Justin Stanovnik: Za Novi Demos

51
1003
Foto: Slovenska pomlad.
Foto: Slovenska pomlad.

S pričo časa, kakršen je, se je v nas izoblikovala zahtevna misel, da se bodo nekoč, čez desetletja ali stoletja ljudje – čisto lahko celo povsem drugi ljudje, če se bodo ozirali nazaj, kjer smo sedaj mi, začudeno spraševali, zakaj niso določenih reči rekli ali določenih reči storili takrat, ko je bil še čas. To se pravi danes.

Tukaj je tisto, s čimer nas čas, kakor se je razvil, tako vznemirja? To je dejstvo in je pred nami in ga ne more nihče zanikati, da namreč ni opravil naloge, ki mu jo je naložila zgodovina in za katero se je zavezal, kot se vsi še dobro spominjamo, da je bo uresničil. Naloga pa je bila epohalnega značaja. Vsebovala je stoletno delo. Pomenila je nič manj kot izstop iz totalitarizma boljševiške izdelave in vrnitev v kulturni in politični ambient Evrope. V poznih 80-tih in v začetku 90-tih let, ko je bila ta naloga dogovorjena in sprejeta, se je vedelo v čem obstaja in kakšna bo podoba časa, ko bo opravljena. Toda videz je bil varljiv. Eden od podpisnikov slovenske pogodbe, ki je v luči, ki je zasvetila iz boljševiškega Vzhoda – konkretno iz Moskve – uvidel, da je zgodovina tudi njegovemu eksperimentu odtegnila naklonjenost in da mu je ukazala, da odide. In da je z njim konec. Podpisnik je sporočilo, da je z njim konec, sprejel, a se ni odločil na odhod na odprti sceni. V svoji tradicionalni manipulativni inventivnosti se je odločil, da bo opravil glasnost in perestrojko v slovenski maniri. Sklenil je, da bo še pred dogovorom, na svojo roko, začel tranzicijo in jo tako pilotiral, da se bo zdelo, kakor da odhaja, v resnici pa je za sceno ustvarjal stanje, ki mu bo omogočilo nadaljnji obstoj. Ponovilo se je, v velikem slogu, to, kar se je zgodilo med vojno.

To je v kratkem razlog, zakaj politično stanje, ki se je uveljavilo v državi Sloveniji, ne deluje: v njem sta dva subjekta. Historični subjekt, ki bo lahko svojo prisotnost gradil na ontoloških temeljih in je v posesti vseh parametrov resničnosti in je zato v svoji historičnosti ali zgodovinskosti naraven in svoboden. To je en subjekt, drugi subjekt pa je parahistoričen, to se pravi, ideološko postavljen, ki mu je bila vzeta resničnost in ne more obstajati, razen z nasiljem in s prevaro. Danes predvsem s prevaro.

Politični sili s tako različnimi usmeritvami ne moreta sobivati in družbi zagotoviti statusa države. Naj stvar nekoliko razložimo.

Boljševiki so žrtve svoje intuicije, ali svojega globinskega spoznanja. Podlegli so zavratni skušnjavi, da so bogovi; da bodo naredili boljši svet, kot je prišel iz božjih rok. Ko pa so se dela oprijeli in spoznali, da niso bogovi, je prišel odločilen trenutek. Ko so bili tako poraženi v osnovni obljubi, ki jim je bila dana, da bodo ustvarili sistem, ki bo tako popoln, da človeku ne bo treba biti več dober, kot je rekel znamenit pesnik; ko pa so videli, da niso bogovi, v svoji poraženosti niso ubogljivo odšli, ampak so se odločili, da bodo igrali bogove. Odločili so se za manipulacijo. In začeli izdelovati neko drugo popolnost, izdelano iz laži, prevare in nasilja. Popolnost manipulacije.

Boljševiki so torej vstopili v zgodovino s praporom, na katerem je pisalo, da bodo človeštvu prinesli absolutno srečo, ki bo zagotavljala tako zgodovino, da človeku, kakor smo rekli, ne bo več treba biti dober. V njihovih osebnih dokumentih pa je pisalo nekaj drugega. Tam je bilo zabeleženo osnovno geslo: Non serviam. Ne bom služil. V zgodovino so torej vstopili s to dvojnostjo. Ta prevara jih je naredila za to, kar so. Dano jim je bilo, da države rušijo. Zato jih usposablja manipulativna genialnost. Ni jim pa bilo dano države graditi, zato bi jih usposobila politika, a ta jim je bila – zaradi vdaje – vzeta in je nimajo.

Dokaz je v tem, da vse revolucije dobijo, vse države, ki jih z revolucijami dobijo, pa izgubijo. Ko je sovjetski Andropov, človek med Brežnjevem in Gorbačovom videl, da aparat več ne deluje, je misleč, da je vse samo v nefunkcioniranju, sklenil, da bo za povečanje storilnosti in zmanjšanja korupcije, uporabil tudi policijo, ukrep, ki ni prinesel bistvenega izboljšanja. Ni se domislil, da niso stvari, ki ne delujejo, ampak sistem.

