Za Slovenijo brez zombijev in rovov

40

Zdi se, da se je vroča faza protestov v soboto izpela s pomenljivim simbolnim dejanjem. V trenutku, ko je nekaj sto protestnikov na vso moč izžvižgalo novoizvoljenega predsednika republike. Dotlej je še bilo mogoče trditi, da gre za široko ljudsko gibanje. In bil sem med tistimi, ki so svarili pred tem, da bi se kdor koli tolažil zgolj s prepoznavnimi političnimi ozadji demonstracij. A ko “gibanje” brez posebnega povoda odreče sleherno spoštovanje človeku, ki je pravkar dobil dvotretjinsko podporo ljudi na volitvah, se nad “ljudskostjo” dogajanja zberejo črni oblaki.

Ni težava v žvižgih 

Seveda ne mislim, da ne bo položaja, ko si bo Borut Pahor žvižge prislužil. Doslej bi si jih kdaj še vsak od njegovih treh predhodnikov. Težava sobotnega žvižganja, da je bilo bolj kot predsednikovi osebi ali dejanjem (ki jih sploh še ni) namenjeno sproščanju razočaranja nad dejstvom, da ni na Pahorjevem mestu nekdo drug. In če se zmagovalčevim 67 odstotkom že da gledati v zobe zaradi nizke volilne udeležbe, poraženi kandidat pač ne more (več) veljati za ljudskega tribuna, saj proti taki opredelitvi govorijo ob skromni dejanski volilni podpori še vsi tisti, ki jih s svojim slogom predsedovanja ni navdihnil za volilno udeležbo. S tem se “vseljudski protesti”, ki so taki očitno bili predvsem v Mariboru, drugje pa bolj ali manj (ne)pristne kopije, zares spreminjajo v nekoliko bolj ekscesno zabavo skupin z od prej jasno politično in idejno opredelitvijo. Zaradi česar niso nič manj legitimni, imajo pa – kajpak – bistveno manjšo težo, kakor če bi šlo zares za upor proti (vsaki) politični eliti kot taki.

Če sta slovenska politika in družba v burnem dogajanju zadnjega meseca torej lahko vsaj od daleč ugledali brezno, ki bi se kaj lahko do konca odprlo, pomeni začasno vračanje v ustaljene tirnice dvojno priložnost. Najprej priložnost za kratko božično zajetje sape in potem za popravni izpit do pomladi. Najbolj je na potezi seveda vlada, ki ji je teden za nami prinesel največ olajšanja in ki je lahko božičnega miru ali vsaj premirja najbolj vesela. Škoda bi bilo, če premora ne bi izkoristila za to, da popravi tisto, kar je doslej – tudi še v petek – najbolj umanjkalo. Že, ko je lani prevzemala krmilo, smo na straneh našega portala opozarjali, da prevzema odgovornost za državo, v kateri nihče nikoli ne bo imel za seboj podpore stotih odstotkov državljank in državljanov. Takrat smo njej in predvsem največji vladni stranki polagali na srce, naj se zaveda na moč različnih izhodišč in pričakovanj zaupanih ji ljudi in naj se ne vdaja razkošju ustvarjanja družbe zgolj po svoji podobi.

Potrebni so talenti vseh 

V enem letu se Slovenija ni bistveno spremenila, čeprav lahko pomeni dejstvo, da je bil za predsednika države prvič izvoljen nekdo, ki ni dobil blagoslova političnih sil, katerih fevd je bila doslej predsedniška funkcija, pomemben premik. Toda na vladi in njeni najmočnejši stranki je, da bolj kot v prvem letu svojega mandata vsaj skuša povezati različne sicer mimobežne sile v tej družbi in prostoru. Kot je bilo na teh straneh že večkrat zapisano, je ugotovitev, da se o veliko stvareh pač ne strinjamo, najvišja stopnja, do katere smo trenutno sposobni priplezati.

Tako je denimo res, kar je povedal predsednik vlade, da Jugoslavije ni več in da je tudi nikoli več ne bo. Res je tudi, da je bilo sporočanje tega preprostega in očitnega sporočila pri nas doslej nekakšen tabu. Ker je bilo treba nekako pridobiti naklonjenost njenih častilcev za slovensko osamosvojitev. Zato smo se dvaset let delali, kakor da je bilo z nekaterimi njenimi praksami in pojavi vse v redu in kakor da so še naprej veljavni tudi v novem svetu. In to je eden virov naših težav. Fantomska Jugoslavija je z naborom svojih mitov ostajala nekakšna tolerirana ljubica ob zakonski ženi Sloveniji. O tem se bo treba pogovarjati. Ampak sočasno bomo morali vsi sprejeti, da živijo in bodo živeli med nami in z nami ljudje, ki jim je ta dediščina sveta. In če naj računamo, da bo tudi energija teh ljudi na voljo družbi kot celoti, bodo morali imeti v Sloveniji primeren kotiček še naprej.

Ne da bi jih kdor koli, zlasti ne nosilci odgovornosti za državo, zmerjal z zombiji ali še s kakšnim drugačnim izrazom, ker se pač ne strinja z njihovimi pogledi. Kar je njegova pravica. Enako nedopustno je seveda, da nekateri pisatelji govorijo o spoštovanju do vsakogar v družbi, v isti sapi pa iz nje izganjajo Cerkev in stranke. Ali je v takšnem ozračju kaj čudnega, če se kakšnemu pregretemu mladcu zazdi zabavno poslati vse politike (misli pa najbrž na določene) v Barbarin rov ali fantomsko “belo gardo” znova nazaj v Argentino? Božični mir po protestnem viharju nas opominja, da je lahko Slovenija le država, v kateri se bodo vsaj za silo prepoznali vsi njeni državljanke in državljani. Ne more biti fevd zgolj ene mitologije, ker o čem takem v teh krajih pač ni soglasja.  Kar pomeni, da je dragocen in nenadomestljiv zanjo tudi prispevek kulturnih ustvarjalcev, ki so v soboto izžvižgali predsednika Pahorja. Mnogi med njimi so za gradnjo naše skupne hiše že prispevali številne zidake. Treba jih je torej vzeti resno in se ne izgovarjati, češ, gre za nepomembne “zombije”. Po drugi strani morajo tudi oni bolj kot doslej dojeti, da miti, v imenu katerih so vpili pred parlamentom, niso (več) edini, ki imajo pod Alpami domovinsko pravico. Sicer se utegne na koncu res odpreti brezno in pogoltniti najprej tiste, ki so nad njegovim razpiranjem najbolj navdušeni.

Foto: vir za Finance: 24ur.com (Miro Majcen)

 


40 KOMENTARJI

  1. Med protesti proti politično-gospodarski eliti je pa res čudno, da so ljudje izžvižgali dolgoletnega predsednika ene največjih strank ter skrajno neuspešnega predsednika vlade v najbolj kritičnem obdobju po osamosvojitvi?! Mislim, da jih ni veliko, ki bi si žvižge bolj zaslužili kot ravno Borut Pahor, v kakršni koli vlogi že.

    • Žvižganje Pahorju je res bizarno, če ga je ljudstvo še pred kratkim izvolilo za predsednika.

      Da se spravljajo na predsednika vlade, je bolj razumljivo – vlada je največkrat dežurni krivec za vse, ne glede na to, da dela v pravi smeri. Žal pa bomo rezultate okusili kasneje, za kar imajo zasluge tudi razni Štruklji. Jaz bi najprej žvižgal njim.

    • A si ti rx170 v preoblki?

      Pahor je dobil 2/3 podporo ljudstva in to pred kratkim. In komaj je nastopil funkcijo.

      • Jaz sem te samo zaprosil, da ne opletaš z 2/3 podporo ljudstva. Kaj si pa ti misliš o volilni udeležbi, mi je pa popolnoma vseeno.

        • Tisti, ki niso šli na volitve … je prav, da umolknejo in se strinjajo z izbranim. Strogo matematično vzeto pa velja, kdor ne gre na volitve, pomaga zmagovalcu.

          • Namenski nesporazum???
            Nima vsak, ki protestira ali se pritožuje, tudi prav. O tem govorim in ne o pravici protestirati.

          • Enkratno! Če ne bi bilo tragično, bi se človek lahko nebeško zabaval. Slovenska desnica, slovenska Cerkev in slovenski verniki vse svoje politične upe stavijo na bivše komuniste (pa tudi sedanje – ne pozabimo, da imajo ti isti ljudje SD za prefarbane komuniste). Pa ne katerekoli, ampak na najbolj preverjene. Eden je bil vzgajan kot kandidat za vodstveni komunistični kader in je doštudiral na »rdeči univerzi«. Da ni bila njegova predanost ideji in vodji stokrat preverjena in potrjena, mu ne bi zaupali vodstva mladine po poteh AVNOJ-a. Drugi pa je po isti poti prilezel vse do Centralnega komiteja in mu je tudi uspelo to, kar si je vedno želel – da bi zasedel mesto ljubljenega tovariša Kučana. Tretji je bivši načelnik policije, ki je bila rezervirana samo za najbolj predane tovariše. In tako naprej, in tako naprej.

          • Gospod Tone,
            izpostavili ste šalo slovenskega kristjana:

            Leta 2011 se je 79,2% Slovencev opredelilo za kristjane
            http://www.24kul.net/j/kulturazivljenja/62-druzba/570-vecina-je-vernih-80-prebivalcev-slovenije-je-kristjanov

            Izvolijo pa vedno komuniste, ki so in ki še vodijo boj proti njim:
            89% Slovencev: V Sloveniji obstaja verska diskriminacija!
            http://www.24kul.net/j/kulturazivljenja/62-druzba/561-89-slovencev-v-sloveniji-obstaja-verska-diskriminacija

            Saj se strinjamo, da gre za šalo, kajne?

          • Tone, ne glede na to, kaj nakladaš, je dejstvo, da te boli, da niso zmagali tvoji še bolj zagrizeni komunajzerji.

            In zdaj ti preostane le to, da se zgražaš, ker ne volimo idealnih, za katere vemo, da nimajo šans zmagati. Torej volimo manjše zlo in tvoje ljubo večje zlo je odletelo.

            In ja. Tiste, ki mi volimo, je pamet srečala, vsaj deloma, tebe še ni.

            In Janši lahko očitamo, da je bil mlad in neumen, kakšne resne pozicije ni nikoli zasedel.

          • AlFe,
            vašega odgovora ne razumem povsem. Kje bi lahko bila šal, saj sem naštel samo gola dejstva?

            Pa vseeno hvala za poslane linke, statistike o verski nestrpnosti nisem poznal. Škoda le, da Slovenija ni omenjena že v drugem odstavku, bolj očitno bi bilo, v kako dobri družbi je.

            Take podatke in v taki obliki je pravzaprav nevarno objavljati, saj bi komu lahko prišlo na misel, da verska nestrpnost prispeva k uspešnosti države in družbe.

    • tisti, ki ne voli, naj bo lepo tiho in ne opleta, oziroma ne pametuje. Za njegovo leno rit ali pa neumno razmišljanje pač odloča tisti, ki je volil. Nisem po politični strani pristaš Pahorja a ZMAGAL je in to si zapomni!Nehajte manipulirati z glasovi volilcev, ki niso volili, upoštevajo se le volilci, KI SO VOLILI!

  2. Tisti, ki ne gre na volitve, si je sam odvzel pravico do kritiziranja. A to komu v tej državi še ni jasno? A ne samo to. Kdor meni, da tisti, ki zlorablja visok položaj v družbi za lastno bogatenje(si prisvoji milijone ali celo podjetje), ni kriminalec, temveč se je le dobro znašel in bi sam na njegovem položaju ravnal podobno… Oprostite, proti komu ima ta pravico protestirati? Družba je natanko taka, kot bi bila če bi bil on na oblasti. Lahko protestira proti samemu sebi, da danih priložnosti ni bolje izkoristil. Sicer je zanj boljše, da molči in ne razodeva še drugim svoje butalske filozofije.
    In vsi tisti, ki menijo, da so vsi politiki enaki…, pokvarjenci… Naj ostanejo rajši doma! Njihovo prizadevanje za boljšo garnituro politikov je jalovo in v naprej obsojeno na neuspeh. Se še spomnite tovariša in njegovega “Nocoj so dovoljene sanje,…” in njegovih več resnic. Se spomnite Lade Zei in njene “Dobro jutro, revščina”, pa Barbare Lavtižar-Bebler in njenega poziva: Več luči! in Jankovičevega oboževanja partizanskih filmov, kjer na koncu vedno zmaga pravica…Halo! Pa Šrota, Tuša in še drugih, ki so podobno izkoristili ugoden trenutek… In apela za vrednote NOB, in poziva tranzicijske levice nasploh: Prevrednotimo vrednote: ko delodajalec jemlje pravico delavcu do poštenega plačila, neplačevanje opravljenih del podizvajalcem (razvpite Stožice…!) in ko homoseksualci jemljejo pravico otroku do očeta in matere. Otrok ni le pravica tistih staršev, ki jim jih je dano imeti po naravni poti, temveč tudi dolžnost, da zanj-e primerno poskrbijo, jih primerno vzgajajo in obenem predstavljajo zanje tudi varno okolje in toplino doma. Torej, otrok ni samo pravica temveč tudi ima pravice, ki so v seznamu osnovnih človekovih pravic. In odrekanje teh pravic je pošteno rečeno kriminal. Isti politiki, ki so vseskozi bili na strani kriminala, so zanimivo sedaj tudi proti vsem modrim ukrepom in reformam aktualne vlade.
    Sedaj postaja bolj kakor kdajkoli prej jasno, zakaj se strici iz ozadja in vsa smela tranzicijska levica tako krčevito, direktno in podtalno delujoče želi enkrat za vselej znebiti aktualnega predsednika vlade. Zato, ker narod vedno bolj spoznava, da je J.J. drugačen politik od njih samih in to drugačnost zahteva tudi od drugih. In v čem je ta drugačnost. Njegov odnos do vrednot. Edini predsednik vlade do sedaj, ki spoštuje klasične vrednote morale in poštenja, človekove pravice in njegovo dostojanstvo in ima osebno dobro izoblikovan pogled na resnico in pravico, ki lahko izhaja samo iz nje, iz resnice namreč in vse to tudi dosledno uvaja v svojo politiko. To je tisto, kar tako močno dviga temperaturo in pritisk njegovim glavnim političnim nasprotnikom, ki se jim tla vedno bolj umikajo s pod nog, ker so grajena na laži in kriminalu. V resnici mu ne morejo ničesar očitati, razen tega, kar so sicer sami zagrešili in bi radi iz njega napravili grešnega kozla…
    To je resnica in ne da se je ustaviti tudi s Kučanovimi več resnicami. Ob Janezovi resnici so Milančkove resničice preveč očitno prepoznane za zlobne laži in zavajanja.
    Nocoj je svet dan in vesel sem, da sem Slovenec in živim v samostojni Sloveniji in današnji in jutrišnji praznik imata za vse nas močno sporočilo.
    V luči teh praznikov in njihovega veselega sporočila imamo namreč Slovenci garancijo, da bomo kmalu doživeli tudi notranjo spravo in stopili na pot svetlejše prihodnosti ob boku drugih evropskih narodov in vseh, ki se nam bodo še pridružili. Hvala ti, Dobri Bog, da si nam dal svojega sina in na njegov prihod je opozoril Janez Krstnik in ljudi pripravljal na srečanje z Njim. Preberite si tretji poglavji Matejevega in Lukovega evangelija ter prvi poglavji Markovega in Janezovega evangelija. Morda ni slučajno, da je tudi naš aktualni predsednik vlade Janez, ki zahteva pravzaprav podobne stvari. Spreobrnjenje v ravnanju, delovanju in govorjenju. Pozorno si preberite ali poslušajte njegov govor na proslavi 22. 12 2012 ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ste že kdaj slišali tako jasne besede v obsodbo kriminala iz Jankovičevih, Turkovih ali Kučanovih ust. Povem vam, da zastonj brskate po svojih možgančkih. Največ kriminala se je zgodilo ravno v času njihovih vlad. Je v času Pahorjeve vlade, kdo opozarjal na krivice, ki so se ravno zaradi sprejetij določenih zakonov poslabšale razmere najbolj ranljivim slojem prebivalstva in sedaj bi krivdo za to naprtili kar aktualni vladi, češ, saj je itak kriva za vse. Vendar le še enkrat spominjam, ta so tu prazniki. Dobro jih izkoristimo … tudi za razmislek o osebni odgovornosti za razmere v katerih se trenutno nahajamo. Bodimo bolj pošteni in resnicoljubni, bolj preprosti in če nam je dano, da zmoremo več, privoščimo nekaj od tega tudi tistim, ki so tudi zaradi krivde drugih ali pa morda tudi zaradi lastne nesposobnosti ali bolehnosti za marsikaj prikrajšani ali celo živijo v pomanjkanju. Bodimo radodarni in spoznali bomo dvojno srečo. Osrečili bomo druge, a sami bomo bogatejši za nova dobra dela ali pa bomo morda prvič spoznali, kako dobrota čudežno osrečuje celo tistega, ki jo izkazuje. Predvsem pa se potrudimo, da ne bomo iz nevednosti ali zaradi javnega mnenja kar na pamet blatili tiste, ki v resnici delajo dobro in se iskreno prizadevajo za naš boljši jutri.

    Blagoslovljen Božič in vse dobro v novem letu 2013

    • Gospod Boštjan,
      vseeno je treba biti malo objektivnejši, saj se vam je zapisalo: “da je J.J. drugačen politik od njih samih in to drugačnost zahteva tudi od drugih. In v čem je ta drugačnost. Njegov odnos do vrednot. Edini predsednik vlade do sedaj, ki spoštuje klasične vrednote morale in poštenja, človekove pravice in njegovo dostojanstvo in ima osebno dobro izoblikovan pogled na resnico in pravico, ki lahko izhaja samo iz nje, iz resnice namreč in vse to tudi dosledno uvaja v svojo politiko.”

      Nekje velja, da je bil Lojze Peterle prvi predsednik vlade Republike Slovenije. Kaj on ni spoštoval klasične vrednote in poštenja, ni spoštoval človekovih pravic in njegovo dostojanstvo …. ?

      V slepi zagnanosti po človekovih pravicah kaj hitro lahko pohodimo malega človeka.

  3. In kateri bo ta novi sistem?
    »Svobodni trg = nesvobodni človek.« Trdijo protestniki.
    Bedarija in levičarska revolucionarna utopija! Zelo, zelo nevarna utopija, ki je že mnoge pogubila!
    “Navaditi se bo treba, da konca sveta še nekaj časa ne bo. Tudi čudežev ne. Revolucije se ne dogajajo več. Sistem jih s svojim delovanjem preprečuje. Doktrina šoka deluje, pa četudi bo o njej posnetih še sto dokumentarcev. Demokracija, vladavina prava in kapitalistično tržno gospodarstvo so vgrajeni v nezavedno percepcijo večine, zato je utopično upati na nov sistem, ki bi jih zamenjal. In kateri bo ta sistem?” Berem.
    Berem tudi na FB, 19.12.2013, ob ca. 18h, tekst in apel zelo aktivnega novinarja v Nedeljskem,: “Priznavam – po tej zadnji bedi od osem ustavnih sodnikov mi je vsaka kocka opravičljiva in tudi za atentat bi našel olajševalne okoliščine. Ko enkrat še ustavni sodniki pohodijo temelj demokracije, se ima narod pravico braniti z vsemi sredstvi, tudi z nasiljem, tudi z orožjem!”
    “Evo, sem za revolucijo!”

    Menda ne zopet komunizem, kot to priporoča revolucionarni katekizem?
    REVOLUCIONARNI KATEKIZEM
    MORALA IN ETIKA, LEKSIKONI CANKARJEVE ZALOŽBE; Ljubljana1986, stran305:
    nečajevstvo, revolucionarni nihilizem, v Revolucionarnem katekizmu M. A. Bakunina, je izražen ekstremni anarhistični etos S. G. Nečajeva. Četudi je napisan pred več kot sto leti, je to manifest sodobnega, dandanašnjega surovega nihilizma, dokument par excellence načelno destruktivne »revolucije« v odtujenem, brezdušnem svetu. Mene samega ni več; vsaj človek nisem in ne morem biti več; ni več mojega bližnjega, mojega tovariša, mojega sočloveka. Je samo še ogromno, monolitno načelo destrukcije, ki mu je potrebno služiti do končne, popolne uresničitve. Ničenje. Smrt.- Nečajev je mislil do kraja dosledno takole: »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«

    1. Naloge revolucionarja do samega sebe.
    Revolucionar je človek, ki je svoje življenje v celoti žrtvoval-v pomenu izničenja. Ničesar nima; niti imena. V njem je le strast uničevalne revolucionarne aktivnosti. Revolucionar načelno celovito sovraži razredno, meščansko civilizacijo. Prezira vsako teorijo, pa tudi vso znanost; to uporablja le, da bi uničeval. Revolucionar prezira javno mnenje, družbeno moralo. Njegovo načelo je grobost do sebe in do drugih; odreka se rodbini, prijateljstvu, ljubezni, hvaležnosti; samo hladna strast za uničevalno revolucionarno dejanje ostane. Revolucionar ne doživlja nobenega zanosa in navdušenja, ne predaja se niti osebnemu sovraštvu niti maščevalnosti – samo trezno preračunava učinke udarcev, akcij.

    2. Naloge revolucionarja do tovarišev
    Načelo koristnosti obvladuje vse odnose med revolucionarji anarhistične združbe; kolikor si nam koristen pri revolucijskem razbijaštvu, uničevanju, toliko si naš, toliko smo ti hvaležni. Revolucionar računa predvsem oziroma izključno nase. Lastno tveganje, lastna odgovornost. Trezno prodaja svojo in tujo kožo. Tovariša soborca bo reševal iz nevarnosti samo, če se splača.

    3. Naloge revolucionarja do družbe
    Človek, ki ga še karkoli povezuje z družbo in svetom, ne more biti revolucionar. Enako mora sovražiti – in to načelno, dosledno – vsakogar in vse. V tkivo družbe se zajeda, da bi jo uničeval, razkrajal. Pretvarja se , da bi ga sprejela; potem sabotira, razbija. Ljudi deli na kategorije: te je treba ubiti, da bi tako zastrašili druge; te je treba odstraniti, imobilizirati, ker so inteligentni, nevarni sovražniki; te spet kaže pustiti pri življenju, ker so tako hudobni in osovraženi, da vznemirjajo, revoltirajo množice; spet druge, ki so lahko kakorkoli koristni, je treba izsiljevati, izrabiti do kraja; določene kadre, ki jim ni najbolj zaupati, je treba gnati v najnevarnejše akcije, da bi jih čimprej pobralo…To je nihilistična morala nečajevske revolucije alienacije, dehumanizacije, depersonalizacije, destrukcije…

    4. Naloge (anarhističnega) združenja do ljudstva
    Smoter: popolna osamosvojitev in sreča ljudstva – toda prej mora biti vse uničeno. Vse zlo mora biti absolutno realizirano. Revolucionarji ne smejo dovoliti nobenega izboljšanja, nobenega lajšanja muk, trpljenja, izkoriščanja, tlačenja. Vsako izboljšanje ima namreč za posledico, da je ljudstvo manj revoltirano, da je manj pripravljeno za skrajne korake. Avantgarda anarhizma se mora povezati – tako zahteva Bakunin – z avanturisti in razbojniki, s capinskim proletariatom, z edinimi resničnimi revolucionarji Rusije.

  4. Domobranci
    http://www.finance.si/8329527/Domobranci
    Dejan Steinbuch pravi:”
    Slovenski domobranci ne morejo ubežati svoji prekleti usodi. Pred sedemdesetimi leti so izdali narod in se borili pod pokroviteljstvom okupatorjev.
    V zadnjem desetletju pa so omogočali ropanje in izčrpavanje narodnega gospodarstva, zaradi česar bomo posledice čutili še dolgo.”

