Novi socialdemokrati, za razliko od strank tranzicijske levice (SD in Levice), podpiramo mednarodna prizadevanja za izvedo demokratični volitev v Venezueli. V tem kontekstu podpiramo priznanje začasnega predsednika Juana Guaidója; tudi s strani naše vlade, v kolikor bi to privedlo do čim prejšnje politične rešitve venezuelske krize.
Ta, po naravnih danostih, izjemno bogata držav, se je znašla v hudi gospodarski in socialni krizi, ki se ob nedemokratično izvoljenemu predsedniku Maduru zaostruje iz leta v leto.
Morda je stališče naše neparlamentarne stranke zanimivo ravno zato, ker se umeščamo v levo sredinski politični prostor in se razlikujemo od omenjenih strank tranzicijske levice.
Za razliko do njih, Novi socialdemokrati ne priznavamo predhodnih predsedniških volitev, v režiji Madurove politične nomenklature, saj so bile iz njih izločeni opozicijski kandidati.
Madurovo izvolitev so priznale le redke države. Ob vprašanju legalitete Madurove vladavine pa ni vprašanje, da so bile predhodne predsedniške volitve nelegitimne. Tudi dejstvo, da je Madurova skupina izgubila primat v Narodni skupščini kaže na njegovo vedno manjšo podporo med narodom. Ljudje imajo dovolj revolucionarnih parol in hočejo kruh.
SD in Levica spregledujeta nelegitimnost sedanje oblasti v Venezueli
Novi socialdemokrati, ki smo izrasli iz stranke Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti, smo že pred leti spremljali dogajanja v tej latinskoameriški državi. Pogosto smo se udeleževali srečanj z odpravnikom poslov veleposlaništva Bolivarske republike Venezuele v Ljubljani. Zanimala nas je tako imenovana »tretja pot«, ki ima v tej regiji svoje korenine tudi v teologiji osvoboditve. Tudi socialno gibanje Huga Chaveza je vključevalo krščansko angažirane skupine in posameznike in ni bila le pod vplivom marksistično leninistične doktrine. Žal pa je v tem mavričnem socialnem gibanju z leta v leto ravno ta vpliv postajal prevladujoč. Predvsem se to kaže v uporabi nedemokratičnih, revolucionarnih metod: s podrejanjem vseh podsistemov v državi; z nasilnim obračunavanjem s politično opozicijo, novinarji in pripadniki civilne družbe, ki niso pogodu revolucionarnemu režimu. Te metode pa imajo kvečjemu osnove in zgled v stari boljševiški tradiciji na stari celini. Od njih so prevzeli temeljno metodo političnega boja: tako imenovani dober namen, opravičuje vsakršno sredstvo – tako nasilje kot tudi laž.
Če bi bila Venezuela demokratična, bi oblast s tako katastrofalno slabim upravljanjem države že zdavnaj izginila iz političnega prizorišča. Neuspešen gospodarski in družbeni model, ne bi mogel obstati toliko časa – vse do popolnega poloma. Izgovarjanje na imperialistične države, ki naj bi bile krive za venezuelsko krizo, je skrajno poenostavljanje dejanskega stanja v državi, ki se napaja iz ideologije in nima kaj dosti skupnega z empiričnimi podatki. Ti le kažejo, da venezuelski eksperiment ni nobena »tretja pot«, ampak kvečjemu velika polomija oziroma stranpot.
