Za utrjevanje pravice in spoznavanje resnice odgovorni vsi

7
Foto: Flickr
Foto: blog Tina Mamića

Pogovor z ekonomistom in pisateljem dr. Markom Kremžarjem, ki je eden od odgovornih za  “slovenski čudež v Argentini”, kot se je izrazil pokojni Taras Kermauner. Objavljamo prvi del intervjuja, ki je bil prvotno objavljen v Zavezi, drugi del bo objavljen v prihodnjih dneh.

Po več kot šestdesetih letih življenja v daljni Argentini, potem ko ste tu študirali in med Argentinci naredili zavidljivo poklicno pot, se zdi, da je Vaše srce in delovanje še vedno popolnoma v Sloveniji. Pa vendarle, čisto pragmatično, imate obe državljanstvi. Kako v Vas sobivata slovenski in argentinski del?

Ni dvoma, da sem Slovenec, večji del življenja pa prebivam in delam v Argentini, v deželi, ki sem ji hvaležen za vse, kar mi je nudila. Ne glede na politično dogajanje je Argentina velikodušna dežela z dobrimi, prijaznimi ljudmi. Čeprav sem začel z najnižjimi deli, mi je dala možnost, da sem se poklicno razvil. Nihče mi ni dal čutiti, ne ob prihodu in ne kasneje, da sem tujec, nihče se ni zgražal nad mojim naglasom. Ljudje te sprejmejo takega, kot si, in to je velika prednost te družbe. Nikoli nisem čutil neskladnosti med svojim slovenstvom in dolžnostmi, ki jih imam do Argentine. Oboje­ je del moje realnosti, to je moje življenje. S svojim delom sem poskušal doprinesti Argentini, kar sem lahko. Po drugi strani pa sem čutil svojo ne le dolžnost, ampak tudi željo pomagati Sloveniji, da se vanjo vrne vsaj del tistega, kar je zaradi komunistične revolucije izgubila.

Ko spremljam argentinsko politiko in gospodarstvo, me vse skupaj na moč spominja na dogajanje v Sloveniji, le da gre tu za veliko večji obseg. Kaj se dogaja in kako je mogoče, da je med tako oddaljenima državama tako velika podobnost?

V obeh primerih gre za vladi, ki sta sicer prišli na različna načina na oblast, ampak danes doživljata posledice svojih napačnih ukrepov. V Sloveniji je populizem posledica jugoslovanskega komunizma, v Argentini pa je degeneracija peronizma, pomešanega z marksizmom. Na oblasti sta skupini ljudi, ki imata podoben motiv: obdržati oblast in od tega bogateti. Politična elita ne dela za državo, ampak živi od države. Diskurz, ali kot mu rečejo tukaj, »el relato«, je zelo podoben, je populističen, kar pomeni, da je kratkoviden in kratkoročen. Ne tu ne tam ne gledajo na rast države oziroma družbe, ampak na to, kako ustvariti in obdržati strukture, s katerimi večajo gospodarsko moč svojih elit. Gre za povezanost politične oblasti in razmeroma majhne skupine ljudi v gospodarstvu, ki obvladuje ključna podjetja v državi. Podobnost je res velika, le da Slovenija nima naravnega bogastva, ki Argentini omogoča, da si po takih eksperimentih v nekaj letih treznejšega vladanja lahko hitro opomore.

Lahko pri tem najdemo kakšne skupne izvire, zglede?

Trenutna politična ekipa v Argentini se je vzgajala v marksizmu. O marksizmu se govori, a to, kar delajo, je navaden populizem. V Sloveniji o njem ne govorijo, a imajo podobno vzgojo. Marksizem v svojih začetkih lahko naredi vtis, da gre za neke vrste laično vero. A ko ljudje to vero izgubijo, ostane sredi praznine le grobi, sebični materializem. Stare marksistične elite uporabijo nekdanjo politično strukturo za utrjevanje skupinske moči in koristi. To je skupinska sebičnost, egoizem, globoko nasprotje krščanstva, ki oznanja ljubezen, ki se kaže v družbi kot vzajemnost, solidarnost. Ti ljudje niso sposobni imeti radi niti svoje domovine, ker so si ta pojem iztrgali, ga nekoč zamenjali s sovraštvom razrednega boja in ga zdaj v svoji psihi nimajo. Marksizem je uporabil idejo sovraštva kot gonilno silo zgodovinskega razvoja in je zato neploden, kakor je neplodna družba, ki išče le kratkoročno, neposredno, sebično korist. Tako iskanje koristi brez vizije in čuta za rast pa se prej ali slej izrodi v pohlep.