    »Domobranstvo je edini politično korekten izraz za gospodarsko politiko, ki poskuša preprečiti prodajo državnega premoženja zasebnemu sektorju. Domobranci branijo dom(ačo lastnino). Slovenski domobranci so posebna, nadstrankarska klika ljudi.
    Slovenski domobranci ne morejo ubežati svoji prekleti usodi. Pred sedemdesetimi leti so izdali narod in se borili pod pokroviteljstvom okupatorjev. V zadnjem desetletju pa so omogočali ropanje in izčrpavanje narodnega gospodarstva, zaradi česar bomo posledice čutili še dolgo.«
    , piše Steinbuch.

    Netočno in nelogično.

    Akademik A. Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni.
    »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi akademik.
    Dalje pravii: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka.
    S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti.
    Z njim je sama sebe postavila izven zakona.
    Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«

    Ali je še kaj dodati?

    • Tistole steinbuchovo pisanje je pa sracje gnezdo, vredno kakega na mrtvo pijanega zonglerja z besedami …

  5. Mogoče to?
    KATEKIZEM ZA POLITIKE
    Za razsvetljene in preudarne politike
    Delo, 31.12.2011

    Intelektualci in politika.
    Dober politik bi moral biti sposoben pojasniti, ne da bi ljudi poskušal zapeljati
    Spadajo intelektualci v politiko? Morda zaradi svoje sposobnosti, da znajo stvarem priti do dna, razumejo odnose, razloge in vzroke, prepoznajo posamezne vidike kot dele večjih celot in tako lahko pridejo do globljega zavedanja in odgovornosti do sveta?
    Tako nastane vtis, da sem prepričan, da je dolžnost vsakega intelektualca, da se politično angažira.
    To pa je nesmisel.
    Politika ima celo vrsto posebnih zahtev, ki so značilne samo zanjo.
    Nekateri ljudje tem zahtevam ustrezajo, nekateri ne, ne glede na to, ali so intelektualci ali niso.
    Kratkoročni in kratkovidni cilji
    Globoko sem prepričan, da svet danes bolj kot kdaj prej potrebuje razsvetljene in preudarne politike, ki so dovolj pogumni in odločni, da upoštevajo stvari, ki so onkraj njihovega neposrednega vpliva v času in prostoru.
    Potrebujemo politike, ki so voljni in sposobni, da se dvignejo nad svoje koristi, nad koristi svoje stranke in države in ravnajo skladno z osnovnimi interesi današnjega človeštva, da se torej vedejo tako, kot bi se moral vesti vsakdo, čeprav jih večina tega ni sposobna.
    Nikoli prej ni bila politika tako odvisna od kratkoročnih vplivov, od spremenljivega razpoloženja javnosti in medijev.
    Nikoli prej niso bili politiki prisiljeni zasledovati kratkoročne in kratkovidne cilje.
    Večkrat se mi zazdi, da se življenje politikov vedno odigrava samo med večernimi poročili, raziskavo javnega mnenja naslednjega dne in svojo podobo na televiziji zvečer.
    Nisem prepričan, ali današnji čas množičnih medijev omogoča porajanje in rast politikov takšnega ranga, kakršen je bil na primer Winston Churchill. Precej dvomim o tem, čeprav so izjeme vedno mogoče.
    Da povzamem! Čim manj današnja politika zahteva dolgoročno razmišljanje, tem več potrebujemo takšnih politikov in tem bolj bodo v politiki dobrodošli intelektualci, vsaj takšni, ki ustrezajo moji definiciji.
    Takšna podpora lahko med drugimi pride od tistih, ki zaradi kakršnihkoli razlogov sami nikoli niso bili politično dejavni, a se s takšnimi politiki strinjajo ali vsaj z njimi delijo etiko, ki so podlaga njihovih dejanj.
    Politik kot ogledalo
    Že slišim ugovore. Politiki morajo biti izvoljeni. Ljudje izvolijo tiste, ki mislijo enako kot oni. Tisti, ki se hoče povzpeti v politiki, mora upoštevati osnovno naravo človekovega duha. Spoštovati mora mnenje tako imenovanega »navadnega« volivca. Politik mora hočeš nočeš biti ogledalo. Ne more si lastiti pravice do tega, da je glasnik nepriljubljenih resnic, ki so sicer v interesu človeštva, ki pa večine volivcev ne zanimajo ali pa so celo v nasprotju z njihovimi interesi.
    Prepričan sem, da namen politike ni izpolnjevati kratkoročne želje.
    Politik bi moral tudi poskušati ljudi prepričati o svojih idejah, čeprav so še tako nepriljubljene.
    Politik mora volivcem pojasnjevati, da politiki nekatere stvari bolje razumejo ali dojemajo kot oni in da bi ga zato morali voliti.
    Ljudje torej lahko na politike prenesejo nekatere teme, ki jih zaradi različnih razlogov sami ne doumejo ali zaradi katerih si sami nočejo delati skrbi, a mora zanje nekdo namesto njih skrbeti.
    Seveda so vsi zapeljivci množic, potencialni tirani ali fanatiki ta argument uporabili, da bi dosegli svoje cilje.
    Tudi komunisti so se razglasili za najbolj razsvetljeni del prebivalstva in to izkoristili za svoje samodrštvo.
    Prava umetnost politika je, da si pridobi podporo ljudi za dober cilj, čeprav se sredstva za dosego tega cilja ne ujemajo z njihovimi trenutnimi interesi.
    Pri tem seveda ne sme opustiti nobene metode, s katero lahko preizkusi, ali je njegov cilj dober.
    Zagotoviti mora, da zaupljivih državljanov ne vpne v mrežo laži in jih zaradi iluzornega iskanja bodoče blaginje ne spravi v nesrečo.
    Kvaziintelektualna drža
    Povedati je treba, da obstajajo intelektualci, ki so za takšno hudodelstvo posebej nadarjeni.
    Sebe in svoj intelekt postavljajo nad vse druge ljudi. Sodržavljanom, ki ne razumejo briljantnosti njihovega predstavljenega intelektualnega projekta, dopovedujejo, da so neumni in še niso dosegli duhovnih višin zagovornika projekta.
    Po vsem, kar smo doživeli v 21. stoletju, zlahka razumemo, kako nevarna je lahko ta intelektualna ali bolje rečeno kvaziintelektualna drža.
    Spomnimo se samo, koliko intelektualcev je sodelovalo pri vzpostavljanju različnih sodobnih diktatur.
    Dober politik bi moral biti sposoben pojasniti, ne da bi ljudi poskušal zapeljati. Ponižno bi moral iskati resnico tega sveta, ne da bi trdil, da jo je vzel v zakup. In ljudi bi moral spomniti na njihove dobre lastnosti, h katerim spadajo nadosebne vrednote in interesi, ne da bi bil pri tem vzvišen in svojim soljudem kaj vsiljeval. Ne bi smel popuščati diktatu razpoloženja javnosti in množičnih medijev, pri tem pa ne ovirati nenehnega preverjanja svojih dejanj.
    V takšnih političnih okvirih bi morala javnost navzočnost intelektualcev čutiti na dva načina.
    Politični položaj bi morali sprejeti brez občutka sramu ali ponižanja in storiti tisto, kar mislijo, da je prav, in ne da bi se samo oprijemali oblasti.
    Ali pa lahko spadajo med tiste, ki oblastnikom držijo ogledalo in skrbijo za to, da ti služijo višjim ciljem.
    In da ne začnejo slabih dejanj prikrivati z lepimi besedami, kot se je v zadnjih desetletjih dogajalo tolikim intelektualcem.
    –––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
    Gostujoče pero
    Václav Havel
    je bil predsednik Češke republike (1993–2003), zadnji predsednik Češkoslovaške (1989–1993) in avtor 21 gledaliških del

    • Delovanje Janeza Janše odgovarja na mnoge zgoraj navedena merila, kakšen naj bi bil pravi politik. (mislim na dozdajšnje predsednike slovenskih vlad. Pred njim sta te kriterije v večji meri pokrivala le g. Lojze Peterle in g. Andrej Bajuk. Verjamem pa da je še kar nekaj politikov, ki so pustili za seboj pečat poštenega dela in so bili predvsem člani vlad že omenjenih predsednikov.,Predvsem so imeli probleme s posledicami pranja možganov in zgrešene vzgoje mladine iz bivšega totalitarnega režima, ki pa jo je čas že povozil. Na tem mestu moram opozoriti, da bodo imeli mnogi, ki so si prevaro jugo-totalitarizma in njegovo ideologijo vzeli za sveto, še velike težave pri pravilnem vrednotenju naše novejše zgodovine, in se jim ob trmastem vztrajanju pri tem lahko zgodi, da se bodo skupaj z ideologijo in sistemom, ki ga zagovarjajo, znašli na smetišču zgodovine. Laž, pa naj bo še tako lepa in privlačna, je ob resnici vedno prepoznana za laž in kot taka ima že pregovorno kratke noge in na daljše proge resnici ne more konkurirati. Še posebej ne če se na stran resnice postavi absolutna avtoriteta, Beseda, ki se je naselila med nami-Jezus, Božji sin- in smo v teh dneh praznovali celo Njegov rojstni dan. Luč je zasijala in tema se mora umakniti; z vso svojo lažjo, nepoštenostjo, nasiljem, in z vso podlostjo in nemoralnostjo vred. Temu se ne moremo izogniti, gorje tistemu, ki bo še naprej hlinil, kar ni vredno človekovega dostojanstva, ki ga ima le ta v Bogu. Tu je na mestu optimizem, zlit s krščanskimi razlogi za upanje. Kdor tega še ne dojema, naj začne moliti… k Sv. Duhu in v molitvi in poštenju vztrajati…Nihče, ki se bo tega lotil, ne bo razočaran.

  6. Varčni kralj Ludvik

    Ludvik XII. je bil eden od redkih francoskih kraljev Ludvikov, ki so gospodarili varčno. Dvorni prilizovalci in varovanci so se zaradi tega jezili, zato so se odločili, da se bo dvorna igralska skupina pošalila na račun kraljeve skoposti.

    Ko je kralj to opazil, je zamišljen, vendar smehljaje se dejal: “Rajši imam, da se dvor smeje moji varčnosti, kot pa da ljudstvo joče zaradi moje razsipnosti.”

    Tako kralj, slovenski protestniki, celo profesorji pa drugače, kot dvor?!

  7. Zanimivo, kako se na teh straneh širokousti(jo) razni Mihiči in nam prodajajo svoje resnice, pardon, laži in nam brezplačno nudijo članke iz časopisa Delo, ki se mu mnogi že dolgo izogibamo in smo našli politično branje drugje, tudi tukaj na casnik.si. Zato tovariš Mihič, pojdite tja, kjer vam je mesto in kjer imate obilo somišljenikov, kajti vi na to stran ne prihajate s pozivom k miru, ampak z bojnim klicem in grožnjo drugače mislečim.

    • G. Herman, ali ste res drugače misleči kot g. Mihič? Na praznik miru ob 12:00 vam ne dajo miru med drugim besede prvega demokratično izvoljenega češkega predsednika in varčnega francoskega kralja, Bog jima daj večnega miru – ker so bile ponatisnjene na delo.si ali ker ‘drugače misleče’ silijo k nebožičnemu razmisleku? ‘Ni je oblasti, ki ne bi bila od Boga’, nas drugače misleče opominja Pavel iz Tarza. (Če ste drugače misleči, boste že našli kje.) Pozornost kristjanov do resničnih avtoritet ne sme biti pogojena s politično ‘primernostjo’. Smo zmožni s krščansko držo ‘delaj dobro’ prekvasiti ‘zob za zob, glavo za glavo’ in v avtoritetah zbuditi še krščanskega duha? Na dan samostojnosti in enotnosti ob 12:00 se sprašujem zakaj…

  8. Nobeno gibanje ali protestiranje, ki kaže predvsem sovraštvo do tradicionalnih vrednot, ne more prinesti nič dobrega.
    Na Plečnikovi promenadi v Tivoliju so razstavljene odlične fotografije slovenskih krajev, a nekdo te lepote noče videti in je tiste s cerkvicami in križi onesnažil s svojim sovraštvom do RKC. Prepričana sem, da ta “grafitar” ni še nikoli ničesar ustvaril, ampak le jemlje drugim.

    Vsakomur, ki v moji prisotnosti kaže to sovražnost, odkrito povem, da žrtve odpuščajo, rablji pač ne.
    Smoletova Antigona nam jasno govori: “Iz zla se zlo rodi in nadaljuje v novo zlo v nikoli sklenjeni verigi.!

    http://www.drzavljanskaodgovornost.si/miha-mazzini-proti-cemu-demonstriramo/

  9. Citat razmišljanj gospoda Franca:
    “Navaditi se bo treba, da konca sveta še nekaj časa ne bo. Tudi čudežev ne. Revolucije se ne dogajajo več. Sistem jih s svojim delovanjem preprečuje. Doktrina šoka deluje, pa četudi bo o njej posnetih še sto dokumentarcev. Demokracija, vladavina prava in kapitalistično tržno gospodarstvo so vgrajeni v nezavedno percepcijo večine, zato je utopično upati na nov sistem, ki bi jih zamenjal.”

    Skratka – treba bo delati! DELATI!
    V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš. (1 Mz 3,19)

  10. Mnenje sodnika v Evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjana M. Zupančiča v oddaji 20 let parlamentarizma na RTV SLO, TV2m 26.12.2012, ob 10.10h.:
    Slovenija nima elite.
    Komunizem je težil, da elite izreže.
    Genialni primitivci iz gozda ( Marinko..) so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze.
    Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali.
    Slovenija je že dolgo obglavljena kura.
    Po 50 letih komunističnega sekanja, Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali.
    Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem.
    Bistvo pravne države je, da na hiter, učinkovit, legitimen način vzpostavlja stabilnost.
    Problem slovenske pravne države je personalna sestava profesije in sodstva.
    Islandci gradijo nov zapor, ker se jim je zbudil imunski sistem- morala.
    Moralne norme se asimilirajo ali ne.
    Predvsem v tranzicijskih državah se ne ponotranjijo moralne norme.
    Kaj je prav in kaj ne, asimiliramo v otroštvu, zakoni nič ne pomagajo!

    Poslušala in zapisala Marica Mihič

  11. Varčni kralj Ludvik XII. je bil eden od redkih francoskih kraljev Ludvikov, ki so gospodarili varčno. Dvorni prilizovalci in varovanci so se zaradi tega jezili, zato so se odločili, da se bo dvorna igralska skupina pošalila na račun kraljeve skoposti.

    Ko je kralj to opazil, je zamišljen, vendar smehljaje se dejal: “Rajši imam, da se dvor smeje moji varčnosti, kot pa da ljudstvo joče zaradi moje razsipnosti.”
    Celo kralji vedo, kaj je prav, v Sloveniji pa protestniki beli ovratniki, celo profesorji tega ne vedo?

  12. Tudi opevana enotnost je čista in nevarna utopija, pot v enoumje.
    Res je bil plebiscit »visoka enotnost«, a še ne 100%-na, kar je povsem normalno in kar se zgodi na 1000 let, ko gre za samo preživetje.
    Za normalno razvoj je povsem zadostna uporaba pravil demokracije, različnost mnenj in vztrajno iskanje rešitev, ki zadovoljuje večino in temeljne človekove pravice po Ustavi.
    Za to imamo državni zbor in volitve, žal brez oblasti ljudstva, ki nima pravice da odloča, saj nima preferenčnega glasu. Vlada nam strankokracija, kar je slabo.
    Zelo akutno pa je stanje države prava, ki najbolj nažira dobrobit družbe, demokracijo in državo.

    • Franc, povsem pravilno si dal enotnost v oklepaj. Slovenija se nam je zgodila, ker komunisti niso resno računali na spremembe. Zanje je bila samostojna Slovenija totalen absurd in nekaj povsem nemogočega in zato niso izdelali tehtnega proti-programa, kar kaže na njihovo notranjo razklanost in na sploh bizarnost njihove povezovalne misli. Po dvajsetih letih, je njihov adut še vedno zavajanje, blatenje nasprotnika, podtikanje, laž. Slovenska pomlad se po dvaindvajsetih letih trdega ideološkega spopada z notranjim sovražnikom kljub njegovi vsestranski premoč(argument moči izražen predvsem v posedovanju večine javnih medijev(obvladovanje kapitala))ni zlomila. Na svoji strani ima še vedno ali pa celo vedno bolj moč argumenta, ki ga vedno bolj potrjujejo vsi verodostojni izsledki naše polpretekle in sodobne zgodovine. Poslušajte dr. Huberta Požarnika, zgodovinarja Staneta Grando, verodostojna pričevanja iz najtežjih časov naše novejše zgodovine. Marksizem se je izkazal za veliko zmoto, saj je z boljševistično revolucijo v svet prinesel le zlo, revščino in na milijone nedolžnih žrtev. Raj, ki ga je obljubljal, pa se je vedno bolj izkazoval kot nepogrešljivi del lažne propagande. Zato, predragi Slovenci in slovenski državljani, iščite najprej božje kraljestvo in njegove pravice in vse drugo vam bo navrženo. Vse, kar se ne bo ob zgodovinskem polomu marksizma končno streznilo od te človeštvu najbolj nevarne droge”Raj brez Boga”, bo slej ko prej obtičalo na smetišču zgodovine. Tab bo namreč obstalo vse, kar je grajeno na laži, zavajanju, kraji, nasilju.
      Obstali bodo tisti, ki bodo na široko odprli vrata svojega srca Knezu miru, katerega rojstvo smo praznovali na sveti večer.
      Blagoslovljene praznike in vse dobro v novem letu.

  13. Za slovensko plemensko moralo, ki pravi, jasno brez »greha so vedno samo »naši«, ni sistema, ki bi omogočal razvoj, čeprav ga vsi demokratični narodi, države že dolgo poznajo in z njim živijo.
    Ne Slovenci hočemo zopet svetovni unikum, ne glede na rezultate….Slovenci hočemo boj, ne demokracijo.
    Tu je na čelu revolucionarna levica, ki pravi, še nikoli nismo bili tako razklani. Povzemajo jo pa skoraj vsi mediji in to dejstvo prav demonizirajo, kar sem sedaj 2 uri na TV poslušal dr. Jožeta Pirjevca, čeprav je to čista neumnost in demagogija.
    Dr. Pirjevec pravi, da smo bili tako razklani samo v kraljevini Jugoslaviji. Seveda saj je bila tudi v kraljevini demokracija in povsem legalna in legitimna različna mnenja, zelo različna, kar je povsem normalno za demokracijo po celem svetu.
    Enoumje, že od l.1941 dalje, vse do osamosvojitve ni poznalo razklanosti, saj je SZDL za KOMUNISTIČNO PARTIJO vendar vseskozi skrbela za poenotenje stališč, da ni bilo razklanosti, zlepa, pa seveda povsem zgrda.
    Revolucionarna levica fanatično demonizira to povsem normalno stanje različnih stališč v demokraciji, ker je izgubila absolutno prvo in zadnjo besedo, tudi prevlado in prestiž seveda.
    Pri tem s pomočjo novinarjev opranih možganov demonizira in krivi desnico, da povzroča “razklanost” s tem, ker ima samo drugačna stališča kot levica, kar je pritlehna demagogija, saj pravijo,-naša stališča so edino prav, vaša pa nas delijo in povzročajo razklanost naroda-, je skoraj izdaja.
    Kaj pa je desnica, a ni to del naroda, je ta narod zopet odveč, ga je treba utišat? Se ve kako?
    Jasno je, da kdor širi demagogijo o razklanosti naroda in potrebo po poenotenju, kliče nazaj enoumje in je grški “iddiotes”, je neprimeren za delovanje in odločanje v demokraciji.

  14. Se spomnite krik Spomenke Hribar: “Ustavite desnico”. Kdo so ljudje, ki so partijskim elitam najbolj trn v peti? Izobraženi, ki dobro vedo, kaj hočejo in jih pri tem vodijo doslednost in zahtevnost do sebe, poštenost in pronicljivost, iskrivost duha pri opazovanju družbe in njenih dogajanj v naši polpretekli in novejši dobi. Skratka, to so ljudje, ki bi morali uživati javni ugled in podporo v vsaki normalni demokratični družbi. Tu ne bom ponavljal stranpoti tranzicijske levice, ki ima normalno demokracijo, socialno državo, spoštovanje pobitih, še posebno če so le ti dokazano nedolžni, še vedno za drugorazredno temo. Prav v tem te mračnjaške sile v Sloveniji kažejo vso svojo primitivnost in nanje ne moremo resno računati saj so med nami le sejalec kulture smrti, ki jo je zlahka prepoznati po sadovih njihovega prizadevanja.
    Če hočemo kot narod preživeti, moramo dobiti posamezniki občutek za sveto…, Življenje je namreč velika svetinja, do katerega brezbožni komunizem ni premogel pozitivnega odnosa, saj je bil porojen kot princ teme, kot najvplivnejši sin matere z imenom Smrt. Cerkev pred nas še vedno postavlja prave vrednot. Kljub vsem aferam njenih posameznikov postaja njena luč vedno čistejša… in pred nas prihaja kot buditeljica življenja, rešiteljica iz kulture smrti. Še vedno se spominjam misli iz časov slovenske pomladi, izrečene pred približno 25-imi leti. “Zlo je nekaj kar gre po sredini vsakega srca, in vsak se mora sam odločiti, na katero stran bo stopil.” Nikar ne zaupajmo zlu, nasilju, laži in nič več ne nasedajmo tistim, ki nam to ponujajo kot pot rešitve. Prepoznajmo slepe vodnike in zaupajmo tistim, ki imajo jasno vizijo za našo lepšo prihodnost v poštenem delu, zavzemanju za resnico in pravico in nas ne silijo z vero v prazne in škodljive partijske in revolucionarne mite, ki so svet vidno pahnili v bedo in stotine milijonov ljudi v prerani grob.

    Smo sredi božičnih praznikov. Naj nas Novorojeni zveličar utrjuje v veri, da zmoremo delati dobro, v upanju v boljšo in človeka vrednejšo prihodnost in ljubezen Boga, ki nam jo je izkazal tako, da se je kot učlovečena Božja beseda naselil med nami, vzel nase vse naše grehe in trpljenja in nas odrešil. S tega naslova nam, drage Slovenke in Slovenci, sodržavljanke in sodržavljani drugih narodnosti, sije neomajno upanje, da bomo z Njegovo pomočjo vzpostavili pravično družbo. Vsi, ki se bodo temu še naprej krčevito zoperstavljali, bodo sami sebe odložili na smetišče zgodovine, kjer sta že našla svoje mesto ateizem s temelji marksizma in boljševistična revolucija.

    Blagor vam, ki delat za mir, blagor vam, ki ste sedaj zaradi pravice preganjani, blagor vam, ki ste v srcu brez vsake hudobije in nasilja in k temu vabite še druge…veselite se, zakaj vaše plačilo vam ne uide.
    Mir in vse dobro!

  15. …in molimo za tiste, ki so še vedno ujetniki kulture smrti, ki bi pereče družbene probleme še vedno reševali po boljševistično – z nasiljem.

  16. Alarmantno in grozovito je, da se v zadnjem obdobju pojavljajo genocidni pozivi po Barbarinem rovu in Srebrenici, pa ni vsesplošne družben akcije, da se s takšnim razmišljanjem dokončno odpravi in nosilce tudi ustrezno kaznuje. Dokler bo tako, ni temeljnih pogojev za moralni preporod družbe.

  17. SVITASE @ ,omenil si SREBRNICO ! DA , tudi ta najhujši zločin po drugi svetovni vojni gre na rovaš komunistov ! MILIŠEVIĆ , MLADIĆ , sta bila otroka partije , vzgojena po njihovih metodah , potem ni čudno , da se otročad , vnučad partijcev tako izraža in ponaša ! Na dražgoški procesiji ste jih tudi videli ! TAM JE VEDNO ODMEVALO, UDARI , NAVALI …

Comments are closed.