Večina nas starejših se je v rajnki Jugi že navadila nenehnih podražitev. Že takrat kakor tudi danes tega ne zaznajo oziroma ne smejo zaznati vsi tisti, ki dobivajo spodoben dohodek za normalno preživetje.
Pred desetimi leti smo državljani s plitvimi denarnicami s pomočjo medijev le uspeli razkrinkati mlinski in pekarski lobi, ki si je iz časov socializma »sposodil zatečene navade«, da smo za kg kruha morali plačati toliko, kot je kmet dobil za 20 kg pšenice. Zdaj sicer še kruh vedno stane kot stane okrog 14 kg pšenice, da je potem kakšno leto ali dve bilo možno kupiti socialni kruh za en evro. Po zadnjih podražitvah tudi mleka pri Mercatorju skoraj ni več izpod enega evra. Niti na kraj pameti pa nam »drugorazrednim« ne pride , da bi celo spremljali še izvor, kaj šele kvaliteto mleka in tudi vseh drugih izdelkov.
Prav smešno, a skrb vzbujajoče pa je bilo v poročilih javne TV razumeti novico o nujnosti podražitve elektrike! Za vzrok tej podražitvi so našli vse druge razloge, le o predragem uvoženem premogu za TEŠ 6 se ni nič govorilo. Še bolj kot uvoženi premog pa je po mojem krivo to, da smo državljani s plitvimi denarnicami postali preveliki varčevalci elektrike, elektrikarji pa hočejo še naprej uživati socializem: z dobrimi plačami ob »samoupravni produktivnosti«. In prav varčevanje v gospodinjstvih je razlog, da se proda manj elektrike.
V propadli Jugi nas višanje cen torej toliko ni skrbelo, kot nas je skrbelo, če bo sploh kaj na trgovskih policah! Govedino za nedeljsko župo pa smo itak izbrisali iz jedilnika. Nenehne podražitve pa takrat vladajočih pretirano niso skrbele, saj so tiskali dinarje v Beogradu. Proti koncu Juge, ko smo že imeli milijonske plače in tudi pokojnine so bile milijonske, obroke kreditov za hiše in fičke pa smo plačevali v višini cene gostilniškega špricarja, pa tudi tiskarna denarja v Beogradu ni več zmogla zadostiti vsem našim potrebam! Bilo je fajn, ko smo vsi hodili v službo, a delali smo toliko, kolikor je bila komu volja! Težave pa nam je delal »par – nepar« in nato še bencinski boni. Za nakup kave in pralnih praškov pa nam je bilo dovoljeno kupovati nemške marke, če jih seveda nismo vložil kot varčevanje v banke.
Kdor je torej takrat ravnodušno zatajil svoj ponos, je prav lepo užival v socializmu, ki ga še danes, ko ima skoraj vsak svoj avto in ima tudi dovolj denarja za bencin, ne more pozabiti. Težava današnjih restavratorjev komunizma pa je v tem , da nam denarje tiskajo v Frankfurtu! Res pa je, da pri nas državni aparat še uživa socializem, zato so državni uslužbenci zvesti volivci aktualne oblasti, sadove socializma pa uživajo seveda tudi tajkuni, ki so tudi v komunizmu bili veliki šefi.
Ko nekaj časa nismo imeli kompetentne vlade in ni bilo moč najemati novih kreditov za plače državnega aparata, se je našla zasilna rešitev s policijskimi globami. Tudi sam sem v tem času plačal globo, ker sem v naselju vozil hitreje od dovoljenih 50 km/h. No zdaj, ko policaji spet po tihoma štrajka in so požete koruzne njive ob vaških cestah, si šoferji spet lahko nekoliko oddahnemo!
Pa še ena nova bodica, ki tudi ni politična! V oblastne klešče smo prišli tudi tisti, ki si pozimi ogrevamo z drvmi. Baje, da je bil sprejet predpis, da se lahko kuri le z popolnoma suhimi drvmi, sicer sledi astronomska kazen. Ne vem pa, kako se ob tem predpisu ravnajo naše nove termoelektrarne? Ob tem pa mimogrede sprašujem, ali zakonodajalec v šoli pri fiziki in kemiji ni nič slišal o neuničljivosti materije; da se iz drv ista količina CO2 sprosti tudi v primeru, če te strohnijo v gozdu!
Bodic na račun restavracije komunizma pri nas torej ne zmanjka! Koliko bi jih še bilo, če bi se dotaknil še kakšne politične bodice. Recimo o tem, kar sem sinoči poslušal na neki TV. Govorili so namreč o napačnem datumu proslave 50. obletnice TO. Tudi sam sem leta 1968 za nekaj dni preživljal družino iz Bratislave, ki se zaradi napada SZ niso mogli vrniti domov z dopusta. Zmotilo me je, da se zaradi potrebe po restavraciji komunizma zamegljuje resnica, da je bila takratna JNA agresor na Slovenijo, in se ne izpostavi resnice, a je leta 1991 »prenovljena« TO Slovenijo obranila pred napadom JNA. Kam torej plujemo?
