ZA uspešno gospodarstvo, ZA blaginjo državljanov

3
244
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Upravljanje podjetij v državni lasti z nekaterimi izjemami ni na ustreznem nivoju, kar ima za posledico visok odstotek nezaposlenih, nizke plače, pomanjkanje denarja za socialo in nova zadolževanja, ki jih bodo morali neupravičeno odplačati naslednje generacije. Podpreti je potrebno vsa prizadevanja za njihovo izboljšanje, tako kadrovanje neodvisnih in usposobljenih članov nadzornih svetov in uprav iz upravljavsko razvitih okolij začenši z SDH, uvajanje sodobnih orodij upravljanja, izboljšanje poslovnega okolja, usposabljanje za potrebe podjetij, kot tudi prenos lastništva iz države v privatne roke na ustrezen način s ciljem trajnostnega razvoja podjetij, stalnih in novih dobro plačanih delovnih mest z višjo dodano vrednostjo ter zadostnih prilivov v proračun za normalno delovanje javnega sektorja.

Pavšalno zmanjševanje števila zaposlenih in pavšalno znižanje plač ne izboljšuje kakovosti in učinkovitosti javnega sektorja, ampak je za kakovost in učinkovitost javnega sektorja potrebno uvesti enake pristope upravljanja, kot jih imajo v najboljših podjetjih, kar kažejo domači in tuji zgledi, tudi v naši neposredni bližini, v Avstriji.

Sprejetje realnosti

Znaten padec Slovenije na lestvicah konkurenčnosti v zadnjem obdobju ni samo posledica ekonomske krize in nekonkurenčnega poslovnega okolja, ampak tudi posledica neustreznih vodstev državnih podjetij in neuporaba sodobnih orodij upravljanja, kar ugotavlja tudi poročilo švicarske poslovne šole IMD o konkurenčnosti Slovenije. Da je nekaj zelo narobe, kaže tudi mednarodna lestvica o ekonomski svobodi. Pri športu se s takimi rezultati ne bi zadovoljili. Pristop k tem ugotovitvam je lahko različen: dokazovanje, da so lestvice neobjektivne zaradi polovične kritičnosti Slovencev, jih ignoriramo, ali pa jih vlada RS temeljito analizira, tudi letna priporočila Evropske komisije, izbere ključna področja ter odpravi vzroke slabih ocen s strateškimi projekti preko ustanovljene projektne pisarne ter predlaga prednostno obravnavo tistih zakonov v državnem zboru, ki naslavljajo izbrana ključna področja za izhod iz krize.

Učenje od uspešnih regij/držav

Učimo se lahko tudi od drugih držav in regij po velikosti primerljivih s Slovenijo. Španska pokrajina Baskija je v zadnjih desetih letih s (samo)ocenjevanjem po evropskem modelu odličnosti in prenosom dobrih upravljavskih praks preko organizacije civilne družbe Euskalit in s sofinanciranjem ministrstva za gospodarstvo povečala BDP Baskije na 135 % povprečja EU (BDP Slovenije dosega zgolj 81 % povprečja EU). Drug tak primer so Združeni arabski emirati, ki so se po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma na lestvici konkurenčnosti z državnimi programi osredotočenimi na kakovost in odličnost, premaknili s 37. mesta (2007-2008) na 19. mesto (2012-2013) med 148 državami, pri čemer so po raziskavi Združenih narodov, objavljeni v Svetovnem poročilu o sreči, med 156 obravnavanimi državami uvrščeni na 14 mesto. Tretji primer je program Nove Zelandije za dvig odličnosti upravljanja podjetij “Helping the Kiwi to Fly«. Tudi zgledovati se po Finski glede ekonomske svobode, nam bi koristilo.

Domač primer je Dolenjska z lastniškim vstopom Renaulta v Revoz ter prenosom njihovih upravljavskih praks v podjetje, kar je imelo pozitiven vpliv na celotno regijo, potrjeno s priznanji za poslovno odličnost, ki jih je prejel Revoz in njihov dobavitelj TPV, lokalna bolnišnica in upravna enota. Renault je bil namreč med 14 najbolj uglednimi podjetji soustanovitelj EFQM na pobudo Evropske komisije, njihov CEO g.Louis Schweitzer pa njen prvi predsednik. Pokojni predsednik uprave Revoza Bernard Coursat je za svoje zasluge dobil nadimek “oče modernega Revoza”.

