Zdi se, da se je vroča faza protestov v soboto izpela s pomenljivim simbolnim dejanjem. V trenutku, ko je nekaj sto protestnikov na vso moč izžvižgalo novoizvoljenega predsednika republike. Dotlej je še bilo mogoče trditi, da gre za široko ljudsko gibanje. In bil sem med tistimi, ki so svarili pred tem, da bi se kdor koli tolažil zgolj s prepoznavnimi političnimi ozadji demonstracij. A ko “gibanje” brez posebnega povoda odreče sleherno spoštovanje človeku, ki je pravkar dobil dvotretjinsko podporo ljudi na volitvah, se nad “ljudskostjo” dogajanja zberejo črni oblaki.
Ni težava v žvižgih
Seveda ne mislim, da ne bo položaja, ko si bo Borut Pahor žvižge prislužil. Doslej bi si jih kdaj še vsak od njegovih treh predhodnikov. Težava sobotnega žvižganja, da je bilo bolj kot predsednikovi osebi ali dejanjem (ki jih sploh še ni) namenjeno sproščanju razočaranja nad dejstvom, da ni na Pahorjevem mestu nekdo drug. In če se zmagovalčevim 67 odstotkom že da gledati v zobe zaradi nizke volilne udeležbe, poraženi kandidat pač ne more (več) veljati za ljudskega tribuna, saj proti taki opredelitvi govorijo ob skromni dejanski volilni podpori še vsi tisti, ki jih s svojim slogom predsedovanja ni navdihnil za volilno udeležbo. S tem se “vseljudski protesti”, ki so taki očitno bili predvsem v Mariboru, drugje pa bolj ali manj (ne)pristne kopije, zares spreminjajo v nekoliko bolj ekscesno zabavo skupin z od prej jasno politično in idejno opredelitvijo. Zaradi česar niso nič manj legitimni, imajo pa – kajpak – bistveno manjšo težo, kakor če bi šlo zares za upor proti (vsaki) politični eliti kot taki.
Če sta slovenska politika in družba v burnem dogajanju zadnjega meseca torej lahko vsaj od daleč ugledali brezno, ki bi se kaj lahko do konca odprlo, pomeni začasno vračanje v ustaljene tirnice dvojno priložnost. Najprej priložnost za kratko božično zajetje sape in potem za popravni izpit do pomladi. Najbolj je na potezi seveda vlada, ki ji je teden za nami prinesel največ olajšanja in ki je lahko božičnega miru ali vsaj premirja najbolj vesela. Škoda bi bilo, če premora ne bi izkoristila za to, da popravi tisto, kar je doslej – tudi še v petek – najbolj umanjkalo. Že, ko je lani prevzemala krmilo, smo na straneh našega portala opozarjali, da prevzema odgovornost za državo, v kateri nihče nikoli ne bo imel za seboj podpore stotih odstotkov državljank in državljanov. Takrat smo njej in predvsem največji vladni stranki polagali na srce, naj se zaveda na moč različnih izhodišč in pričakovanj zaupanih ji ljudi in naj se ne vdaja razkošju ustvarjanja družbe zgolj po svoji podobi.
Potrebni so talenti vseh
V enem letu se Slovenija ni bistveno spremenila, čeprav lahko pomeni dejstvo, da je bil za predsednika države prvič izvoljen nekdo, ki ni dobil blagoslova političnih sil, katerih fevd je bila doslej predsedniška funkcija, pomemben premik. Toda na vladi in njeni najmočnejši stranki je, da bolj kot v prvem letu svojega mandata vsaj skuša povezati različne sicer mimobežne sile v tej družbi in prostoru. Kot je bilo na teh straneh že večkrat zapisano, je ugotovitev, da se o veliko stvareh pač ne strinjamo, najvišja stopnja, do katere smo trenutno sposobni priplezati.
Tako je denimo res, kar je povedal predsednik vlade, da Jugoslavije ni več in da je tudi nikoli več ne bo. Res je tudi, da je bilo sporočanje tega preprostega in očitnega sporočila pri nas doslej nekakšen tabu. Ker je bilo treba nekako pridobiti naklonjenost njenih častilcev za slovensko osamosvojitev. Zato smo se dvaset let delali, kakor da je bilo z nekaterimi njenimi praksami in pojavi vse v redu in kakor da so še naprej veljavni tudi v novem svetu. In to je eden virov naših težav. Fantomska Jugoslavija je z naborom svojih mitov ostajala nekakšna tolerirana ljubica ob zakonski ženi Sloveniji. O tem se bo treba pogovarjati. Ampak sočasno bomo morali vsi sprejeti, da živijo in bodo živeli med nami in z nami ljudje, ki jim je ta dediščina sveta. In če naj računamo, da bo tudi energija teh ljudi na voljo družbi kot celoti, bodo morali imeti v Sloveniji primeren kotiček še naprej.
Ne da bi jih kdor koli, zlasti ne nosilci odgovornosti za državo, zmerjal z zombiji ali še s kakšnim drugačnim izrazom, ker se pač ne strinja z njihovimi pogledi. Kar je njegova pravica. Enako nedopustno je seveda, da nekateri pisatelji govorijo o spoštovanju do vsakogar v družbi, v isti sapi pa iz nje izganjajo Cerkev in stranke. Ali je v takšnem ozračju kaj čudnega, če se kakšnemu pregretemu mladcu zazdi zabavno poslati vse politike (misli pa najbrž na določene) v Barbarin rov ali fantomsko “belo gardo” znova nazaj v Argentino? Božični mir po protestnem viharju nas opominja, da je lahko Slovenija le država, v kateri se bodo vsaj za silo prepoznali vsi njeni državljanke in državljani. Ne more biti fevd zgolj ene mitologije, ker o čem takem v teh krajih pač ni soglasja. Kar pomeni, da je dragocen in nenadomestljiv zanjo tudi prispevek kulturnih ustvarjalcev, ki so v soboto izžvižgali predsednika Pahorja. Mnogi med njimi so za gradnjo naše skupne hiše že prispevali številne zidake. Treba jih je torej vzeti resno in se ne izgovarjati, češ, gre za nepomembne “zombije”. Po drugi strani morajo tudi oni bolj kot doslej dojeti, da miti, v imenu katerih so vpili pred parlamentom, niso (več) edini, ki imajo pod Alpami domovinsko pravico. Sicer se utegne na koncu res odpreti brezno in pogoltniti najprej tiste, ki so nad njegovim razpiranjem najbolj navdušeni.
Foto: vir za Finance: 24ur.com (Miro Majcen)