Moderna država je razumna tvorba in si lahko privošči toliko in tako različnost, kot jo razumna tvorba prenese. Protislovja tudi moderna država, ali zlasti moderna država ne prenese. Protislovja ne prenese.

Tu smo sedaj že na tistem mestu našega pogovora, ko moram postaviti nekaj, kar bi mogoče smel šele na koncu: slovenski primer – ki po malem postaja nekoliko že evropski primer – je dolgoročno rešljiv samo z radikalno reorganizacijo obstoječe slovenske politične scene. To pa pomeni – predvsem in v prvi vrsti – postavitev Novega Demosa. To je trenutno edina demokratična pot, po kateri bomo lahko prišli k sebi – v stanje, v katerem bomo suvereno govorili, kaj smo mi sami, in hkrati soodločali o tem, kaj je Evropa, ki je že sedaj – in bo vedno bolj – edino jamstvo civiliziranega obstanka človeka naše sorte.

Z Novim Demosom bi si Slovenija lahko zagotovila uresničitev njenih zgodovinskih smotrov v začetku novega tisočletja. Kar nam sedaj še manjka, je to, da poglavitno slovensko politično misel oblikujemo v parametrih tistega zgodovinskega prostora, tiste izhodiščne točke, iz katere bo mogoče zajeti vsa kompetentna dejstva, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi globalnega načrta nove države. Govorim o rečeh življenjskega pomena, zato boste razumeli, da pričakujem vašo naklonjeno prisotnost in notranjo pripravljenost na sprejetje urgentnih spoznanj in dejanj.

Zadnje 14 dni ali tri tedne sem prisostvoval dvema diskusijskima večeroma z izrazito katoliškim vzgonom, ki kljub odličnim retoričnim in miselnim učinkom nista dosegla pravega realnega učinka. Adekvatnost slovenskega sedanjega dogajanja, vidite, in njegovega pomena za nastanek in razvoj države, je mogoče videti in razumeti, kakor smo že rekli, samo iz zgodovinskega prostora, ne pa iz kakega specifičnega prostora, ki bi ga v seberazumevanju izbrala kaka politična sila in mu, z razliko od varovanja zgodovinskega prostora za vsakokratne potrebe, spreminjala naravo, vlogo in pomen. Zgodovinski prostor ima, da spet ponovimo, to organsko prednost, da ga ni mogoče poljubno spreminjati in da je njegovo avtentičnost vedno znova mogoče dokazati.

Kadar v medijskih inštalacijah gledate razvoj dogodkov iz poljubno izbranega izhodišča, boste morali na koncu ugotoviti zgolj to, da nimate s čim povečati in obogatiti svojega vedenja ali pa, da je neki uslužni medijski personal z napačno izbiro izhodišča boljševiški substanci prihranil kak neprijeten ali celo smrtonosni zadetek. Pravo izhodišče je jamstvo, da boste do razumetja sedanjosti prišli po poti, ki se imenuje zgodovina, ne pa po kaki izmišljeni trasi, ki so jo začrtali bistroumni in iznajdljivi uradniki ideologije.

Izhodišče za razumetje slovenskega vprašanja je torej eno samo. To je prva polovica 40-tih let preteklega stoletja, ko so boljševiki začeli uresničevati Kardeljev načrt, ki se je po njegovi formulaciji glasil takole: »Vojna mora nujno voditi reakcijo, da se razkrinka kot izdajalska«. Ali: »Za nas je važno da bo reakcija razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah«. Te izjave je Kardelj dal na partijski šoli na Rogu od 31.1.1944. do 13.3.1944 ko je za nazaj razmišljal, kako je osvobodilni boj mogoče izkoristiti za uresničenje revolucije.

To je bila velikopotezna boljševiška manipulacija s slovenskim narodom, ki si jo je, sklepamo, zamislil Kardelj, v izvedbo pa jo je prevzel celotni boljševiški aparat.

Kaj so bile bistvene prvine te diabolične manipulacije s slovenskim narodom? V nekem pismu, ki ga je novembra 1942 Kardelj pisal generalu Jaki Avšiču v Dolomite, je približno naslednje sporočilo: “Dosegli smo to, da so naši nasprotniki šli k Italijanom in od njih zahtevali orožje, da se branijo. Tako smo dosegli, da so se umazali v očeh zapadnih zaveznikov. To nam je uspelo. Sedaj je na nas, da dosežemo, da se uresniči tudi drugi del načrta. To pa pomeni, da se še bolj z intenzivnim in povečanim terorjem dosežemo, da bodo ti ljudje pri Italijanih tudi ostali in da jih bodo Angleži, ko bodo prišli, oni tam našli. Tako bodo na koncu z njimi tudi obračunali.” V poglavitnih točkah se je ta »peklenski načrt«, spričo britanske prislovične verolomnosti, tudi uresničil: jeseni 1943, po italijanskem izstopu iz vojne, so po Turjaku in Grčaricah, po pokolu v Mozlju in Jelendolu, to morali boljševiki še sami opraviti; maja 1945, v skladu s pogodbo, ki jo je sklenil v Celovcu z jugoslovanskimi boljševiki britanski general Toby Low na podlagi dokumenta Deception Order – Ukaz ukana, s katerim je predal Slovensko narodno vojsko boljševikom – vedoč, da jo bodo zmasakrirali. Jugoslovanski boljševiki so to storili tako virtuozno, da slovenski jezik nima izraza, da bi jim kolikor toliko adekvatno sledil. Knjiga Ian Mitchell The Cost of Reputation razmeroma dobro pokriva avstrijski del te zgodbe. Ko pa so vojaki Slovenske narodne vojske prišli v roke slovenskim boljševikom, so vse besede odpovedale. Kakor je rekla Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku: glavni razlog je bil v tem, da naši fantje niso bili, kot se je izrazila, »dovolj krvoločni«. Poznal sem jih, zato lahko rečem: res niso bili. Nekoč se bo moralo to razodeti. Ne bi bilo pravično, ko se ne bi. Da ne bi Slovenci zvedeli, da so katoliški Slovenci vedno obdržali svoje moralno dostojanstvo.

