General Roatta od partizanov zahteval glavo za zob, ne zob za zob

0
General Mario Roatta

Italija, Hrvaška, Slovenija ter zločini med drugo svetovno vojno in po njej, je osrednja vsebina zanimivega razmišljanja o polpretekli zgodovini treh narodov ob meji, ki ga je uredništvu Novega Glasa posredoval član italijanskega senata Carlo Giovanardi. Senator poziva k pogledu naprej in vzgajanju današnje evropske mladine, da ne bo zašla v peklensko past nacionalističnega fanatizma ali avtoritarnega totalitarizma, katerih posledice utrpijo vedno šibkejši in nedolžni.

Kraljevina Italija je na letakih obljubljala to, kar je vedela, da ne bo uresničila

Med prvo svetovno vojno in zlasti v obdobju med prebojem pri Kobaridu konec leta 1917 in novembrom 1918 je italijanska vojska okrepila propagandno dejavnost z metanjem letakov na avstro-ogrskih linijah. General Luigi Bongiovanni, vodja letalstva kraljeve vojske, je bil prepričan, da je tovrstna propaganda pomembnejša od bombardiranja sovražne fronte. Letaki, napisani v vseh jezikih cesarstva (nemškem, madžarskem, slovenskem, hrvaškem, češkem, rusinskem itd.), so vojake teh narodnosti pozivali, naj se uprejo habsburški oblasti v imenu pravice do samostojnosti in neodvisnosti narodov po vzoru italijanskega Risorgimenta.

Na tem mestu ni treba spomniti, kako se je ravno Kraljevina Italija s kolonialnimi vojnami (v Libiji in Eritreji) izneverila tem načelom in kako si je z Londonskim sporazumom leta 1915 lastila ozemlja, ki jih je nato med vojno obljubila Slovencem in Hrvatom.

S fašizmom je nato prišlo do napadov na Albanijo, Grčijo in Jugoslavijo ter do popolnega zanikanja idealov italijanskega Risorgimenta, kar je privedlo do priključitve Albanije, celotne ljubljanske pokrajine, hrvaškega območja ob Kolpi, otokov Rab in Krk ter na novo nastalih pokrajin Split, Zadar in Kotor k italijanskemu kraljestvu.

Skupina italijanskih intelektualcev in zgodovinarjev je pred nedavnim opozorila javnost na divjo represijo nad uporniškim gibanjem, ki jo je italijanska vojska izvajala od leta 1941 do 1943 na priključenih in okupiranih ozemljih.

General Roatta v okrožnici hoče glavo za zob, ne zob za zob

Na to se veže zelo znana, emblematična in zloglasna okrožnica št. 3C, ki jo je podpisal general Roatta, poveljnik 2. italijanske armade, iz katere navajam nekaj odlomkov:

    • »S partizani ne smemo ravnati po načelu ‘zob za zob’, temveč ‘glava za zob’…«;
    • treba je zagotoviti javni red, in to z »zaščitno, previdnostno ali represivno internacijo družin, posameznikov v mestu ali na podeželju in po potrebi celotnega prebivalstva v vaseh in na podeželju« (mnogi so pozneje umrli v zloglasnem koncentracijskem taborišču na Rabu);
    • »ujeti talce, ki pripadajo osumljenemu delu prebivalstva in po potrebi tudi iz celotne populacije, vključno z višjimi družbenimi sloji«; »predpostavljati, da so za sabotaže odgovorni prebivalci hiš blizu kraja, kjer se te izvajajo«;
    • »talci bodo lahko odgovarjali s svojim življenjem … v primeru, da odgovornih ne bo mogoče prepoznati v razumljivem roku, jih bomo vsakokrat sproti določili«;
    • »prebivalci (hiš blizu kraja sabotaže) bodo lahko internirani iz naslova represije, v tem primeru bomo zasegli njihovo živino in uničili njihove hiše«;
    • »jasno naj bo, da reakcije v dobri veri ne bodo nikoli kaznovane«.

Dodatek zaupne narave k okrožnici je odrejal usmrtitev na mestu tako partizanov, zasačenih z orožjem, kot tistih ujetih v bližini, a brez orožja, ki pa naj bi sodelovali v spopadih, in tistih, ki niso bili ujeti v bližini, vendar jih je bilo mogoče po oblačilih prepoznati kot partizane – izjema so bili le mladoletni, ženske in ranjeni. Ali je ta divja represija izražala željo po etničnem čiščenju ali pa je šlo za brezobzirno vojaško logiko, ločeno od kakršne koli ideologije?

Tudi do upornikov italijanskega rodu je bil general Roatta enako okruten

Na to vprašanje jasno odgovarja z okrožnico, izdano 26. julija 1943, po padcu fašizma, odgovarja general Roatta, ki je medtem postal načelnik vojaškega generalštaba. Okrožnica dejansko ne navaja meril, ki jih je treba upoštevati v boju proti partizanom, ki se borijo na vojnem območju, temveč kriterije za vzdrževanje javnega reda v Italiji, potem ko je kralj odstavil in dal aretirati Mussolinija in imenoval Pietra Badoglia za vodjo vlade.

V okrožnici, ki je vojakom narekovala, kako naj se obnašajo do neoboroženih italijanskih državljanov, je pisalo:

    • »V sedanjih razmerah, ko sovražnik pritiska na nas, vsakršna, tudi najmanjša motnja javnega reda kakršne koli (politične) barve predstavlja izdajo; če je ne zatremo, lahko to privede do zelo resnih posledic; kakršna koli prizanesljivost in obzir med represijo se torej imata za zločin. …
    • Manjše prelivanje krvi takoj na začetku preprečuje kasnejšo reko krvi. Zato je treba vsako gibanje od vsega začetka neizprosno zatreti. …
    • Proti skupinam posameznikov, ki ne upoštevajo ukazov ali predpisov vojaške oblasti, nastopajte v bojni zasedbi in sprožite ogenj na daljavo, tudi z minometi in topništvom, brez kakršnega koli opozorila, kot da bi napadali sovražne čete. …
    • Streljanje v zrak ni dovoljeno; streljati vedno z namenom, da zadenete, kot v bitki. …
    • Ujete voditelje in pobudnike nemirov, ki so prepoznani kot taki, je treba pobiti. Vsakogar, ki tudi kot posameznik deluje nasilno in uporniško proti oboroženim in policijskim silam ali žali njih in institucije, je treba takoj ubiti. …
    • Vojaka v službi javnega reda, ki kaže najmanjšo solidarnost z motilcem javnega reda ali se upira ali ne upošteva ukazov ali zaničuje nadrejene in institucije, je treba nemudoma usmrtiti.«

Ekstremizmi so si podobni

Tovrstni kruti predpisi so v naslednjih dneh privedli do približno devetdesetih žrtev in 1500 ranjenih, vključno z ženskami in otroki; posebno krvavi so bili poboji v Reggio Emilii in Bariju. Spominjam se teh, dokumentarno dokazanih dogodkov, kajti ob osemdeseti obletnici nacifašističnega napada na Jugoslavijo Titovi nostalgiki skušajo na manihejski način zavrteti nazaj kolo časa, da bi nekako omilili odgovornost komunizma pri eksodusu avtohtonega italijanskega prebivalstva iz Istre, z Reke in iz Zadra po priključitvi teh krajev k Jugoslaviji.

Skupna pripadnost Italije, Slovenije in Hrvaške Evropski zvezi, geste sprave voditeljev teh držav v zadnjih letih ter zavedanje, da ni bil rasni element vzrok za poboje v letih 1941–1945, ko je bilo v Jugoslaviji pobitih več sto tisoč ljudi – Italijani, Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci – v ostrem boju med dvema velikima totalitarizmoma 20. stoletja, nacifašizmom in komunizmom, ki ju je Evropski parlament upravičeno skupaj obsodil: vse to zahteva, da gledamo naprej in da vsakdo prizna svoje napake.

Pravzaprav moramo biti vsi trdno prepričani, da fašistični ekstremizem proti domoljubom, ki so branili domovino pred italijansko invazijo (glej okrožnico, ki jo je izdal general Roatta iz leta 1942), ni drugačen od ekstremizma, s katerim so Italijani takrat divjali proti neoboroženemu italijanskemu prebivalstvu (glej okrožnico general Roatta iz leta 1943), in to že pred kruto bratomorno državljansko vojno.

Za oteževalno okoliščino štejemo to, da so se poboji, tako v Italiji kot v Jugoslaviji, nadaljevali v imenu ideologije tudi po vojni, in to s strani tistih, ki se niso borili za svobodo in demokracijo, pač pa so želeli uvesti diktaturo, čeprav drugačnega tipa. Ključno je torej vzgajati današnjo evropsko mladino tako, da ne zaide v peklensko past nacionalističnega fanatizma ali avtoritarnega totalitarizma, katerih posledice žal utrpijo vedno šibkejši in nedolžni.