Mednarodne izkušnje vodstev

Toliko denarja, toliko muzike, pravi pregovor. Znanje in izkušnje upravljanja so v glavah ljudi ter se prenašajo z njimi. Instant usposabljanja ne pomagajo. Inteligenca je prirojena, izkušnje pa z leti pridobljene, pravijo. Tako imenovani Lahovnikov zakon onemogoča iskanje mednarodno izkušenih direktorjev, saj osnovna nagrada ne zadošča njihovim zahtevam oz. zahtevan trga delovne sile (ni politične volje za normalizacijo stanja nagrajevanja, saj ne nosi političnih točk). Lahko seveda zaposlimo pilote z nižjo plačo (nižanje plač je populistično zelo učinkovito za nabiranje političnih točk) in z manj izkušnjami ter potem upamo, da bodo potniki preživeli in da se drago letalo ne bo razletelo.Tak primer je bilo imenovanje za predsednika uprave Luke Koper, enega ključnih slovenskih podjetij, posameznika brez izkušenj upravljanja velikega sistema, seveda s podporo politike, protikandidat z mednarodnimi izkušnjami pa zaradi prenizke nagrade ni sprejel povabila. Kaj je torej cilj? Čim nižja nagrada za vodilnega ali čim višja donosnost podjetja? Iskanje ključnih kadrov za strateška podjetja z javnimi razpisi je neprimerno. Nogometni selektor nima javnega razpisa za 22 igralcev, prav tako ne Tina Maze za svojo ekipo. Ključne vodilne kadre tuja podjetja v Sloveniji in v svetu iščejo s povabilom. Pri tem ne prevladujejo formalni pogoji, recimo izpit za nadzornika, ampak so odločilni rezultati dosedanjega dela na vodstvenem položaju ter ugled podjetja.

Sodobna upravljavska orodja

Uspešna podjetja uporabljajo različne sodobne pristope upravljanja. (Samo)ocenjevanje po evropskem modelu odličnosti EFQM, kot diagnozo organizacijskih pomanjkljivosti. Platno poslovnega modela (tudi komponentne za posamezne skupine izdelkov), s ciljem usmerjenosti na trg s definiranjem potrebnih virov ter ustrezno komunikacijo vrednostne ponudbe. Sistem uravnoteženih kazalnikov (ne samo finančne oz. kapitalsko ustreznost v bankah), saj tudi piloti uporabljajo merilne instrumente, drugače gre za letenje po občutku, kar je pri velikem letalu z velikim številom potnikov zelo tvegano. Trajnostno zmanjšujejo stroške s principi vitkosti (Toyotin poslovni sistem), tudi slovenski dobavitelji avtomobilske industrije in nekateri drugi, vpeti v mednarodno poslovanje. Letno prebojno načrtovanje (Hoshin Kanri) za poenotenje aktivnosti na vseh nivojih podjetja okoli strateških namer ter ciljev. Obvladujejo spremembe s pomočjo priporočil za posamezne faze življenjskega cikla podjetja itd.

Finančna sredstva

Brez goriva ladja ne more pluti, ne glede na to, kdo je za krmilom, kakšne sodobne priročnike uporablja, kako je usposobljena in motivirana posadka, koliko je potnikov na krovu, koliko je reklam v medijih, kako delujejo pristanišča itd. Pri prezadolženih podjetjih, kje je velik rizik za odpis terjatev s strani državnih bank in s tem grožnja po njihovi ponovni dokapitalizaciji s strani davkoplačevalcev, je potrebno prenesti čimprej državno lastništvo v privatno na ustrezen način (strateški partner, izdaja novi delnic, notranji odkup).

Kako od pretežnega državnega lastništva do pretežno privatnega, primerljivega z razvitimi državami?