V pogovoru s Tinom Mamićem ste pred leti dejali: »Upajmo, da bo Zahod raje sprejel nižanje svojega življenjskega standarda, kakor da bi postavil v nevarnost svetovni­ mir.« To se zdi podobno nemogoče kot to, da bi se prej omenjene sebične skupine umaknile z vladajočih položajev. Je sploh mogoče, da bi se razvajeni Zahod odpovedal udobju oziroma da bi se vladajoča skupina odpovedala grabljenju?

Prebivalci razvitega Zahoda se po sili razmer že počasi navajajo na nižanje standarda. Ponekod je te vrste tranzicija že v polnem teku, drugje je morda manj opazna, a boljšanje življenjskih pogojev v Aziji in nekaterih deželah Južne Amerike ustvarja na svetu nova gospodarska ravnotežja. Glede vodilnih skupin v teh državah pa bi rekel, da je njihova drža odvisna od njihove politične modrosti in moralnih vrednot, to je, ali služijo svojim rojakom ali jih izrabljajo v svojo korist.

Če pogledamo v Slovenijo in Argentino, bi lahko rekli, da sedanja vodilna plast liberalnih­ dedičev marksizma ni sposobna tega zaradi pohlepa po imetju in oblasti. Dokler jima vladajo taki ljudje, deželi nimata prihodnosti. Lahko životarimo, lahko zapravljamo rezerve ali si sposojamo denar, dokler nam ga kdo posodi, da se tako vzdržuje vladajoča elita, ne moremo pa skladno rasti. Tako je stanje tranzicije, ki v Sloveniji traja, z majhnimi presledki, že več kot 20 let. Tudi v Argentini je podobno, ker je imela v tem obdobju populistične vlade. Na eni strani torej populistična kratkoročna aktivnost, na drugi strani pa sebičnost skupin, ki so bile formirane v marksizmu in so danes navadni koristolovci. Tako v Sloveniji kot v Argentini je opozicija šibka, ker je populizem nalezljiv. Preiti iz kratkoročne vsakdanjosti v vizijo rasti ni lahko. Potrebuješ pogum, jasen cilj in politično moč. V Sloveniji ni skupine, ki bi bila sama sposobna tega, zato bodo potrebna zavezništva. Ob zavezništvu pa lahko marsikateri sicer dober program zvodeni. Kriza je tudi v tem pogledu lahko velika priložnost. Lahko bi pripeljala do tega, da bi se vsaj pomladne stranke zavedele kritičnega položaja, v katerem smo, si zastavile temeljit srednjeročni delovni program na področju gospodarstva, izobrazbe, kulture in socialne varnosti, kar bi morda nagnilo ljudi, da bi začeli voliti drugače.

Ali torej niti trezne volitve ne morejo prinesti korenite spremembe? Je tudi opozicija preveč okužena s populizmom?

Zdi se, da so zadnje čase v tem pogledu vse stranke v sebi razdvojene. Rekli smo, da je populizem nalezljiv in skušnjava hitrih volilnih uspehov marsikomu zamegli pogled, a imam vtis, da so v vseh pomladnih strankah še ljudje, ki jih populizem ni okužil. Poudaril bi rad, da kritika zgrešenih vladnih ukrepov ni dovolj. Potrebno je postaviti jasne cilje in zaorati na globoko. Populisti prirejajo diskurz po javnomnenjskih raziskavah. Odgovoren politični voditelj pa se zavzame za resnične potrebe ljudi, gospodarstva in civilne družbe, jih kritično presodi in usklajuje z danimi mož­nostmi. Potem deluje tako, da se čim temeljiteje izpolnijo, čeprav lahko vzame izvedba več časa in sadovi niso takoj vidni. Ker pa to zahteva zaupanje volivcev, se zdi kot začaran krog, posebno še, ker je celoten medijski aparat odvisen od tako imenovane levice. Vendar smemo upati, da se bodo pomladne stranke predstavile kot resnična alternativa kratkovidnemu levičarskemu populizmu ter da se bodo volivci streznili in nehali nasedati praznim, obrabljenim besedam. Ne glede na to pa bo prej ali slej prišel trenutek, ko se država ne bo več mogla zadolževati. Takrat bo populističnega diskurza konec, ker bo potrebna pomoč Evrope. Izpeljati bo treba reforme, ki bodo pomenile preureditev državnega proračuna, racionalizacijo struktur ter prodajo podjetij, od katerih živi bivša partijska elita. Vprašanje pa je, kakšna bo tedaj politična reakcija vladajočih krogov in medijsko usmerjane množice. A tudi na to bi morala imeti sedanja opozicija pripravljen odgovor.

Se vam zdi, da bo na zamenjavo miselnosti treba čakati izraelskih 40 let? Je to stvar časa ali stvar aktivnosti?

Za Izraelce je bilo 40 let potreben, a ne zadosten pogoj družbenega preroda. V tem času so se upirali svojim vodnikom in Bogu, a so kljub temu obdržali pametno vodstvo, ki je sledilo zastavljenemu cilju. Z zamenjavo generacij se bodo gotovo zmanjšali »egiptovski« vplivi, a to ni dovolj. Treba je delati in kazati na višje cilje. Vseh 40 let je Izraelce oblikovalo trdo življenje, pa tudi vzgoja. Spremenili so način življenja. Zamenjava generacij daje priložnost, a potrebno je globlje spreobrnjenje, ki je sicer verski izraz, a tudi na gospodarsko-političnem polju je treba zamenjati vrednote. Treba se je obrniti naprej, se zavesti, da gradimo državo za svoje vnuke. Nekoč je bilo nekaj naravnega, da so sadili drevesa, ki so rodila sadove prihodnjim generacijam. Danes malokdo misli tako. Danes nihče ne varčuje. Zdi se, da je kapitala na svetu preveč, zato ljudje ne varčujejo. Vendar kapital in dobrine ne bodo vedno poceni, zato bo življenje moralo postati bolj skromno. Takrat se bodo, upajmo, začeli ljudje v večjem številu ozirati po vrednotah, če jim bomo znali te prav prikazati.

Potrebujemo torej hudo krizo?

Krizni časi človeka prisilijo, da razmišlja, a ni prav, da bi čakali, naj kriza opravi, kar je dolžnost nas kristjanov. Ne glede na trenutne okoliščine pričnimo živeti bolj skromno, pa pogumno in veselo. Skromnost osvobaja prevelike navezanosti na materialne dobrine, predvsem pa na družbeno zahtevni videz. Tu vidim marsikje pomanjkanje v katoliški vzgoji, na kar opozarja tudi papež Frančišek. Na življenje ne smemo gledati negativno, poudarek naj bi bil, kako naj kristjani živimo, ne česa ne smemo. Prepovedi na Mojzesovih tablah so predkrščanski moralni minimum. Krščanstvo pomeni več, uči nas živeti pogumno, velikodušno, samozavestno, polno upanja, v ljubezni in veselju. Smemo upati, moramo zaupati Stvarniku, ker vemo, da nismo nikdar sami, da smo po Božji volji del občestva, ki presega prostor in čas. Treba je najti veselje v hvaležnosti, da smo in da smo lahko drugim ne le v pomoč, ampak tudi v veselje.

Predvsem v zadnjih sto letih so papeži izoblikovali trden socialni in družbeni nauk Cerkve, po drugi strani pa je človeštvo prav v zadnjem stoletju ta načela najbolj teptalo.

Res je, da so mnogi ta nauk teptali, a kljub temu je velik del evropske družbe po drugi svetovni vojni zrastel iz krščanskega družbenega nauka. Ne smete pozabiti, da so Adenauer, Schuman in De Gasperi – trije praktični, globoko verni katoličani – ustvarjali družbo, ki se je takrat dobro zavedala potrebe moralnih vrednot. Svobodni trg, ki so ga snovali omenjeni politiki, je danes poznan kot liberalna zamisel, a ima korenine v krščanskem srednjem veku. Petdeset let blaginje je Evropo poplitvilo, pozunanjilo, kljub temu pa so v Evropi še vedno politiki, ki imajo zdrave družbene poglede. Krščanska vest se še oglaša. In končno, mar ni vloga kristjanov, da smo v družbi kakor sol, ki izpolni svojo nalogo, četudi je manjšina? Vloge manjšine ni lahko sprejeti, a jo je mnogokrat treba. Vsi bi radi bili testo – večina, a to ni naš poklic. Biti moramo sol in družba mora biti zaradi nas boljša, pa čeprav ostajamo manj vidni.

Kaj pa v političnem kontekstu? Če ni večine, ni oblasti.

Voditi družbo s položaja oblasti je gotovo cilj vsake politike, a kristjan ne bi smel obupati, če tega ne doseže čez noč. Politika ni edini način spreminjanja družbe. Politika je pomembna, a je »krovno delo«, ki počiva na stebrih kulture in gospodarstva ter na temelju prevladujoče filozofije, vere ali svetovnega nazora. Pri nas pa se zdi, da bi kar vsi radi gradili družbo pri strehi. A tako ne gre. Pričeti je treba pri temelju in nadaljevati pri omenjenih stebrih.

Pri vsej katoliški aktivnosti, ki je ni malo, pogrešam formiranje, družbeno in versko vzgojo celotnih generacij. V Sloveniji so nekoč obstajala prosvetna društva, ki so izobraževala in formirala mlade, ki so razmišljali in čutili krščansko, ne glede na poklicno usmerjenost. Od tam niso izhajali le politiki ali duhovniki, marveč najrazličnejši poklici, kar je dalo družbi neki ton. Podobnega sistema sicer danes ni nikjer v Evropi, a generacija, ki je gradila Evropo, je izhajala iz katoliških društev. Danes nas je individualizem pripeljal do tega, da se vse dogaja v majhnih skupinah, ki so med seboj izolirane. To je, kot bi imel sredi razburkanega morja vsak svoj rešilni pas. Rešilni pasovi pa ne bodo nikdar ladja.

Zdi se, da je slovenska skupnost v Argentini poskrbela za tako formacijo. Mladina ima izobrazbo, duhovno formacijo, je šport­no aktivna …

Imate prav. Od prvih let je bila vzgoja naša glavna skrb. Zadnje čase pa je opaziti težave pri verski formaciji mladih. Na področju, na katerem smo bili pred desetletji najmočnejši, je začelo šepati. Če tega ne poživimo in poglobimo, ne bo šlo. Kjer ni močne vere, ni argumentov za odpoved in požrtvovalnost, potrebnih za življenje v skupnosti. To drži v diaspori, pa tudi v matični domovini.

V Sloveniji je verskega gibanja vendarle precej, krščanstva v politiki pa zelo malo. Zakaj ga ne znamo prenesti v javno delovanje? Zakaj kristjani ne premoremo toliko samozavesti, da bi si želeli voditi družbo?

To je resno vprašanje. O njem lahko razmišljava, ga poskusiva delno osvetliti, a le kot prispevek k poglobljenemu študiju naše psihe. Vse kaže, da slovenski kristjani zaupamo Bogu, bolj malo pa sebi in svojim bližnjim. To, kar se zdi na prvi pogled lahko celo krepostno, ni tako. Božji Sin nam je naročil, naj ljubimo Boga, pa tudi svojega bližnjega in sebe. Ljubiti pa pomeni tudi zaupati. Naše zaupanje Bogu naj bi bilo neomejeno, zaupanje bližnjemu pa odkrito, trezno in razumno. Vendar se zdi, da naše katoliško občestvo še trpi – po desetletjih verskega preganjanja in splošnega nezaupanja – zaradi nezaupanja do bližnjih in do sebe, kar se kaže v tudi pomanjkanju samozavesti in posledično tudi velikodušnosti.

Kjer ni medsebojnega zaupanja, pomeni, da so načete občestvene vezi, kar jemlje družbenemu organizmu trdnost, pa tudi potrebno gibčnost. Vprašanje je, kako vrniti ljudem medsebojno zaupanje, dokler so v družbi prisotne iste celice, isti vodilni ljudje, isti interesi, ki so v preteklosti nezaupanje povzročali. Pri nas po padcu komunističnega režima ni bilo lustracije, kar nam kažejo nekateri kot vzor strpnosti in nerevanšizma. Vendar ali ni s tem ostal v družbi prav virus nezaupanja? Nezaupanje pa ne prizadene le tistih, ki so bili nekoč preganjani. Nezaupanje se lahko prenaša iz roda v rod, od človeka do človeka in okuži vso družbo. Nezaupljiv človek se bližnjega boji, ne išče stikov, se izolira, kar pripelje družbo v bolesten individualizem in sektaštvo. Na ta način se v družbi s časom nezaupljivost lahko potencira, kar pomeni, da jo je treba pričeti zdraviti čim prej.

