ZA – uspešnejše gospodarstvo

7
492

Začetek rastiSlovensko gospodarstvo se nahaja v globoki krizi in ne najde pravega izhoda. To dokazujejo parametri, kot so donosnost, ta je za podjetja v pretežno državni lasti praktično nična, BDP, BDP na zaposlenega in nesprejemljivo število brezposelnih. Še posebej je zaskrbljujoča in nesprejemljiva brezposelnost mladih. Na osnovi primerjave slovenskega gospodarstva z gospodarstvi primerljivih držav, Avstrija, Danska, Nizozemska, izstopa velika razlika v lastniški strukturi. Pri nas je neprimerljivo večji delež državne lastnine.

Do kolapsa komunističnega sistema v Evropi koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo predvsem zaradi njegovega neuspešnega gospodarstva. Gospodarski prepad med področjem tržnega in socialističnega gospodarstva, ki je sicer vedno obstajal, se je v teh letih začel naglo širiti in poglabljati. Kot primer lahko vzamemo naglo upadanje BDP v SFRJ in Sloveniji v letih 1985-90. Da tako ne gre več naprej so spoznali celo voditelji komunističnega bloka npr. Gorbačov s svojo »perestrojko«.

V Sloveniji se je po prvih demokratičnih volitvah oblikovana Demosova vlada jasno zavedala, da je potrebno neuspešno socialistično gospodarstvo v temelju reformirati, vendar so za temeljitejše reforme morali počakati do osamosvojitve Slovenije. Osnovna instrumenta za prestrukturiranje gospodarstva sta bila privatizacija in denacionalizacija s ciljem, da se slovenskemu gospodarstvu na evropskem in globalnem trgu zagotovi enak štartni položaj, kot ga uživajo njegovi konkurenti. Gospodarski cilji prve slovenske demokratično izvoljene vlade niso bili doseženi, zaradi sprememb v zakonodaji in gospodarski politiki, ki so jo uvedle naslednje vlade, predvsem vlade dr. Drnovška. Te so prekinile proces privatizacije in ohranjale nenormalno velik delež državnega lastništva. Kjer pa je do privatizacije prišlo, je ta potekala na osnovi amandmirane privatizacijske zakonodaje, torej beneficiranega notranjega odkupa delnic. Ta je vodil v »tajkunizacijo« slovenskega gospodarstva.

Zaradi velikega deleža državne lastnine in »tajkunizacije« se stanje slovenskega gospodarstva v zadnjih petindvajsetih letih ni kaj bistveno spremenilo. Še vedno je neučinkovito in nekonkurenčno, kar potrjuje v povprečju ničelna donosnost slovenskih državnih podjetjih in tudi zadnja mesta na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti po uporabi sodobnih upravljavskih orodjih, učinkovitosti nadzornih svetov itd. Tudi recept za njegovo ozdravitev je isti kot je bil leta 1990 – torej privatizacija. Vendar cilj te privatizacije ne sme biti samo zmanjševanje javnega dolga, temveč tudi in predvsem povečevanje efektivnosti slovenskega gospodarstva. Temu cilju je nujno prilagoditi proces privatizacije in izbiro kupca. Idealno takega, ki bo poleg kapitala, prinesel tudi stabilno vodstveno strukturo z izkušenimi kadri, sodobna orodja upravljanja, sodobne tehnologije, možnost osebnostnega razvoja zaposlenih tudi z mednarodno kariero, dodatno prodajo na širšem mednarodnem trgu, razvoj mreže lokalnih dobaviteljev, sodelovanje z domačimi in tujimi institucijami znanja ter pozitiven vpliv na celotno lokalno okolje (zgled je lastniški vstop Renaulta v Revoz, kar je imelo pozitiven vpliv na celotno Dolenjsko, potrjeno s priznanji za poslovno odličnost, ki jih je prejel njihov dobavitelj TPV, lokalna bolnišnica in upravna enota).

Slovenija kljub formalni pripadnosti skupnemu evropskemu gospodarskemu, raziskovalnemu, univerzitetnemu itd. prostoru ostaja v veliki meri zaradi nenormalne lastniške strukture gospodarsko in intelektualno zaprta v svoje ozke meje. To ima za posledico, da so njeni gospodarski parametri, e.g. BDP na zaposlenega itd. bistveno pod možnimi, pod primerljivimi parametri drugih srednjeevropskih držav in kažejo trende nadaljnje stagnacije. Naša gospodarska zaprtost pomembno ovira osnovne dejavnike gospodarskega razvoja kot sta prenos najuspešnejših metod dela in upravljanja v naš prostor (Learn from the best) in izmenjavo tehnoloških dosežkov (Transfer of technology only through transfer of heads). Ta zaprti krog slabega gospodarjenja lahko Slovenija premaga samo z bistveno večjo prepletenostjo našega gospodarstva z gospodarstvi članic EU. Ključno oviro za to predstavlja evropsko neprimerljiva lastniška struktura slovenskega gospodarstva z izredno visokim odstotkom državnega lastništva. Da bi torej odstranili ovire za izhod iz krize in zagotovili uspešen gospodarski razvoj, je nujno privatizirati pretežni del državne lastnine v slovenskem gospodarstvu. Privatizacija torej pomeni internacionalizacijo in učinkovitejše delovanje našega gospodarstva in mogoče, da bi bilo bolj poudariti, da je cilj slednja in da je privatizacija le instrument na tej poti. Cilj je trajnostni razvoj podjetij, stalna in nova dobro plačna delovna mesta z višjo dodano vrednostjo ter zadosten priliv v proračun za normalno delovanje javnega sektorja. Šele s privatizacijo slovenskega gospodarstva bomo izkoristili prednosti in priložnosti, ki nam jih ponuja članstvo v EU.

Zavzemam se, da napak, ki smo jih napravili v začetku devetdesetih ne bi ponavljali in še enkrat zamudili priložnost, da pospešimo naš gospodarski razvoj – zato se zavzemam za privatizacijo državnega premoženja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Jaz krepko dvomim o tej floskuli, ki jo ponavljajo pri nas tudi na desni, da je komunizem v Evropi propadel zaradi ekonomske neuspešnosti.

    Kot da so se vsi ti učili mislit pri Karlu Marxu. 🙁

    Po mojem je propadel, ker je bil nečloveški, tiranski, nenormalen. In ker so se pojavili pogumni posamezniki, ki se jim ni zdelo vredno naprej iti cesarjeva nova oblačila – od Wojtyle, Wallense, Havla do Gorbačova. In so jih tedanji voditelji zahoda: Reagan, Thatcher znali odločno podpreti.

    • Admiral sredi lakote
      Ob jugoslovanskem obisku v Adis Abebi zastavlja tuji tisk vrsto vprašanj
      OD NAŠEDA DOPISNIKA
      Nairobi, 3. februarja – Te dni svetovne poročevalske agencije iz Etiopije prinašajo predvsem novice o dramatičnih razmerah, v katerih se je zaradi suše in lakote v severnem in osrednjem delu države znašlo najmanj pet milijonov Etiopcev. V svet odhajajo poročila o prihajanju pošiljk hrane v prizadeta področja in občasnih napadih odporniških gibanj v Eritreji in Tigreja na tovornjake s pomočjo. Jugoslavije ni bilo zaslediti med darovalkami pomoči, bodisi ker je bila poslana premajhna, ali pa ker ni bila poslana.
      Zato pa so tiskovne agencije posredovale novico, da je Adis Abebo obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in da je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Jugoslavija se vsaj v tem delu sveta v poročilih svetovnih agencij in v kenijskih časnikih poredko in še takrat praviloma v žalostnih ali zaskrbljujočih povezavah. Novica o obisku obrambnega ministra je še tem bolj izstopila, ker so jo objavili nekako hkrati o četrtmilijonski pošiljki pšenice za lačne v Etiopiji iz Sovjetske zveze in da je Poljska poslala pet lahkih letal, ki bodo prevažala pomoč v nedostopne kraje v notranjosti dežele. Ne vemo, ali je bilo sosledje tako objavljenih novic zavestni ali ne, znano pa je, da je Sovjetska zveza glavna oskrbovalka Etiopije z orožjem.
      Znano je tudi, da sedaj v Etiopijo potujejo predvsem ljudje in ekipe, ki hočejo pomagati in ublažiti posledica tragedije, ki jo povzročata suša in lakota, še zlasti na severu in v osrednjih delih , kjer je položaj katastrofalen. Nekateri pravijo, da je še hujši kot med tragedijo pred štirimi in tremi leti,, ko je menda umrlo okrog milijon ljudi. Sedaj smrt grozi petim in zasebne, državne in mednarodne organizacije iz številnih držav (praviloma iz zahodnih, kar je pač neovrgljivo dejstvo) si skupaj z etiopsko organizacijo za pomoč in rehabilitacijo krčevito prizadevajo, da bi čim več ljudi iztrgali smrti.
      Ob vsem tem agencija poročajo, da je na obisku v etiopski prestolnici jugoslovanska vojaška delegacija pod vodstvom obrabnega ministra. O vsebini pogovorov in o tem, o kakšni zvrsti in količini orožja naj bi se sporazumeli, ni povedano ničesar, ker je vse ostalo za strogo zaprtimi vrati. Kontekst obiska jugoslovanske vojaške delegacije v Etiopiji je grotesken. Zato ni čudno, če v zahodnih
      (novinarskih in drugih) krogih povzroča ironična vprašanja, ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Ker dobro vedo tudi, da vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem, zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem. Vprašanja so neprijetna, kakor znajo biti neprijetni zajedljivi zahodnjaki, ki so gotovo izvohali, da del vojaških krogov v Jugoslaviji vsaj implicitno ponuja takšno rešitev za gospodarsko krizo. Prvine jugoslovanskih notranjih razmer in onih v Etiopiji ter še v kašni afriški državi se prepletajo in jih povezujejo z jugoslovansko zunanjepolitično opredelitvijo ter tolikokrat deklarirano načelnostjo. Ker je obče znano, da etiopski režim rabi orožke tudi v boju proti odporniškim gibanjem v Eritreji in Tigreju, se sprašujejo, se sprašujejo, ali se je Jugoslavija odpovedala stališčem, ki so jo vodila leta 1950v OZN, ko je glasovala za resolucijo o avtonomni federalni Eritreji v okviru Etiopije (cesar Haile Selasie je leta 1962 Eritrejo enostavno anektiral9. Vprašanjem ni konca, zlasti še, ker že nekaj časa napovedujejo, da generalska vojaška delegacija obiskala Ugando, kje se gotovo ne bodo pogovarjali o razvoju ugandskega turizma, marveč o novih vojaških poslih in o prodaji orožja (Musevenijev režim ga je precej že dobil), kar je v revni in zaostali Afriki verjetno najbolj donosen posel. V Ugandi je državljanska vojna, ki se občasno krvavo razdivja.
      In v tej in v etiopski vojni sodeluje tudi jugoslovansko orožje. Grmenje hitrostrelnih sodobnih topov, ki bruhajo smrt in uničenje, prenaša povsem drugačno sporočilo od načelno privzdignjenih izjav o neuvrščeni zunanji politiki in o spoštovanju političnih rešitev v notranjih sporih. Teh izjav je iz ust jugoslovanskih politikov slišati nič koliko in težko bi bilo reči, da jih pogovori vojaške delegacije v Adis Abebi in napovedan obisk generalov v Kampali potrjujeta.
      AVGUST PUDGAR
      DELO, 8. februar 1988

      Članek »Admiral sredi lakote« pokojnega Delovega afriškega dopisnika Avgusta Pudgarja – umrl je januarja 2009 – sodi med najbolje varovane skrivnosti zgodovine slovenskega tiska. Na svetovnem spletu je omenjen bežno, v redkih zbornikih zgodovine tiska se ne pojavlja, v kolektivnem spominu nima posebnega statusa.
      Ali Žerdin
      Vir ponovne objave: DELO, sobota, 7. junija 2014
      http://www.delo.si/55let/jubilejni-fokus-porocila-o-svobodi-in-prispevki-k-napadom-na-soldatesko.html

    • IF: “Jaz krepko dvomim o tej floskuli, ki jo ponavljajo pri nas tudi na desni, da je komunizem v Evropi propadel zaradi ekonomske neuspešnosti….
      Po mojem je propadel, ker je bil nečloveški, tiranski, nenormalen.
      ===============

      Seveda je propadel zaradi ekonomske neuspešnosti, kaj pa drugega!!!
      V nasprotnem primeru bi se enostrankarska diktatura obdržala brez problema. V nasprotnem primeru bi ljudje prenašali diktaturo tako krotko kot lev v živalskem vrtu.

      Lev v ujetništvu se pusti božati, celo glavo, ki mu jo cirkuški artist vtakne v gobec pusti pri miru pa bi mu jo lahko odgriznil v trenutku.
      Ponosni kralj živali s prostosti postane krotek mucek v ujetništvu. Za kose vsakodnevnega zagotovljenega mesa na pladnju, posebno, če je “ponosni” kralj živali že bolj v letih, in srnice hudičevo hitro tečejo.

      • Riki …”V nasprotnem primeru bi ljudje prenašali diktaturo kot lev” …
        Dvomim, morda v primeru ko se človeka duhovno ubije. Samo tak človek je pripravljen prenašat ponižanja kot praviš.
        Dokler pa ima človek v sebi vsaj malo dostojanstva se bo boril in takih primerov je bilo precej, seveda so bili zaradi tega v nemilosti. Strinjam se z If-om.

  2. Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane
    »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«, je pisalo v Delu 10. maja 1975. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje. Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje. Berem še članek v Delu iz l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.«
    Delo 10, junij 1975
    Vir: DELO sobota, 10. maj 2014

  3. Bodimo za spremembe in napredek!
    V demokraciji in tržnem gospodarstvu nivo kvalitete izdelkov, storitev in politikov določajo in izberejo državljani. So razgledani in zahtevni, ali pa so pohlevni in lakomni hitrega udobja? Za pridobitev kvalitetnih izdelkov, storitev in tudi politikov, se morajo državljani potruditi povsod po svetu. Brez truda ni sprememb, ni nove kvalitete, ni blagostanja! Nikjer na svetu! Za uspešen gospodarski razvoj vsake države so potrebni opredeljeni nacionalni cilji razvoja in pripadajoča strategija, kako do njih. To naredi povsod politika s pomočjo stroke in javnosti. Slovenska vlada je l. 2013 napisala strategijo pametne specializacije Slovenije, da lahko pridobi evropska kohezijska sredstva v višini 3.3 milijarde evrov. Evropska komisija je to strategijo zavrnila kot strokovno nepopolno, kot nerealen »spisek želja« Slovenije! Sedanja vlada je napisala nov osnutek strategije, ki je še v javni razpravi. Sprejeta strategija bo torej načrtovala specializacijo Slovenije in s tem »odločala« tudi, kdo bo imel službo v letu 2030 in še marsikaj! Kaj o tem osnutku slovenske strategije meni vaša/moja izbrana politična stranka, »vaš/moj« poslanec? Ste to mnenje že kje zasledili, saj gre za naše službe in službe naših otrok? Mnenje in odločitev politike mene zelo zanima, saj to bo naša perspektiva. Vsi politiki in poslanci, tudi opozicijski, torej vedo, da je o osnutku ciljev oz. osnutku strategije pametne odprta javna razprava. Vlada čaka na pripombe vse javnosti, stroke in politike! Osnutek strategije je objavljen na spletu. Tisti politik, ki se pri tej razpravi o strategiji spreneveda ali ne dojema, kaj je njegova naloga, zakaj ima mandat, ne opravlja svojega poslanstva. Zanima ga torej samo njegova perspektiva, ne pa perspektiva državljanov. Volivec, ki ga zanima in skrbi, ali bo imel službo v letu 2030 in še marsikaj, naj zato vpraša svojo izbrano politično stranko oz. poslanca, da bo naslednjič pravilno volil za pravo perspektivo. Vprašajmo politike, poslance, bodimo za spremembe in napredek! Za našo perspektivo gre!

  4. Peticija dr. Mencingerja, odločen NE privatizaciji!?
    Peticija dr. Jožeta Mencingerja proti privatizaciji odmeva, saj se vendar bori za delovna mesta, proti kapitalističnim špekulantom, ki uničujejo podjetja zaradi dobička. »Nacionalni interes« so podjetja v državni lasti, saj tam korporativno upravljanje očitno »štima«, so prava »Meka« za delavske pravice in delavski dobiček- kapital. A res? Ni izkoriščanja delovnega človeka, nadzor ima država in politika njena stroka, ne pa kapitalisti. Da vse »državno štima«, kaže stanje gospodarstva, menda tudi lanski stečaj državnega podjetja, kjer delavci več mesecev niso prejeli plače in jim niso plačali prispevke. Praksa mnogih državnih podjetij. Nihče ne odgovarja, ko se leta goljufa zaposlene. Znanje, ki ga »prodaja« univerza za upravljanje podjetij, je v Sloveniji menda ja etično in vrhunsko. To je znanje za vodenje in nadzor vodenja podjetij in ustanov. A odgovarjal ni še noben nadzornik. Je znanje potem res v redu? Nevarnost zaposlenim so menda samo privatizacija in privatni (tuji) lastniki, izkoriščevalci. A res? Zelo nenavadne so dosedanje »peticije« oz. izjave dr. Mencingerja, ki so očitno učinkovale. To so: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Certifikati so le papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«
    Lani dr. Mencinger celo izjavi, da je bilo narobe, da smo državljani ob privatizaciji skupnega družbenega premoženja dobili certifikate, saj nismo (bili) primerni za kapitaliste, za solastnike podjetij, bivše družbene oz. državne lastnine? Neprimerni za svobodno tržno ekonomijo, ne za pravo, tudi ekonomsko svobodo, torej ne za enakopravnost. To je protiustavno in nedemokratično. Veliko politikov in stroke, z Mencingerjem na čelu, – zagovornikom menedžerjev lastnikov, za vsako ceno, tudi z oškodovanjem družbene lastnine podjetij, če je potrebno-, pa še vedno prisega le na »kreditizem« in na državno premoženje. Taka ekonomija nima zadostnih donosov, ne za polnitev proračuna, niti ne za (bodoče) pokojnine. Izgube pa vedno poplačamo davkoplačevalci. Zamegli in zanika se osebna odgovornost lastnikov, tudi politike, in njihovih dobro plačanih nadzornih svetov in uprav glede na povprečne plače zaposlenih. Guverner BS dr. B. Jazbec pa opozarja: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije«. Ali niso stališča dr. Mencingerja ravno nasprotna peticiji? Kdo zavaja, guverner? Mar bomo spremenili še ustavo?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite