za-privatizacijo.org: Egon Zakrajšek in Andrej Mertelj

3

Zakaj sem podpisal Peticijo za privatizacijo:

dr. Egon Zakrajšek, ekonomist

Po 25 letih samostojne Slovenije smo se znašli na kritični gospodarski in politični točki. Kam in kako naprej? Odgovor na to vprašanje ni ključen samo za trenutno generacijo, ampak bo določil zgodovinsko usodo slovenskega naroda.

Hitra, načrtna in transparentna privatizacija podjetij v državni lasti je prvi korak, da se preseka toksični krog političnega kadrovanja v širšem gospodarstvu, eden najbolj grotesknih fenomenov takoimenovane slovenske tranzicije.

S privatizacijo bo slovensko gospodarstvo pridobilo nujno potreben privatni kapital, ki bo usmerjen v povečanje konkurenčnosti, višanje dodane vrednosti in ustvarjanju perspektivnih delovnih mest, faktorji na katerih temelji dolgoročni obstoj Slovenije.

—-

Andrej Mertelj, Datalab

Mojo podporo peticiji najlažje pokažem na primeru, ki sem mu bil priča. Prijateljica je brezposelna in se preživlja s prekernimi deli. Do sedaj je večino časa živela na podpori družine, ki ji je raje dajala denar, kot pa vzgojo in zavijanje v vato, namesto preživetvenih sposobnosti. Leta 2008 so usahnili denarni tokovi v družino in dolce-vita je končana. Dolg na kreditni kartici, neplačani računi za Mobitel ter neplačano zdravstveno zavarovanje so rezultati. Njeno edino premoženje je bil manjši Mercedes. Ki pa ga je pijana razbila malce pred Silvestrovim. Popravilo 2000 evrov, ki jih nima kje vzeti. Moj predlog je bil, da ga popravi in proda (ali raje proda kar takega) ter dobi nekaj denarja. Ampak ne bi prodala ali zamenjala za cenejšega »ker je tako fin avtek in itak ne bo dobila zanj pametne cene«. Na moje vprašanje, kako misli vrniti dolgove, je odgovor »ne vem, bo že nekako«. Projekcija prihodnosti je jasna: eden izmed dolžnikov bo šel v rubež slej, ko prej in čez nekaj mesecev bo ostala brez vsega (predvidevam, da tudi na priporočene pošte ne bo odgovarjala, saj je to neprijetno in »bo že kako«).

Zamenjajmo prijateljico s Slovenijo, avto z državnim premoženjem in Mobitel z zunanjimi kreditorji in dobimo popolno paralelo. Verjetno bi 90 odstotkov sodržavljanov takoj prepoznalo zmotnost in usodnost dekletovih razmišljanj in dejanj. A če ta primer projeciramo na makro nivo, pridemo do iracionalnih kolektivnih pričakovanj: da bo prišel od nekod mesija ali se bo pojavil čudež, še najraje pa oba, ki bosta rešila vse naše probleme.

A dosedanje mesije so mrtvorojena deteca, zadnji čudeži pa so se godili kakih 2000 let nazaj. Živimo v izredno volatilnem svetu kjer niti najbogatejše države niso več sposobne se zapirati v svoj svet (padec fiksiranja švicarja na evro navkljub škodi za njihovo gospodarstvo je zadnji dokaz). Slovenija s tekočo porabo še povečuje ogromen dolg, ki nam zajeda proračun. Dolg, ki ga ne moremo poplačati v naslednjem desetletju in bomo zato morali znova in znova obnavljati kredite (beri prodajati državne obveznice). Dandanašnji so obresti nizke, denarja zaradi QE preveč a kljub temu komaj odslalomiramo od vratc do vratc. A kaj se zgodi, ko bodo obresti začele rasti?

Pametno je torej, da v obdobju poplave poceni denarja in obetavnih investicijskih sentimentov vnovčimo to, kar se da in s tem zmanjšamo dolg. Če lahko danes, ob privatizaciji, s pametnimi pogajanji dosežemo višje cene od prvotno ponujenih (dejansko še nekako dihamo), je verjetnost, da bomo – ob povečani prisili prodajati – dosegli nižje cene od današnjih.

Pa da se ne razumemo narobe: nisem apriori proti državnemu premoženju. Dobro upravljano premoženje nosi blagostanje. Vendar je naš problem v tem, da premoženja ne upravljamo, ampak ga pustimo, da kot garjav pes z razsutim imunskim sistemom teka okoli in gosti vsako bolho in metljaj, ki se ga prime. Če smo v sedmih letih samo na razliki prodajnih cen izgubili 10 mrd € smo poleg tega izgubili še vsaj kako milijardo skozi mrežna izčrpavanja (svetovanja, nepotrebnega zaposlovanja, …).

S prodajo napajanje omrežij prepustimo novim lastnikom (če se jim bo splačalo), kar pomeni, da smo prihranili nekaj mrd € ter pridobili nekaj sto milijonov davka na dobiček in trošarin. V prihodnosti bo cena za slovenska podjetja nižja, saj je verjetna nadaljnja izguba kupne moči, kar se preko pričakovanih dobičkov zrcali na ceni podjetij.

Edini način ne-privatizirati je v temelju spremeniti slovensko gospodarsko policijo, tožilstvo in pravosodje ter vzpostaviti delujoče (in ne pro-forma) agencije za zaščito trga (UVK, ATVP, APEK, …). Ko bo to urejeno, bo postavljen predpogoj delujočemu državnemu lastništvu. Gospod premier bi lahko v preteklih 9 mesecih postavil nastavke takim spremembam in bi bila danes odločitev za ali proti privatizaciji bistveno lažja tudi za nas, ki razumemo vzrok/posledico ter delovanje gospodarstva.

In na koncu: res ne vem, zakaj bi po 25 letih slabega upravljanja prav sedaj prišlo do spremembe. Ne razumem tovarišev Mencingerja in Meseca, kje vidita drastično spremembo, ki bi spremenila tradicije. Ljudi bi morali presojati po dejanjih, ne besedah. Eden s svojimi preteklimi kaže prav nasprotno, za drugega pa ne vem, da bi svoje ekonomske kvalifikacije že kje preveril. So to bodoči gospodarski kapitani neprivatiziranega premoženja? Bodo to mogoče njihovi sinovi in strici? Rezultat lahko skoraj z gotovostjo ekstrapoliramo iz zgodovine.

Več lahko preberete na strani za-privatizacijo.org, kjer lahko podpišete tudi peticijo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Odlična argumentacija, ki je ob raznih soočenjih na Tv dokaj slaba.

    Ne prenesem, ko poslušam kakšnega mečkača na TV, ki se je imel čas pripraviti in ne zna prepričevalno in argumentirano zagovarjati privatizacijo ali kakšen drug nujen ukrep.

    • Morda pa se vam že svita, da izbor vabljencev na rtv-slo ni čisto naključje. A ste res mislili, da bo med prvimi kar simpatični, zgovorni, inteligentni pobudnik Rok Novak? Lepo prosim. Lepota je rezervirana za temno stran meseca. 🙂

      No, pa ne pozabimo na podpis, kdor še ni: http://za-privatizacijo.org

Comments are closed.