Kako vrniti ne le slovenskim kristjanom, temveč vsemu narodu zaupanje vase in v svoje­ bližnje? Na to vprašanje moramo katoliški verniki najti odgovor, če hočemo izpolniti svojo nalogo v družbi. Brez medsebojnega zaupanja v družbi ni optimizma, ni poguma za življenje, ni pravega veselja, ne more biti zdrave iniciativnosti. Približati se bo treba bliž­njim v veri, da je večina ljudi vredna zaupanja, čeprav ne vsi. Takih, ki zaupanja niso vredni, je razmeroma malo. Do teh je nezaupanje utemeljeno, do velike večine rojakov pa je na mestu zaupanje. Treba je ločiti med enimi in drugimi, pa tudi dopuščati, da si kdo zapravljeno zaupanje spet pridobi. Pri tem naj bi nam dajala zgled demokratična država, ki praviloma zaupa svojim državljanom. A ker zaenkrat pri nas ni tako, ne smemo čakati nanjo.

Pa še en razlog utegne pogojevati današnjo šibkost kristjanov v slovenski politiki. Po letih življenja v totalitarni državi, ki ni zaupala državljanom, so mnogi katoličani postali nezaupljivi do države, politike in institucij ter posledično tudi do demokracije. Ne verjamejo, da bi lahko na kak način vplivali na delovanje države. Njihovi nekdanji preganjalci so jih prepričali, da »so vsi politiki enaki«, da je politika nekaj nečednega in naj jo vodijo »tisti, ki znajo«. Najlažje je ostati »čistih rok« lepo ob strani in tožiti nad pokvarjenostjo tega sveta. Seveda je taka pasivna drža prav to, kar hočejo njihovi nasprotniki. Tudi iz te miselnosti je treba najti izhod, kar nas privede spet do vprašanja vzgoje, tako verske kakor družbene. Potrebno je poznati delovanje družbe, v kateri živimo, da se s poznanjem vrneta tudi razsodnost in pogum.

Povsod lahko opazujemo le počasne premike, prav najstarejša organizacija – Cerkev –pa je v zadnjem letu doživela veliko osvežitev. Papež Frančišek je prinesel nov veter, ne v teologiji, dogmah, ampak v pristopu. Preseneča vsekakor, da je po enem letu še vedno ljubljenec tudi sicer Cerkvi nasprot­nih medijev.

Mislim, da je papež Frančišek v marsičem podoben Janezu Pavlu II., le da živi v drugem­ obdobju in prihaja iz drugega kulturnega kroga. Janez Pavel je o problemih tistega časa govoril jasno, odprto, preprosto. Isti način govorice o drugih temah ima Frančišek. Je neposreden. Po drugi strani ima Frančišek prednost, da je imel pred seboj dva papeža, ki sta razvila močno doktrinarno osnovo. Njemu ne bi bilo treba napisati nobene okrožnice, ker lahko razvija svoj pastoralni vidik iz bogastva predhodnikov. Mislim, da se tega zaveda in hoče biti najprej in predvsem pastir. Ne postavlja novih norm, ampak skuša versko sporočilo približati ljudem. Zato si marsikdo njegove besede razlaga po svoje. Videli bomo, koliko časa bo to trajalo. Prišel bo trenutek, ko ta poljubna interpretacija ne bo več mogoča. Stvari bo treba pojasniti, a zdi se, da bo papež velik del te naloge naložil krajevnim škofovskim konferencam. Kot kaže, hoče decentralizirati ta del cerkvene strukture. Veselje ga je poslušati, ker predstavlja nov pristop do večnih resnic.

Ob njegovi obsodbi kapitalizma so ga liberalci obtožili, da je marksist. Znane so tudi njegove nekdanje povezave s peronisti v Argentini. Kako ga vidite v tej, gospodarski luči?

Nadškof Bergoglio je rad deloval v delavskem, še več, v obrobnem okolju, kjer prevladujejo peronisti, ki so v Argentini dosledno odklanja­li marksizem. Sindikati, ki so danes izgubili precej ugleda zaradi primerov korupcije in raznih političnih kompromisov, so nekoč, v prvih letih peronizma, opravili ogromno socialno delo. Bergoglio na političnem področju ni imel dosti izbire. Na eni strani je bil sicer socialno usmerjen, a ne homogen in ne vedno demokratičen peronizem, na drugi pa masonsko ali pa levičarsko usmerjene stranke. Zato lahko govorimo o njegovi naklonjenosti peronistom, ne pa o kakem sodelovanju s peronistično stranko ali sindikati.

Glede njegovega pisanja o gospodarskih temah pa lahko rečem, da ni napisal ničesar, česar ne bi bilo že v okrožnici Rerum novarum, kjer Leon XIII. svari pred takrat brezobzirnim liberalizmom. Kapitalizem zna biti tudi krut, kot je pokazal v času industrijske revolucije in tudi kasneje. To je bil divji kapitalizem, ker ni imel potrebnih omejitev. Take omejitve lahko izvajajo demokratične države, ker je kapital v lasti zasebnikov, kadar pa je država lastnik kapitala, ta nima nobenega nadzora. Država lahko omejuje ali usmerja delovanje lastnikov kapitala ter jim predpiše pravila igre. Kdo pa more postaviti meje državnemu kapitalizmu? Rerum novarum zahteva, da zasebni kapitalizem deluje v okviru pravičnih zakonov. In to želi tudi papež Frančišek.

V zadnjih desetletjih se je pojavila globalizacija. Prej so potrebno delovanje kapitala do neke mere omejevale države. Z globalizacijo, ki se je pojavila sprva kot tehnološki pojav, je kapital prvi skočil čez meje in zgodilo se je to – pred čemer so svarili že Adam Smith, Marx in drugi – da kapital, če nima omejitve, teži v koncentracijo. S tem pa dobiva moč, ki presega moč posameznih držav. Danes malokdo dvomi, da mora priti do neke globalne zakonodaje glede upravljanja in delovanja kapitala.

Papež tudi pravi, da ne verjame v avtomatičen pretok bogastva med družbenimi sloji. Tak pretok obstaja, a je tako počasen in malenkosten, da je s socialnega vidika zanemarljiv. Papež ne govori o ekonomski teoriji, temveč o socialni praksi. Pravični zakoni naj postavijo pravila in skrbijo za primerno delitev in pretok dobrin.

Ameriški konservativci, ki Frančišku očitajo marksizem, tega očitno ne poznajo. Marksizmu ne gre prvenstveno za delitve presežka, temveč za državno lastništvo produkcijskih sredstev, to je za državni kapitalizem. Ta je v popolnem nasprotju s cerkvenim družbenim naukom, ki svetuje odgovorno osebno in čim bolj razpršeno lastništvo kapitala.

Tudi v domači, slovenski Cerkvi je bilo v času režima v odnosu Cerkev – država marsikaj nejasno. A glede na gospodarske deleže Cerkve v pomembnih državnih podjetjih v rokah komunistov je očitno, da so povezave obstajale. Je to vzrok, da se Cerkev na Slovenskem še danes o preteklosti ne izraža jasno?

Da je Cerkev imela deleže v državnih podjet­jih, je težko razumljivo. Ne vem, ali je bila Cerkev v navezavi s sistemom, gotovo pa je bil ta ali oni predstavnik Cerkve v marsičem pod njegovim vplivom. Seveda pa je bila prisotna pri vodenju cerkvenega imetja tudi nesposobnost.

Prav bi bilo, da bi Cerkev razčistila odnose, ki jih omenjate. Ti so bili kdaj lahko naivni, vsekakor pa zgrešeni. Spomnimo se, da je celo vatikanska politika pred Janezom Pavlom II. želela vzpostaviti dobre odnose s komunističnimi vladami Vzhodne Evrope in s Sovjetsko zvezo. Kardinal Casaroli, ki je takrat vodil vatikansko zunanjo politiko, je bil mnenja, da bo komunizem trajal, zato naj bi z njim čim bolje sobivali. To, s krščanskim naukom neskladno miselnost, je presekal papež Janez Pavel II. ob svojem prvem obisku na Poljskem, ko je množici rojakov rekel, da se ne smemo bati in moramo v središče svojega živ­ljenja postaviti Kristusa. Ta poziv so Poljaki vzeli resno, mi pa ne, imam ta vtis. Zdi se, da je propad komunizma slovensko Cerkev presenetil in jo našel nepripravljeno, vsekakor bolj kot partijo, ki je tranzicijo pripravila.

Slovenija na mentalno in moralno razčiščenje še čaka. Samo transparentnost v Cerkvi, v gospodarstvu in v politiki, kruta transparentnost nam lahko povrne verodostojnost in zaupanje. Tudi to bo naloga novih nadškofov.

Zdi se, da nismo znali razločevati duhov.

Ne bi rekel, da ne bi znali. Verjetneje, da so se mnogi bali. Morda tudi niso pravilno ocenjevali globoke škode, ki jo je slovenski družbi in tudi Cerkvi povzročil komunistični režim. Marsikaj so pometli pod preproge zaradi »ljubega miru«, a so se pri tem hudo motili. Vedeti bi morali, da le resnica osvobaja.

Ni transparentnosti brez razločevanja, razčiščenja dejanj in pojmov, kar pokaže na skrite madeže in slabosti. Nekateri se razčiščenja bojijo, ker so krivi, drugi, ker se bojijo prevzeti nase težo dolžnosti. Bojazen in neodločnost imata za posledico nejasnost. Ali ste že kdaj slišali, da bi kdo rekel kakšno dobro besedo o Mahniču, ki je govoril o potrebi jasnosti? Ker bi bil ta mož lahko v marsičem zgled in komu budil vest, ga je bolje pogrezniti v prezir in pozabo, čeprav je svetniški kandidat krške škofije.

Zakaj po Vašem mnenju dr. Anton Mahnič med nami ni cenjen?

Da Mahniča blatijo nasprotniki Cerkve, je razumljivo. Da ga blatijo kristjani, pa bi rekel, da ni naravno. Omenil sem, da se nekateri verjetno bojijo njegovega zgleda. Potreba jasnosti v mišljenju danes ni manj potrebna, kot je bila pred sto leti in več ter tudi zdaj zahteva intelektualni napor in pogum. Jasno mora biti, v čem smo kristjani drugačni od sveta. Ne moreš živeti po pravilih nekrščanske družbe in trditi, da si kristjan. Mahnič je pokazal, kaj je kristjan dolžan zagovarjati v družbi in česa ne sme sprejeti. To je zahtevno in je zato vzbudilo odpor. Dovolj je bil preoster ton v njegovi idejni kritiki Gregorčičeve pesmi, da so ga mnogi obsodili, čeprav je imel prav. Da je kasneje šel Mahnič osebno prosit pesnika odpuščanja, nam pove marsikaj o tem velikem rojaku. Po drugi strani pa so ga nasprotniki napadali, ker je prišel v debati z njimi na dan z argumenti. Politični spor je prenesel na ideološko področje. Zanimivo, da prav zadnja leta v ZDA prihajajo katoličani menda prvič tudi tam do spoznanja, da družba, v kateri živijo, ni več krščanska, in se pričenja tudi med njimi podoben proces, kot ga je pri nas pričel dr. Mahnič s podporo škofa Jakoba Missie.

Danes mu očitajo, da je razdelil narod.

Slovenski narod, kot takrat večji del narodov Evrope, je bil dejansko že razdeljen. Takrat smo na eni strani imeli meščane, trgovce, urad­nike, svobodne poklice, ki so se ogrevali za liberalne ideje francoske revolucije, velik del prebivalcev pa so bili konservativni, katoliški kmetje. Ti so bili takrat glavni slovenski podjetniki. Zemlja je bila njihov kapital. Ker so začeli izgubljati posestva zaradi gospodarskih razmer, pa tudi zaradi pijače in dolgov pri krajevnih malih kapitalistih, so cerkveni krogi pričeli iskati zanje rešitev. Eden od namenov prvega katoliškega shoda je bil to stanje izboljšati in rešiti kmeta pijače in zadolženosti, hkrati pa ga izobraziti, da bo uspešnejši pri svojem delu. Tako se je s katoliškim shodom Cerkev postavila na stran slovenskega kmeta. Začela je z akcijami proti pijančevanju, z zadružnim gibanjem in s prosvetnimi društvi. To je okrepilo kmečki sloj, ki je postal manj odvisen od liberalno usmerjenega meščanskega kapitala.

Medtem je liberalizem v meščanskih krogih začel ljudi vzgajati v protiverskem duhu. Proti temu je nastopil dr. Anton Mahnič ter z revijo Rimski katolik kazal vernikom, v čem je liberalna miselnost drugačna od katoliške. Liberalci, ki se pojavijo najprej kot družbena plast, nato pa kot politična stranka, so bili zadovoljni z dotedanjim Bleiweisovim slogaštvom, ki ni imelo svetovnonazorskega predznaka. Upali so, da bodo lahko oni vodili slogaško politiko in ji dali liberalno vsebino. Mahničevo pisanje in katoliški shod sta to preprečila.

Kot vso evropsko družbo je takrat tudi Slovenijo razklal francoski liberalizem. In kakor drugod po Evropi je bil ta tudi pri nas kulturnobojen in protikatoliški. Mahnič je to jasno pokazal in opozoril, da so ljudje ta, takrat nov pojav, lažje opazili in razumeli. Tesno povezan s škofom Missio je odločno nakazal ločitev duhov, a razkola ni povzročil on.

 

7 KOMENTARJI

  1. Na kratko povzamem gospoda Marka:

    Na oblasti je skupina ljudi, ki ima motiv: obdržati oblast in od tega bogateti. Politična elita ne dela za državo, ampak živi od države. Ne gleda na rast države oziroma družbe, ampak na to, kako ustvariti in obdržati strukture, s katerimi veča gospodarsko moč svojih pripadnikov. Gre za povezanost politične oblasti in razmeroma majhne skupine ljudi v gospodarstvu, ki obvladuje ključna podjetja v državi.

    Natanko tako tudi jaz čutim Slovenijo. Vendar, kako dalje? Je čakanje na škofe, ki bodo prinesli spoznanje, da naša družbe ni več krščanska in ki bodo pričeli proces razločanja in razčiščevanja pojmo, edina drža?

  2. Dr. Kremžar meni:
    “Preiti iz kratkoročne vsakdanjosti v vizijo rasti ni lahko. V Sloveniji ni skupine, ki bi bila sama sposobna tega, zato bodo potrebna zavezništva.”

    Konkretno predlaga:
    “Kriza je tudi v tem pogledu lahko velika priložnost. Lahko bi pripeljala do tega, da bi se vsaj pomladne stranke zavedele kritičnega položaja, v katerem smo, si zastavile temeljit srednjeročni delovni program na področju gospodarstva, izobrazbe, kulture in socialne varnosti, kar bi morda nagnilo ljudi, da bi začeli voliti drugače.”

    Upam, da se bodo Janša, Bogovič in Novakova ter njihovi štabi, ob tem zamislili in začeli migati v pravo smer. Namesto “ega”, osebnega in strankarskega, mora stopiti resnična ljubezen do slovenskega naroda, zaradi katere ne bo noben naslednji korak pretežak. Nelogično je, da tri članice Evropske ljudske stranke znajo sodelovati v Bruslju, ne zmorejo pa stopiti skupaj na “domačem dvorišču.”

      • Na desni nič novega. In to je slabo. SDS sama ne bo zbrala dovolj glasov, NSi lahko samo sanja kdaj bo najmočnejša na desni, SLS je brez pravih ambicij. Desnica se z neenotnostjo odpoveduje vodenju države. Ob tem bi se morali zamisliti. Če bi začeli zares sodelovati tako kot sodelujejo na evropski ravni, bi bili obeti boljši.

    • Jože: “Upam, da se bodo Janša, Bogovič in Novakova ter njihovi štabi, ob tem zamislili in začeli migati v pravo smer. Namesto “ega”, osebnega in strankarskega, mora stopiti resnična ljubezen do slovenskega naroda, …”
      ========

      Bogoviča in Novakovo trenutno bolj zanimata plača evropskega poslanca kot pa ljubezen do slovenskega naroda.

  3. Dr. Marko Kremžar je zelo sposoben podjetnik in bister mislec. Škoda se mi zdi, ker ga “desnica” ni nič kaj prida upoštevala. Če bi ga, bi bila danes samostojna desnica. Ne pa privesek t.i. levice.

    Socialisti niso socialni, temveč antisocialni ali kvečjemu še najbolj pozitivno asocialni. Asociacija na socialist bi morala biti PARAZIT, zlorabljevalec – Fritzl. Ne pa socialni delavec in dobrotnik. Socializem je v protifazi s krščanstvom. Nujno je zagovarjati PRIVATNO LASTNINO, ker vodi v povečano osebno odgovornost. Lastnost socialistov je neodgovornost, grabežljivost, lenoba, zavist, oblastiželjnost, hlepenje po takojšnjem odrešenju, pa če je za to potrebno pobiti milijardo ljudi – ni problema.

    Socialistom gre samo za to, da so sužnjelastniško na oblasti in živijo na račun zajedanja družbe. A tako sužnjelastništvo ne gre, kot je šlo pred več tisoč leti, ker morajo pri tem podkupovati svoje volivce. Po njih idejah pa želi na užitkarsko-parazitsko-izkoriščevalski način živeti danes skoraj vsak, ne samo 10% družbe. Zato smo v zadnjem stadiju socialistične – zajedalske države.

Comments are closed.