Povečati vrednost podjetij. Za tista podjetja, ki bodo prodana, je potrebno nastaviti taka vodstva, ki bodo zvišala vrednost podjetja s ciljem primerne kupnine (potrebna sprememba zakona, ki ureja nagrajevanje v državnih podjetjih). Običajno to opravijo tako imenovani začasni (interim) direktorji, ki so že večkrat v branži opravili poslovno preobrazbo, povečali vrednost podjetja ter iztržili ustrezno kupnino, seveda ne na račun kasnejših socialnih transferjev. Tisti, ki so pripeljali podjetja v tako stanje, jih pač ne znajo peljati iz njega. V športu najprej zamenjajo trenerja, ki običajno zamenja sistem igre in nekaj igralcev za doseganje boljših rezultatov.

Primeren partner. Ker je privatizacija kot zakonska zveza, bi veljalo premisliti primernost partnerja, pred odločitvijo, saj kratkoročne zveze in prepogosto menjavanje partnerjev povzroča preveliko škodo. Ne bi pritrdil tistim, ki pravijo, da zveza ni potrebna, niti tistim, ki bi se takoj poročili  s ponudnikom z največjo doto!

Privabiti je potrebno take lastnike, ki bodo poleg primerne kupnine državi in potrebnega kapitala podjetju, prinesli stabilno vodstveno strukturo z izkušenimi kadri za vzgojo naslednikov, sodobna orodja upravljanja, sodobne tehnologije, možnost osebnostnega razvoja zaposlenih tudi z mednarodno kariero, dodatno prodajo na šišem mednarodnem trgu, razvoj mreže lokalnih dobaviteljev, sodelovanje z domačimi in tujimi institucijami znanja ter pozitiven vpliv na celotno lokalno okolje.

Celovito preobrazba. Kot pravi prof. Adizes v svoji knjigi »Kako menedžirati v obdobju krize«, je v času krize potrebno postati vitek, teža naj se zniža z odpravljanjem nepotrebne teže (odpravljanjem aktivnosti, ki ne dodajo vrednost) in ne s finančno kirurgijo, kjer se odreže ude (odprava funkcij pomoči potrebnim), kar ni najbolj pametno, saj ko kriza mine, brez ljudi ni rezultata, saj je socialni kapital uničen (ni del poslovnih bilanc).

Okolje za spremembo. Naloga države je ustvarjanje konkurenčnega poslovnega okolja in ne upravljanje podjetij ali ustanov, z debirokratozacijo predpisov, znižanjem davkov in prispevkov, fleksibilno delavnopravno zakonodajo, nagrajevanjem glede na trg dela in rezultate, s ciljem več svobode in manj države. Upravljanje državnih podjetij pa naj prepusti SDH, ki jih bo postopoma prenesel novim lastnikom na primeren način. Pogoj za uspešnost tega prenosa so seveda neodvisni in mednarodno izkušeni člani nadzornega sveta in uprave SDH ter ustrezna vodstva državnih podjetij. Druga možnost je predati državna podjetja v upravljanje mednarodnemu skladu z jasno definiranimi zahtevami. Pridobljene kupnine naj gredo tudi v reinvestiranje in ne le v porabo ter servisiranje dolgov.

Za blaginjo državljanov

Za blaginjo državljanom so potrebna usposobljena in sposobna vodstva podjetja, diagnoza organizacijskih pomanjkljivosti (letno kot tehnični pregled vozila), uporaba sodobnih orodij upravljanja, motivirani in usposobljeni zaposleni z možnostjo osebnega razvoja, učinkovit javni sektor kot servis državljanom ter debirakratizirana država, ki temelji na enakih pravilih za vse državljane, kar je zapisano v letnih priporočilih Evropske komisije ter ugotovitvah mednarodnih lestvic konkurenčnosti. Preveliko državno lastništvo podjetij v primerjavi z uspešnimi državami je eno od pomanjkljivosti, posebno v luči kadrovanja glede na strankarske kvote.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Dokler smo ajde čao družba in prav nič ne kaže da ne bomo še dolgo so vse vaše pravilne ugotovitve zgolj teorija.
    Za uresničenje mora na volitvah zmagati “NE AJDE ČAO” populacija…

  2. Lepe sanje.
    Neverjetno kako neposloven članek. Država je v riti, grozi nam bankrot, vi bi pa se šli štimunge s prodajnimi cenami, odličnostjo, in kaj vem čem. Pa z neomejenimi plačami v državnih podjetjih. Takega sanjaštva pa še ne.

  3. Z (raz)prodajo ne bomo rešili slabega upravljanja države.
    Tako preberem v članku, ki obravnava že leta obravnavano, a nikoli dorečeno temo, to je, privatizacijo in upravljanje podjetij in ustanov, kar deli politiko, ta pa narod. Ponovno berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom. V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.« Kaj pa če v Sloveniji le ni prave izobrazbe?
    Druga svetovna gospodarska velesila, komunistična Kitajska, je že pred davnimi desetletji to samokritično ugotovila in si znanja pridobila, ki so temelj njihovega uspeha in svetovnega prodora! Ali je pri nas torej ustrezno potrebno znanje za rast oz. za odkritje in ovrednotenje potencialov gospodarskega razvoja, potencialov za višjo dodano vrednost in rast BDP? Menim da ni znanja. Dokaz. Neizkoriščeni slovenski gozd oziroma les, ki ponuja potencial za 30.000 kvalitetnih delovnih mest. Zakaj? Ekonomist dr. Aleksandar Kešeljević lani javno pove, da lesna panoga, ki predstavlja zdaj le 1,5 odstotka BDP in zaposluje še 20.000 ljudi, žal nima ne sposobnosti in ne znanja, marketinškega in poslovnega znanja, da bi lahko pričakovali kakršne koli nove rezultate gospodarjenja z neizrabljenim slovenskim lesom, to je nova delovna mesta in novo dodano vrednost. Pravi celo, da ne bi pomagalo, tudi če bi panogi gozd oziroma les podarili?! Do sedaj je v gozd posegla samo narava-žled, potencial lesa pa še naprej »izvažajo« nepodjetni lastniki, tudi država, skoraj noben podjetnik ga ne ovrednoti na trgu tako kot v Avstriji, Švici, Danski in še kje. Tam gospodarstvo ovrednoti les v produkte z visoko dodano vrednostjo in še vedno konkurenčne na trgu. To dosežejo tudi z lesom iz Slovenije, a pri dva do trikrat višjih plačah njihovih zaposlenih. Slovenska podjetja pa mirno uvažajo za svojo proizvodnjo višje ovrednoten les, tudi slovenski, v obliki raznih materialov, specialnih pol produktov in zaposlenim izplačujejo mizerne plače, a kljub temu še vedno hirajo. V Švici pa vlada poskrbi za višje ovrednotenje lesa in gozda in naroči študijo pri renomirani mednarodni svetovalni inštituciji in visoki šoli-fakulteti. Vlada pri tem deluje, da pokaže potencial in nadaljnje smeri za še višje stopnje ovrednotenja lesa in gozda. Švica seveda ni pri tem edina. Pri nas je že lani ekonomist dr. Marko Jaklič kritično ugotovil, da je bistvena pomanjkljivost koalicijskega sporazuma pomanjkanje strateškega povezovanja med znanostjo in podjetništvom in še opozarja: »Strategijo pametne specializacije bi morali sprejeti že zdavnaj« . Prof. dr. Dragan Mihailović z Inštituta Jožefa Stefana pa dodaja: »Ta dokument je povezan z edinim resnim virom razvojnega denarja, a strategijo pametne specializacije smo do zdaj popolnoma zavozili!« Ali ni to del odprtega države, da vlada še ni napisala ustrezne strategije pametne specializacije in je še ni poslala evropski komisiji, kjer Slovenijo čaka tri milijarde evrov?! Ali so proizvajalci znanja, univerze, visoko šolstvo, inštituti »prodajali in še prodajajo« vladam, prebivalstvu, gospodarstvu res ustrezno znanje za razvoj dežele, za nova delovna mesta, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Menim, da ne! Stanje konkurenčnost slovenskega gospodarstva in zlasti »zanemarjeni potencial domačega lesa«, velikega naravnega bogastva, to očitno dokazuje. Kliče po novem potrebnem ustreznem znanju za pametne konkurenčne inovacije in specializacijo naše dežele!, za povečanje naše suverenosti in blagostanja. Kako do ustreznega znanja za pametno specializacijo dežele, in nato tudi za privatizacijo državnih podjetij? To je prvovrstno politično vprašanje vlade in vse politike. Vprašanje aktualno tudi za državljane!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite