Za uspeh na volitvah šteje tudi osebni stik

Avtor: Tanja Dominko. Vir: radio Ognjišče. Rožnik. Mesec, ki prinaša vrsto dogodkov, ki naznanjajo konec. Konec pomladi. Konec šolskega leta. Morda tudi konec mandata Boruta Pahorja na predsedniškem stolčku Socialnih demokratov. Ampak ko se nekaj konča, se začne neka druga zgodba. Poletje. Počitnice. Nov obraz. Nova zakonodaja.

Zaradi slednje je te dni precej slabe volje marsikje. Nižje bodo plače in porodniške. Višje bodo položnice za vrtec. Nižji bo regres in nadomestilo za prevoz na delo. Višji bo znesek, ki ga bo treba prispevati za malico iz svojega žepa. In še marsikaj drugega je z današnjim dnem drugače. A kar so čivkali že vrabci, se je zgodilo. Začelo se je obdobje varčevanja. Upamo le, da ne bo trajalo predolgo oziroma, da se bo privarčevani znesek res nekje poznal, denimo v ugodnih razmerah za obubožano gospodarstvo. Vlada z nekaterimi ukrepi vsekakor stremi k temu, da bi gospodarstvo lažje dihalo, zmanjšuje administrativne ovire, poenostavlja postopke pri gradnji poslovnih objektov, skratka počne tisto, kar je napovedovala. Nekateri to opazijo in cenijo. Med njimi je tudi nekdanji predsednik vlade Borut Pahor, ki je praktično edini, ki lahko realno oceni delo vlade in njene trenutne rezultate v razmerah, ki zaradi glasnih sindikatov, kaj šele zaradi negodovanja v Bruslju, še zdaleč niso lahke. Ampak nekateri njegovo pohvalo dela Janševe vlade vidijo kot klicanje hudiča. Nekateri so prepričani, da bi moral Pahor pljuvati po vladi že samo zato, da ji vrne milo za drago za vse kritike iz prejšnjega mandata. Pa naj so bile utemeljene ali ne. Ne trdim, da ta vlada ne dela napák, trdim pa, da dogovor, ki ga je dosegla s sindikati, ni mačji kašelj. Prelitega je bilo ogromno znoja, neprespanih kar nekaj noči, napisanih kar nekaj predlogov, da je navsezadnje prišlo do soglasja. Verjetno se boste strinjali z mano, da če bi imeli kakšnega drugega predsednika vlade, ki se je ponujal na ta položaj pred meseci, tega rezultata ne bi bilo. Že pogovori o sestavi vlade so padli v vodo, že pogovori o predsedniku državnega zbora si besede pogovori niti ne zaslužijo, kaj bi šele od predsednika Pozitivne Slovenije dočakali sedaj?! Leporečje in sladke obljube rešitev ne bi prinesli, razen če bi bil gospod pripravljen podpisati karkoli, da bi bil le mir v deželi tej.

Naj se vrnem k Borutu Pahorju. Njegov izvirni greh v očeh strankarskih mož je že od nekdaj nenapadalnost do drugače mislečih, kar mu zdaj, ko je na oblasti Janša s svojo četico, levica še bolj zameri. Pahor pač ni vojščak, nikoli ni bil človek žolčnih besed, če je že priletela kakšna iz njegovih ust, je bila bolj sad naveličanosti, utrujenosti in nemoči. Sicer pa je človek spravljivih tonov in človek, ki se bo vedno pripravljen pogovarjati z vsakomer. A to ni vrlina, ki bi jo njegovi čislali. Zato je odločitev, da ga čim prej odstranijo izpod soja žarometov kot na dlani.

In zato odločitve, da bi ga podprli za predsedniškega kandidata, ni pričakovati. Bil bi preveč ljudski, preveč všečen in preveč neugoden zanje. Poleg tega so se verjetno za njegovih hrbtom že dogovorili o podpori sedanjemu predsedniku Danilu Türku, ki gotovo stare borce iz vrst SD-ja in drugih levih strank in strančic bolj pomirja s svojo partijsko retoriko. Pahorju tako preostane le še kandidatura na lastno pest, za kar pa je verjetno ravno prav trmast. V vseh teh letih političnega udejstvovanja je namreč „pogruntal“ tudi to, da se na strankarske kolege ne moreš vedno zanesti, da so danes s tabo, jutri pa, če izrečeš kaj neprijetnega, ne samo daleč stran od tebe, ampak celo proti tebi.

Türku retorika precej bolj leži. Ali pa ima dobre svetovalce, tudi ti niso nepomembni. Svoje vnovične kandidature se je lotil tako, kot se spodobi. Praktično ne mine dan, da se ne bi sprehodil bodisi po kakšnem vrtcu, obiskal kakšnega podjetja, stisnil roke kakšnemu nagrajencu, pa čeprav na mini gasilski veselici, sprehaja se okoli vseh mogočih skupin v družbi, pri tem pa ne pozabi natresti kritike ali dveh na račun sedanje vlade. Beseda že tako nanese. Poglejmo denimo, kje vse se je mudil v minulem tednu dni: v soboto na športno-rekreativnem srečanju diabetikov Slovenije na Ravnah na Koroškem, kjer se je zbralo okoli 1300 udeležencev iz vse Slovenije; v nedeljo je bil na slovesnosti ob podelitvi spominskih znakov enotam 55. območnega štaba teritorialne obrambe Domžale; v ponedeljek je podelil tri zlate rede za zasluge – Gorski reševalni zvezi Slovenije, dolgoletnemu predsedniku Gasilske zveze Slovenije Ernestu Eöryju in Aniti Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Slovenije; v torek je bil na obisku v občini Idrija, kjer se je srečal s predstavniki občine, obiskal tamkajšnjo gimnazijo, prikazali so mu klekljanje, nato je obiskal tamkajšnji vrtec, si ogledal rudnik živega srebra in invalidsko podjetje Ascom; v sredo se je udeležil strateških dnevov Centra odličnosti, kjer je denimo navrgel, da se naše razprave o prihodnjem razvoju vse preveč osredotočajo na makroekonomske teme in premalo na tehnološke; v četrtek je sprejemal tuje goste, danes pa odpira nove proizvodne in logistične prostore podjetja Odelo Slovenija v Preboldu. Pa da ne boste mislili, da je samo ta teden tako. Že nekaj tednov zapored si naš predsednik vzame čas prav za vsako prireditev, za vsak dogodek, sprehaja se po različnih krajih po Sloveniji in v pogovorih – kaj pa drugega – ruši ugled vlade, sebi pa nabira simpatije za jesenske predsedniške volitve. Premeteno. Tudi če nacionalni mediji o tem ne poročajo, pa člančiči o obisku predsednika države zaidejo v vse lokalne ali občinske časopise, ki so običajno še bolj brani, saj so v večji meri brezplačni. In tudi če bi ostalo samo pri dobrem vtisu- češ, nas je pa obiskal predsednik države, še nihče pred njim ni prišel do nas- bi bil lahko to znak za alarm za druge kandidate, ki pa medtem morda razmišljajo le o tem, kako se bodo izkazali v zadnjih medijskih soočenjih. A takrat bo morda že prepozno. Nekatere volitve se res dobijo s programi in televizijskimi nastopi, druge pa z osebnim stikom z ljudmi. Če ta ne bi bil pomemben, tudi Ivan Kramberger leta 1990 ne bi prišel do tistih svojih 18,5 odstotka glasov. Ta rezultat pa bo za mnoge predsedniške kandidate rezultat, ki ga ne bodo dosegli niti v sanjah. Ne glede na podporo te ali one stranke. Žal.