu najboljše. Znotraj taborišč so tako vzpostavili ne le ljudske, temveč tudi strokovne šole. Izredno kvalitetne so bile slovenske begunske gimnazije. Izdajali so številne časopise, pozornost namenjali neformalnemu izobraževanju vseh slovenskih taboriščnikov. Vrhunski nastopi slovenskih pevskih zborov in gledaliških skupin so pritegnili številne gledalce in poslušalce. Tudi slovenski obrtniki so izstopali iz povprečja. Požrtvovalnost, marljivost in trdo delo za skupnost so v teh razmerah še posebej prišle do izraza.