Avtor: Jože P. Damijan. Vir: Finance. Prišli so časi, ko si bo treba v Sloveniji za vsak odstotek gospodarske rasti zelo prizadevati. Če bomo rasli za odstotek na leto, bomo zdajšnjo razvojno luknjo glede na leto 2008 nadomestili šele v sedmih letih. Če nam uspe gospodarsko rast spet dvigniti na našo naravno dolgoročno gospodarsko rast v višini 3,5 odstotka, bomo to razliko nadomestili v vsega dveh letih. Toda kaj bodo rekli tisti razumniki, ki bi jih pred 200 leti poznali kot ludiste?
V minulih treh letih smo se naposlušali številnih kritik, seveda predvsem iz ust salonskih levičarjev, da je zdajšnja kriza dokončno pokazala na nevzdržnost tržnega kapitalističnega gospodarstva. Po njihovem mnenju je tržno gospodarstvo mrtvo in treba bo najti nov sistem gospodarjenja. Smeri, v kateri naj bi iskali nove razvojne in gospodarske modele, sicer niso pokazali. So pa šli tako daleč, da so zelo na glas razmišljali o škodljivosti gospodarske rasti na splošno. Seveda si niso vzeli tistih potrebnih pet minut za razmislek o morebitnih posledicah ničelne gospodarske rasti. Takšne »razumnike« oziroma tiste najbolj militantne med njimi smo pred približno 200 leti poznali pod imenom »ludisti«.
…..
Slovenci živimo v letu 2006
Slovenija je v spodnji petini članic EU glede na stopnjo prizadetosti zaradi krize. Je med peterico najbolj prizadetih držav. V primerjavi z letom 2008 je kriza v Sloveniji do konca 2011 odnesla za 6,9 odstotne točke BDP in zvišala brezposelnost za 4,7 odstotne točke. Če pogledamo čez daljše obdobje, je Slovenijo kriza časovno vrnila v sredino leta 2006.
Seveda je kriza nekatere druge članice EU prizadela še bolj kot Slovenijo. Toda prav veliko takih držav ni. Med bolj prizadetimi so le še tri baltske države (Estonija, Litva in Latvija) ter Irska. V teh državah je krizni davek povzročil kumulativno zmanjšanje BDP med šest in 13 odstotnih točk ter zvišanje brezposelnosti za sedem do 11 odstotnih točk. Toda te države imajo povsem drugačne razvojne modele. Ker so močno liberalizirane in trgovinsko odprte, v času konjunkture zelo hitro rastejo (tudi po stopnjah do deset odstotkov na leto). Te države danes hitro nadomeščajo izpad rasti in bodo izgubljeno rast in brezposelnost zelo hitro nadomestile. Tri baltske države so v letu 2011 že rasle s stopnjami med 5,5 in 7,6 odstotka, s takim ritmom bodo izpad BDP nadomestile najpozneje v dveh letih.
Prekletstvo sredozemskih razvojnih modelov
Drugače je v »sredozemskih razvojnih modelih«, kamor sodi tudi Slovenija. Razvojni modeli v teh državah temeljijo na hiper reguliranem poslovnem okolju, nizki inovativnosti in neprožnosti trga dela. Te države tudi v času velike svetovne konjunkture ne dosegajo spektakularno velike gospodarske rasti, pa še ta večinoma temelji na zadolževanju v tujini. Brez resnih reform se bo kriza v teh državah podaljšala v dolgo in globoko depresijo. Vendar pri tem ne mislim samo strukturnih reform pokojninskega sistema, zdravstva ter zaposlenosti v javnem sektorju. Tovrstne strukturne reforme delujejo dolgoročno in izboljšujejo dolgoročno zdravje javnih financ. Toda srednjeročno so pomembne drugačne reforme, in sicer za izboljšanje razmer za poslovanje podjetij.
Predvsem gre za deregulacijo trga dela, deregulacijo poklicev, zmanjšanje administrativnih ovir pri poslovanju, izboljšano delovanje pravne države ter finančnega sektorja. To so reforme, ki povečujejo konkurenčnost gospodarstva in podjetjem omogočajo, da lahko na trgu več prodajo ter seveda zvišujejo stopnjo zaposlenosti. Gre za vrsto reform, ki so jih skandinavske države naredile konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, Nemčija jih je naredila pod Schröderjem v letih 2003-2004, Slovaška pod Miklošem v letih 2003-2005, italijanski tehnični mandatar Mario Monti pa jih v Italiji uvaja prav zdaj.
……….
Toda za reforme nikoli ni bil pravi čas. Politično so nepriljubljene, sindikati in študenti protestirajo. Poleg tega pa se nam je zdelo, da tega sploh ni treba, saj je gospodarstvo kar raslo. Pozneje se je pokazalo, da je rast temeljila le na gradbenem in finančnem balonu, oba pa sta se napihovala zaradi poceni zadolževanja v tujini.
Ti časi so mimo, zdaj odplačujemo dolgove za napihnjeno rast. Prišli so časi, ko si bo treba za vsak odstotek gospodarske rasti zelo prizadevati. Podjetja na trgu, država pa z vitkejšim javnim sektorjem in zmanjševanjem administrativnih ovir za poslovanje. Če bomo pri teh reformah uspešni, bomo morda spet začeli rasti. Če bomo rasli za odstotek na leto, bomo zdajšnjo razvojno luknjo glede na leto 2008 nadomestili šele v sedmih letih. Če nam uspe gospodarsko rast spet vrniti na našo naravno dolgoročno gospodarsko rast v višini 3,5 odstotka na leto, bomo to razliko nadomestili v vsega dveh letih.
Ste res prepričani? Če niste, še boste.
Vendar pri tem ne gre le za mehanično aritmetično vajo. Večja rast namreč pomeni tudi ustrezno večjo produktivnost, s tem pa višje plače in pokojnine. Pomeni tudi ustrezno več davčnih prilivov v proračun, s katerimi je mogoče financirati višjo raven zdravstvenih, šolskih in socialnih storitev ter vlaganja v javno infrastrukturo. Ob večji gospodarski rasti je vsak izmed nas, posameznikov, vsako leto bogatejši, hkrati pa je višja tudi raven splošnih in skupnih storitev, ki nam jih zagotavlja država. Brez rasti tega izboljšanja ni.
Seveda se lahko odločimo, da nas gospodarska rast ne zanima. Vsaj ne toliko, da bi zaradi nje bili pripravljeni narediti potrebne spremembe. Toda če ne bomo rasli, bomo ostali na ravni dohodkov na prebivalca iz leta 2006. Vse druge države bodo šle naprej, mi bomo pa ostajali relativno vse revnejši.
Seveda bo zdaj večina rekla: jasno, da si želimo večjo rast! Toda ste prepričani? Ste prepričani, da želite delati do 65. leta, da želite odpravo študentskega dela, da ste pripravljeni na večjo možnost vašega odpuščanja tako v podjetjih kot v javnem sektorju?
