Za protitotalitarno koalicijo, resnico, pravico in spravo

Spodnje vrstice so govor Jožeta Dežmana na protestnem zborovanju v Zagrebu, dne 7. maja. To protestno zborovanje poteka že nekaj let, njegov cilj pa je, da v Zagrebu ne bi bilo več Trga maršala Tita. Morda je 7. maj dober datum, da pomislimo na to, da smo včasih kot Titov rojstni dan slavili temeljni obred kulta osebnosti 25. maja. Zato so celo v rojstni knjigi 7. maj kot rojstni dan spremenili v 25. maj. In tako se je falzificirala cela življenjska zgodba od rojstva naprej.

Resnica o Josipu Brozu – Titu je stvar prihodnosti. Za začetek bi lahko kritično preverili, če je res hrvaško-slovenskega rodu. Če njegove žrtve identificiramo z analizo DNK, bi lahko analizirali tudi njegove posmrtne ostanke. Tako malo vemo o njem, da dvomimo, če je sploh bil, za kar se je predstavljal. Prav gotovo pa ni bil tisto, kar so nam ga slikali v titofilni propagandi.

Iz Titovih življenjepisov se da sklepati, da je bil oče verjetno alkoholik, zapravil je družinsko posestvo. Tito je bil v otroštvu večkrat pretepen. Zanimiv je podatek, da po 2. svetovni vojni ni bil na grobu svoje matere in ni videti, da bi imel kake stike s svojo primarno družino. Prav tako je dolga vrsta žena in otrok, ki jih je puščal za sabo. Očitno ni bil sposoben sočutja do sočloveka, znal pa je poskrbeti za svoje oralno-genitalne potešitve. Tako bi lahko domnevali, da je imel kar nekaj pogojev, da potem, ko pade v stalinistični mlin, sam postane stalinistični mlinar. Andreas Razumovsky v odlični knjigi (Ein Kampf um Belgrad – Tito und die Jugoslawische Wirklichkeit, Berlin-Franfurt/M-Wien, 1980) skuša Titovo osebnost razložiti s paranoičnostjo, opozarja pa tudi na to, da Tito v najbolj morilskih obdobjih preseže svojega krvavega botra Stalina, da pa se Tito v nasprotju s Stalinom in Hitlerjem potem, ko uniči vso možno opozicijo, tako protikomunistično kot znotraj komunistične partije, morilsko umiri. Njegova kariera je zgrajena na prevarah in ubijanju oz. čiščenju najbližjih sodelavcev v Moskvi, med vojno in po njej.

Eiletzova knjiga, Silvin Eilet, Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935–1940 (Celovec – Dunaj – Ljubljana 2008) našteva dokument za dokumentom, denunciacijo za denunciacijo, ki jih je Broz kot agent Stalinove tajne politične policije pisal proti vodilnim jugoslovanskim komunistom. Dokumente hranijo v ruskem arhivu. S svojimi prijavami je prispeval k temu, da so v Moskvi aretirali in ubili šest sekretarjev jugoslovanske Komunistične partije, več članov Centralnega komiteja in nekaj jugoslovanskih funkcionarjev Kominterne. Obenem pa je tudi njegovo življenje viselo na nitki, saj je bil trikrat v preiskavi pred sovjetskimi organi.

Eiletz poudari, da je v stalinskih čistkah izginilo 700 do 800 jugoslovanskih komunistov. Torej so bili množično vpeti v medsebojno obtoževanje oz. so bili ujeti v boj drug proti drugemu na življenje in smrt. Prav ta strašen strah in ogroženost je po Eiletzu oblikovala Brozov značaj.

»Stalin se je norčeval iz poljske partije in navdušen je rekel: „Tito je pa ‚molodjec’; on je vse nasprotnike pobil.“ Predvsem pa je Josip Broz največji morilec neoboroženih Hrvatov in Slovencev v miru, po 2. svetovni vojni. Vedno bolj je v Sloveniji in po svetu viden obseg fenomena prikritih morišč in grobišč:

1) Po kratkem času trajanja, številu žrtev, načinu izvedbe in množičnosti gre za pojav, ki ga lahko primerjamo z največjimi zločini tako komunizma kot nacionalsocializma.

2) Množični pomor vojnih ujetnikov in civilistov, ki ga ukaže in izvede titoistični režim, je največji mirnodobni zločin vseh časov na slovenskih tleh.

3) Je najjvečji pomor neoboroženih ljudi po 2. svetovni vojni v Evropi

4) Pomor več kot 15.000 neoboroženih prebivalcev Slovenije po 2. svetovni vojni je največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov.

5) Slovenija je največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini …

Roman Leljak (Resnica o Arsovi likvidaciji. Demokracija 6/XVI, 10. februar 2011, str 46-49) nam dramatično pokaže, kako daleč so v medsebojnih obračunih titoisti pobijali drug druga še dolga leta po vojni in to ne samo na raznih »golih otokih«. Leljak navede pričevanje kapetana udbe Milana Goloba – Mirka, kako »smo imeli sestanek, kjer je bil prisoten tudi Arso Jovanović, bil je sestanek na zelo visokem nivoju in na njem je prišlo do prepira. General Šašić pa je v prepiru potegnil pištolo in ustrelil Arsa Jovanovića. Potem pa je bilo potrebno zadevo prikriti in ker sem bil v taki službi, sem bil tudi v skupini, ki je morala odpeljati mrtvega Arsa Jovanovića na mejo k Beli cerkvi. Tam so zrežirali, kot da je hotel pobegniti čez mejo in ga je ubil stražar…«

In tako so se Titovi zločini skrivali in skrivali. Skrivali za trgi, ulicami, spomeniki, lažmi in utvarami. V Sloveniji so titofili v svojem obupu, po odkritju strašnega morišča in grobišča v rovu sv. Barbare v Hudi jami, na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 2009,  spet poimenovali v Ljubljani ulico po Titu. Po njem je poimenovanih še nekaj ulic in trgov v Sloveniji.

Če so Španci odstranili vse spomenike in poimenovanja po svojem diktatorju Francu, ali ne bi bilo to potrebno  tudi v Sloveniji, na Hrvaškem in drugod odstraniti vse, kar lažno slavi Tita? V Sloveniji čakamo na razsodbo Ustavnega sodišča, ki odloča, če je poimenovanje ulice po totalitarnem diktatorju dovoljeno. Vendar to ni samo stvar sodišča. Če hočemo demokratično prihodnost, je treba preseliti totalitarno preteklost med spomine, ki naj nas opozarjajo, kaj v demokraciji ni dovoljeno. Zato ne trgi, ne ulice maršala Tita ne spadajo v demokracijo!

Foto: Wikipedia