Da torej ponovimo: če ne bomo razrešili začetnega vozla, ne bomo nikoli vedeli, kdo je kdo. In če ne bomo vedeli, kdo je kdo, se bo zmeda z vsakim poizkusom, da jo rešimo, samo obnavljala: dobivala bo vedno nove podobe, značaj zmede pa bo vedno ohranila in ga jemala s seboj. Na vsak način moramo odgrniti zastor, da se bo videlo, kaj je na odru in kakšna pripravljenost za pričakovanje resnice in iskanje resnice. A na prvem mestu prej ko slej stoji nezamenljiva podoba Novi Demos. Rešitev, ki jo je za Slovence zagledal prvi poslanec NSi-ja Jože Horvat. Novi Demos. Če bodo pomladne stranke omogočile, da bo skozi njihovo zgodovinsko, politično, duhovno in moralno snov šla izvorno slovenska in evropska misel, intonirana s slovensko bolečino, naj ponovim, s presežno slovensko bolečino, potem bo to misel, ki bo oblikovala to novostaro politično idejo, potem bo ta misel, ki bo človeško uravnotežila in zgodovinsko usposobila to idejo, ki ima tako aktualno podobo.

Dve žarišči bi rad videl, da bi se zasvetili v ideogramu Novega Demosa. V znaku Novega Demosa. Prvo žarišče bi rad opisal z nekaj verzi irskega pesnika Yeatsa, iz njegove pesmi Drugi prihod, ki jo imamo lahko za svarilo, ki ga je pesnik namenil Evropi na začetku 20. stoletja. Pesem ima dve težišči, ki ju pesnik vzročno poveže. Eno težišče se glasi takole:

»Medtem ko so najboljši brez vsakega prepričanja,
so najslabši, polni strastne delavnosti«.

Ko ta dva verza preberemo, nas posebej in najprej soočita z mislijo ali z vprašanjem, kako je mogoče kaj tako resničnega opaziti in povedati. Ko se ozremo okoli sebe, si pravimo, da je to prava resničnost sveta. Potem nam pesnik razloži, zakaj je tako. Za to razlago se moramo vrniti na začetek pesmi. Tu nas najprej čaka neka podoba, za katero sta potrebna dva verza potem pa je ista misel še enkrat ponovljena v verzu, ki je tak, kakor da bi bil vzet iz kakega znanstvenega priročnika. Naj oba navedem:

»Krožeč v vedno širših krogih,
sokol ne sliši več sokolarja.
Razpadajo vse stvari
središče več ne vzdrži«.

Yeats nam hoče povedati, da je svet v človeški in duhovni krizi. Vzrok krize je, v njegovih očeh, umik Boga, odpoved središča. Morda pa tudi človekova samovoljna pota. Človekov umik od središča v iskanje svojih specifičnih smotrov.

Kaj je v takem mogoče storiti? Pisatelj Martin Walser nam sugerira svojo rešitev:

Ich glaube nicht und nicht knie.
Ne verujem, a poklekam.

Čeprav nas pisateljeva solucija, ne verujem, a poklekam, zadene kakor nekaj zadnjega; kot nekakšno zatočišče, zagledano in najdeno v brezupu; čeprav se nam zdi, da je tako, nam po ponovnem premisleku postaja njegova rešitev vedno bolj razumljiva in resnična. Ko to misel namreč ponavljamo, jo tudi sami vedno bolj vidimo v soglasju z neko enačbo, za katero sami vemo in jo čutimo zapisano v naše duhovno tkivo:

Biti pomeni iskati rešitev.
Smisel biti, smisel, da smo, je v tem, da iščemo Rešitev.

S tem razglabljanjem smo hoteli povedati, da bo eno od žarišč v duhovnem ideogramu Novega Demosa moralo kazati na osnovni evangelijski Subjekt, ki človeka utemeljuje in hkrati omejuje. Ali: ki ga utemeljuje tako, da ga omejuje. Glej prihajam da izpolnim tvojo voljo.

Drugo žarišče Novega Demosa pa bi moral pokazati v pogumnem in zvestem romanju slovenskega človeka, ko je zgodovinsko utemeljeval svojo državljansko eksistenco, ko še ni bil državljan. Če bi hoteli utemeljiti politično prisebnost Novega Demosa, politično prisebnost, ki bi jo moral imeti Novi Demos, bi vam predlagal, da si ogledamo nekatere prizore, ki izhajajo iz politične prisebnosti, ki jo je izkazoval slovenski človek še v neki temi, še v nekem kaosu.

Neke noči jeseni 1942 se je pri neki hiši v zgornjem delu naše doline oglasil domači sin in potrkal na okno sobe, kjer je spala njegova sestra. Ta je vedela o njem samo to, da živi v nekem boljševiškem taborišču višje gori v hribih. Ko se je prebudila, ji je brat rekel: »Daj mi deset lir, da grem na Vrhniko. Tam gori ne morem več biti. To niso moji ljudje«. Ko sem prvič slišal to pripoved in stavek »To niso moji ljudje«, so se mi misli ustavile. Preprost človek je zmogel stavek, ki ga niso zmogli ne Kocbek, ne Vidmar, ne Zupančič; ne profesorji, ne sodniki, ne advokati, ne pesniki in ne pisatelji. In ko sem kdaj pozneje v ganjenosti pomislil na ta stavek – ko me je kaj k temu nagnilo – sem začutil, da bi ga morala kaka visoka kulturna ali politična instanca proglasiti za »slovenski stavek« in ga zapisati v posebno knjigo, na kateri bi morda pisalo »nacionalni album«. »To niso moji ljudje!« Posebno še, če bi vedeli, da so tega fanta v nedeljo zvečer, 3. junija 1945 odpeljali v odprte rudniške jarke na Hrastniškem Hribu.

Nekega junijskega jutra 1942 se je v neki hiši v Ljubgojna pri Horjulu izoblikoval tale prizor: V županovi hiši sta bili krsti, v eni je ležal oče Janez Bastič, v drugi pa njegova žena Marjana; oba sta bila že prejšnji večer v samoti zunaj vasi umorjena. Žena je bila ustreljena, očeta pa so v neki ne tako oddaljeni samotni kmetiji slišali, ko je zakričal: »Zakaj me pobijate«? Očitno so ga pokončali s kmečkim orodjem. Zgodaj zjutraj – pravzaprav še ponoči, ko so bili kropivci, če sploh, še redki, je prišel – ob velikem tveganju – njun sin Lojz, ki so ga potem, ko je pokropil očeta in mater, slišali izreči naslednje besede: »Jaz se bom branil«. Ko sem pozneje ta stavek kdaj slišal, ali pa ga kje prebral, me je vedno obšel občutek, da tudi temu stavku pristoji slovenski status. Ne mogoče si je misliti, da bi mu kdo ne hotel priznati tega visokega mesta. Posebno če bi vedel, kar vemo nekateri: da smo ga zvečer v Teharskem taborišču – izpred Celjskega kolodvora so ga z oficirji odpeljali ob 9h zjutraj – zaradi razbitega obraza spoznali šele potem, ko nam ga je pokazal njegov brat bogoslovec Pavle. Toda, s stavkom, ki ga je izrekel 14. junija zjutraj v neki neznatni vasici, je pred celim svetom utemeljil naravo slovenskega protiboljševiškega boja. »Jaz se bom branil«.

Ko se je na Vetrinjskem polju ali 30. ali 31. maja 1945 dokončno zvedelo, da Britanci izročajo polke Slovenske narodne vojske boljševikom v Jugoslavijo, so se očetje in matere in sestre in bratje pa tudi otroci, pa tudi vaščani, v tišini zbirali. Le neko dekle je potem, ko je tudi sama nekaj časa tiho strmela v pomladansko nebo, dvignila roke in zavpila: »Ali ne bo že sodni dan!« Vidite, slovenščina ima nekaj deset tisoč besedi – vse so sedaj že zbrane v Slovarju slovenskega knjižnega jezika – in, recimo, da bi z vsemi temi tisočimi besedami aktivno razpolagali, je vprašljivo, če bi izbrali katero, ki bi se lahko postavila ob te, ki so prišle iz ranjenega srca tega ubogega slovenskega dekleta. »Ali ne bo že sodni dan!«

Dne 25. maja verjetno popoldne ali že proti večeru, je žena slovenskega pisatelja Narteja Velikonje pred Stolnico pričakala svoji hčerki, devetletno Lenko in dvanajstletno Meto, ju prijela vsako za eno roko, odpeljala skozi stranska vrata pred veliko raspelo in jima rekla (in, kakor se spominja Meta, z veliko stisko v glasu): »Sedaj bodo ustrelili našega papana«. Na morišču pa se je takrat enkrat zgodilo še nekaj, na videz nekaj preprostega, v tem pa, kar je tisto bilo in kar je tisto pomenilo, pa nekaj neznanskega. Ko se je Velikonja bližal izkopanemu grobu, ko je bi le še kak korak pred njim, je snel očala »z izrazito srebrnim okvirom« in jih ponudil svojemu spremljevalcu ali svojemu rablju, ki jih je vzel, ali le toliko, da jih je lahko vrgel v grob. Priča tega dogodka, ki je stal kakih deset metrov proč, je opazil da je ta kretnja Velikonjo bolj prizadela, kot smrt, ki ga je čakala čez nekaj trenutkov. Po pripovedovanju priče je ta prizor pozneje, kar nekaj desetletij pozneje, zapisala lastnica najboljšega slovenskega novinarskega peresa Alenka Puhar, kar sicer ni bistveno, simpatično in prijazno, primerno pa zelo.

Tista kretnja sama pa ima velik, komaj izračunljiv pomen za neko drugo slovensko vprašanje: Kakšne možnosti ima sprava z boljševiki?

Pripis uredništva: Besedilo je bilo prebrano na Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu, 18. oktobra 2014.

51 KOMENTARJI

  1. Razdor na desnici je kriv za letošnji poraz na volitvah.

    Razdor, ki ga je lansirala levica.

    Lep primer je Bogovič, ki je s svojo kandidaturo v Fužinah preprečil, da bi SLS prišla v parlament.

    • Tako imenovani razdor na desnici je načrtno sproduciran in ohranjan.Med nami hodi veliko lažnivcev,hinavcev ,volkov v ovčjih oblačilih ali pa tudi ubogih rev,ki so se ujele v zanko.Zato je skrajni čas,da res postanemo čuječi,pozorni in previdni ter nehamo nasedati tistim,ki bi nas hoteli na smrt spreti,da bi nas lahko še naprej izkoriščali.

  2. Da, novi Demos, ki bi ne predstavljal stapljanja pomladnih strank – te naj pač ohranijo suverenost – pač pa bi bilo potrebno izvoliti novega predsednika Demosa, moralno avtoriteto, ki bi presegal strankarsko pomladno delitev in bi tudi vodil tako koalicijo. Žal ga po smrti dr. Trontlja ne vidim več. Pozna tako avtoriteto kdo med bralci teh vrstic?

    • Jaz pa mislim, da moramo prenehati iskati neke moralne avtoritete, ki jih potem dobimo v obliki Kučana ali Pahorja, da Cerarja ne omenjam.
      Dajmo začet iskat normalne, navadne ljudi. Toliko da je gospod, nič več. Kakšne moralne avtoritete neki.

      • Z moralnimi avtoritetami sem mislil resno, zato sem navedel (žal pokojnega) dr. Trontlja. Z njim primerjati Kučana, Pahorja in Cerarja pa je nesmisel; če bi bilo mišljeno resno (seveda je šlo za sarkazem), bi bilo to žaljivo do pokojnega dr. Trontlja. Ravno zato ker levica kvari besedno zvezo “moralna avtoriteta”, ji moramo vrniti prvotni dostojanstveni pomen. Torej izziv ostaja- kdo v Sloveniji je lahko skupni adut desnice?

        • Moralne avtoritete so bile in bodo vedno poosebljene v obliki kakega škofa. Nikakor ne politika. V politiki ne potrebujemo nekih moralnih avtoritet ampak potrebujemo gospodo, ki ve kaj je čast, kaj je pravičnost, ki se zna obnašat. Primer gospoda je recimo veleposlanik Mussomelli. Ali npr. Juncker, ki je nori Bratuški ponudil najvišje mesto, da je imela odkod past. In ni nasedel vztrajni ideji naših hlapcev, naj si izbere enega od treh.

          V Sloveniji ne vidim nobenega gospoda. Slovenija je družba prostovoljnih hlapcev in volkov v ovčjih preoblekah. Slovenijo čaka zaključek pustovanja komunistov, svečnica. Potem pa dolgi post do Velike noči.
          Takrat se bo šele prikazal kakšen gospod med nami, kot je bil recimo dr. Bajuk.

  3. Spoštovani!

    Dr. Rosvita Pesek je v teh dneh edina modra izbira za vodenje in oblikovanje NOVEGA DEMOSA.
    Družbeno dogajanje spremljam in aktivno sodelujem že od ROŠKE naprej.
    Občutek mi pove,da je to izbira za naslednjih 10 let vzpona na celotni desnici.
    Ali vidite in čutite bolje in več!!!

  4. SFRJ in enopartijski sistem je bil preživet!
    V nedeljo, 12.10.2014, je v večernem intervjuju na RTV 1 bivši predsednik republiške skupščine republike Slovenije v SFRJ in sedaj upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Miran Potrč, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju še imeli tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenili nasilje (državljansko vojno!), vendar so vedeli, da je enopartijski (socialistični) sistem “preživet.”
    Izjavo si lahko vsak ogleda v arhivu RTV SLO.

  5. Seme zla za svoj neuspeh v naporu osvoboditve izpod jarma boljševizma je DEMOS v sebi nosil že na začetku svojega obstoja. Na sliki, zgoraj levo, stojijo tri prodane duše Rattusu /glodavci/, ki so na dolgi rok dokazovale “vrednost in poštenje” svojih politikantskih namer.
    V “pomlad” odpravljeni so s seboj sopotno vlekli izdajalske denuncijante revolucionarnim, da se nam pot v pomlad ni pričakovano izšla.
    Novi “DEMOS” se nam bo zgodil na volitvah šele, ko se bodo ostanki starega DEMOSA na desnici očistili zavornih mojstrov in sopotne navlake, ki nas je spravila tja, kjer danes smo.
    Grozljivo je živeti s spoznanjem, da skoraj pol milijona od revolucionarnih v krivici pobitih, danes skoraj nikogar več ne zanimajo.
    Volivci žal še vedno zaupajo in verjamejo, obljubljenim manam in “sladkim” besedam lažnih prerokov iz “svetih” Murgelj.
    Danes je najbolj prepoznavni del ostankov DEMOSA v zaporu in nihče se ne vpraša, zakaj so z njim tako pohiteli v zapor. Dokler ima obsojeni v postopku na razpolago pritožbene inštance, bi moral biti Janša svoboden. Postopek sojenja je tisto, zaradi česar bo na koncu obsodba zavržena.

    Objavljeni govor in razmišljanje gospoda Justina Stanovnika je žal, še kako na mestu, skrbi me zgolj dejstvo, da bo Stanovnikovo sporočilo šlo mimo slovenske javnosti kot, da ga ni.

  6. Bil sem na predavanju g. Stanovnika na Otočcu.

    Še enkrat sem šel brati to kvalitetno besedilo:

    tu mi ne gre skupaj, je gotovo napaka v prevodu
    “Ich glaube nicht und nicht knie.
    Ne verujem, a poklekam.”

    NE verujem in NE KLEČIM.

    • Napaka je pri citiranju izvirnika. Pravilno je: Ich glaube nicht, aber ich knie.
      Ne verujem, a vseeno poklekam.

    • Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni in politični sopotnik olimpijka Leona Štuklja, je oceno partije in NOB zapisal v knjigi “Bermanov dosje”, za katero pravi, da je njegovo najpomembnejše delo, v knjigi pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno, – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.«
      Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija pa je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Dr. Spomenka Hribar, ki se že leta tudi prizadeva za spravo, pa pravi: »Prav bi bilo, če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej. Revolucija je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega.« Tudi sam sem tega mnenja. Revolucija med okupacijo in NOB, je bila prava državljanska vojna, ki je povzročila mnogo nepotrebnega gorja in žrtev na obeh straneh. Med vojno in po njej. Bivši predsednik države Milan Kučan je javno izjavil, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Ponovim, da je slovenski parlament zato z aplavzom pritrdil predsedniku, dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč! Tako slovenska ustava in država!

    • Kdo je resnično za spravo?
      Predsednik republike poziva za spravo, ker je to največja ovira normalnega razvoja vsake družbe. Domači politiki in ugledni javni delavci pozivajo enako. Celo tujina nas opozarja in spodbuja. Ob tem je potrebno govoriti, prečistiti sporočilo, kjer bo večina enotna. Tako počno tudi drugod. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da postane osrednji slovenski trg, TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani. Žal! Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju tudi pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.” Več na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 ” Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu. »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega «, bi bilo tudi za Spomenko Hribar prav, pravi, in tudi: »Medtem ko je bil še posebej prva leta po vojni poudarek na revoluciji kot zaslugi partije, se je zdaj revolucija kar nekam izgubila in tudi zveza združenj borcev se je preimenovala v zvezo združenj borcev za ohranitev vrednot NOB. Vrednote narodnoosvobodilnega boja so predvsem »narodne in osvobodilne«, ne pa revolucija.«
      Nikakor pa ne dojamem potem mnenja Spomenke Hribar, ki pravi, da je bila ena od obravnavanih lokacij za postavitev spomenika žrtvam vojne tudi Trg republike,-v enoumju torej Trg revolucije-, toda ta je že »zaseden«, pravi, s spomenikom revoluciji? Ali ni ravno to bistvena ovira slovenske sprave? Kdo ima še vedno torej prednost, revolucija ali demokracija? Po moje nikakor ni več dileme, saj smo demokratična država, državljanske vojne je konec, pravi ustava! Mar ne?! Sprava zadeva vse!

    • Ne vem, če se v Kambodži kdo spravlja z Rdečimi Kmeri, Zakaj bi se jaz v Sloveniji spravljal s komunističnimi zločinci.

      • O spravi si preberite na zaveza.si sijajen govor Emeršiča nedavno na Teharjah !!!
        Najboljši tekst o spravi doslej, poleg g. Kremžarja pred časom…in še dveh ali treh, v Slovenskem času…
        Emeršič nam je napisal recept za edino mogočo in dostojno spravo !!!

  7. 1. V Sloveniji imamo samo enega človeka, ki se bori proti temu, kar se dogaja trenutno pri nas. Ta človek je danes v zaporu.
    2. Tistih, ki vsak dan hodijo pred sodišče in zahtevajo, da ga pusti na prostost je premalo in njihov glas se ne sliši. V glavnem so to njegovi strankarski tovariši.
    3. Mediji so večinsko na strani tistih, ki so nam vladali v bivši SFRJ in nam vladajo po osamosvojitvi, razen v času od 2004 do 2008.
    4. Stranke kontinuitete se krepijo, medtem, ko stranke SDS, NSi in SLS razpadajo. Na naslednjih volitvah bo iz parlamenta skoraj zagotovo ob SLS izpadla tudi NSi. SDS bo pristala pri 10 poslancih. Takrat jo bodo tudi prepovedali.
    5. Slovenija bo postala socialistična republika. Vladali nam bodo Bratuškova, Cerar, Mesec in Židan.
    Vse to se dogaja sedaj zaradi tega, ker je večini ljudi v Sloveniji všeč nekdanji jugoslovanski standard, ki ga trenutno doživljamo. Rešitev bi bila, da bi neformalni vladajoči “strici” naredili še enkrat napako in dopustili, da bi se vrnili v leto 1989. Dvomim, da bodo še enkrat naredili to napako.
    Slovenci, sram nas bodi!

  8. Vprašanja in naloga za naslednice DEMOSA!

    Kdaj bomo dobili vsaj evropsko primerljivi volilni sistem, da bomo na volitvah upoštevani tudi in predvsem volivci in ne samo vodstva strank? Partitokracija, doklej še negativna selekcija brez osebne odgovornosti?

    Kdaj bomo enakopravni? Bomo še 20 let potrebovali?
    V socializmu SFRJ državljani nismo bili enakopravni in tudi v samostojni Sloveniji smo državljani ostali še naprej ne enakopravni!
    To je rezultat privatizacije. S tako izvedeno privatizacijo namreč ni bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov! Žalostno stanje za napredovanje!
    Pristali smo v »pajdaškem« kapitalizmu 19. stoletja. Javni sektor pa v socializmu!
    Pri privatizaciji in pri poslovanju je imela koncentracija lastništva bivšega skupnega družbenega premoženja in osebno bogatenje lastnikov menedžerjev »legalno« prednost, vse na račun privatiziranega podjetja, njegovega razvoja, stopnje zaposlenosti in na račun nizkih plač zaposlenih, ki najbolj bridko plačujejo menedžerske prevzeme. To sem osebno okusil in vsak dan še vidim..
    Zato se povsem strinjam z naslednjimi ugotovitvami prof. dr. Andreja Umka, SLS, ki je bil od leta 1997 do leta 2000 minister za znanost in tehnologijo RS, drugič, leta 2000, pa je bil minister za okolje in prostor RS; DELO – Sobotna priloga, 20.09.2014. :
    »Zaradi hitrega gospodarskega propadanja v komunističnih državah v devetdesetih letih, so tudi takratni oblastniki sprevideli, da je »socialistična« gospodarstva potrebno v osnovi spremeniti. V Jugoslaviji je bila sprejeta tako imenovana Markovićeva privatizacijska zakonodaja, ki je dobila ime po takratnem predsedniku zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviću. Cilj in namen te zakonodaje je bil, da takratni socialistični direktorji in zaupanja vredni člani Zveze komunistov, po novem menedžerji, olastninijo celotno »družbeno« premoženje in s tem zagotovijo kontinuiteto »vodilne vloge« Zveze komunistov, ne več na politični temveč na gospodarski osnovi. Ta privatizacija je bila začeta vendar ne do konca izvedena, ker jo je prehitel razpad Jugoslavije.
    Vse od svojega nastanka v letu 1989 so nove demokratične stranke Markovićevi zakonodaji najodločneje nasprotovale. Smatrale so jo kot nepošteno in krivično, saj poklanja celotno premoženje skupini ljudi, ki so bili najbolj krivi za gospodarsko propadanje in pomanjkanje osnovnih dobrin. To je bilo tudi stališče njihove koalicije Demos. Po zmagi na volitvah leta 1990 je Demos takoj začel pripravljati svojo privatizacijsko zakonodajo, vendar je ni mogel uzakoniti zaradi zveznega značaja Markovićeve zakonodaje. Takoj po osamosvojitvi leta 1991 je Demos Markovićevo privatizacijsko zakonodajo razveljavil in jo nadomestil s svojo. Njeno bistvo je bilo v tem, da je imela dve komponenti, denacionalizacijo in privatizacijo v ožjem pomenu te besede. Denacionalizacija je imela cilj, da vsaj deloma, po večini v moralnem smislu, sanira grobe kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešilo komunistični sistem s svojo nacionalizacijo. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije.

    S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.

    Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic.
    Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo.
    S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, naprimer, zahteval njene ustavne presoje.
    Danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike.”

    Kdaj bo Slovenija, njena vlada končno napisala strategijo pametne specializacije po navodilih EU komisije, kjer Slovenijo za to področje čaka več kot 3 milijarde nepovratnih kohezijskih evropskih sredstev?
    To strategijo pametne specializacije Slovenije, lahko kreira tudi opozicija in jo seveda potem ponudi, DS RS, javnosti in EU!
    Za kreiranje strategije pametne specializacije je potrebno zelo široko in globoko znanje, prežeto z realno prakso in stanjem naše konkurenčnosti, ne pa le špekulativno teoretiziranje, samo da se denar dobi!
    Prvo takšno vlogo strategije prejšnje vlade je EU zavrnil kot popolnoma nestrokoven izdelek oz. neprimeren za strategijo Slovenije in za nepovratno financiranje EU!

    • Si Slovenci res lahko privoščimo še eno državljansko vojno?
      Slišali smo, da je bila z odvzemom mandata Janezu Janši poteptana volja volivcev. Dejstvo, da je Janša dobil več glasov od kateregakoli drugega kandidata v državi, je dobilo izjemen simbolni naboj – toda glede na logiko, po kateri deluje naš volilni sistem, je povsem nepomembno.

      Mandati se namreč ne določajo na podlagi absolutnega števila glasov, temveč razmerja med odstotki, ki jih kandidati iste stranke prejmejo v volilnih okrajih svoje enote.

      Po veljavnem sistemu volivci v resnici ne volijo kandidatov: volijo listo, ki jo v vsakem okraju predstavlja drug kandidat. Glasovi za stranko se nato po zapletenem algoritmu pretvorijo v mandate. Kdo bo stranko predstavljal v parlamentu, je v veliki meri stvar naključja.

      Je prav, da je tako? Je prav, da lahko stranka na listo postavi pravnomočno obsojeno osebo? Sam menim, da ne. Med drugim tudi zato, ker zaradi nepreglednega sistema dodeljevanja mandatov volivci nimajo odločilne vloge pri izbiri kandidatov: z glasom za “neoporečnega” kandidata lahko pravzaprav pripomorem k izvolitvi njegovega pravnomočno obsojenega kolega v oddaljenem okraju, za katerega nisem niti vedel, da kandidira.

      Poleg tega ne verjamem v absolutno demokracijo: zagovarjam klasično republikansko stališče, da imajo institucije pravico, da se primerno zaščitijo pred nevarnostmi populizma in demagoške zlorabe predstavniške demokracije.

      Toda dejstvo je, da naša ureditev to omogoča. Razprava o Virantovem paketu Mister Muscolo, svežnju ukrepov za “očiščenje” politike, je jasno pokazala, da za spremembo obstoječe ureditve ni večinske podpore.

      Povsem se strinjam s tistimi, ki opozarjajo na problematičnost takšne strategije. Med drugim je v eklatantnem nasprotju z zagotovili, ki jih je Janša javno podal jeseni 2011, ko je v oddaji Pogledi Slovenije zatrdil, da bo v primeru pravnomočne obsodbe še naprej iskal pravico na višjih instancah, ustavnem sodišču in v Strasbourgu, vendar bo odstopil z vseh funkcij. “Vseh funkcij” – to so bile njegove besede.

      Janševa odločitev, da drži obljubo, se umakne iz prve politične linije in boj za svojo pravico nadaljuje po sodni poti, bi med volivci nedvomno vzbudila več simpatij kot odločitev za popolno politizacijo sodnega primera; njegov morebitni uspeh na višjih instancah bi imel mnogo večjo simbolno težo, saj bi stranko razbremenil suma korupcije, hkrati pa vsaj simbolično potrdil njeno tezo o politični škilavosti slovenskega sodstva.

      Še tako ostra kritika strategije SDS in retorike, ki jo je ubrala za njeno legitimacijo, pa ne more izničiti izjemno hude kršitve, ki si jo je privoščila parlamentarna večina.

      Druga najpomembnejša stranka v državi zaradi procesnih kršitev (na katere je opozorilo tudi ustavno sodišče) postavlja pod vprašaj legitimnost vsega političnega ustroja. In kaj stori parlamentarna večina v tem kočljivem položaju? Z buldožerjem povozi proceduro. Kot bi hotela pomemben del volilnega telesa dokončno potisniti iz sfere državljanskega konsenza. Kratkovidnost? Revanšizem? Preračunljivost? Gola neumnost?

      Luka Lisjak Gabrijelčič
      SREDA 22.10.2014
      Več na: http://www.siol.net/priloge/kolumne/luka_lisjak_gabrijelcic/2014/10/drzavljanska_vojna.aspx

  9. Nove stranke(pomladne) ali Demos ne vem, če bi bila konstruktivna zadeva. Demos je kratica za demokratično opozicijo, ki se kot koalicija pomladnih strank ni izkazala. Vidim rešitev v delovanju civilne družbe kot je VSO- združenje za vrednote osamosvojitve, ki ji načeluje Aleš Hojs in je tudi vreden za vodenje take koordinacije, kot je zamišljena v novem Demosu. Civilna družba mora spodbuditi resnično sodelovanje pomladnih strank v skladu z prizadevanji SDS, ki je najbolj na liniji osamosvojitve in pristne demokratizacije. Sile je potrebno združevati in ne podvajati. Združevanje pa je v poštenosti, nikakor pa v služenju, ki ga prakticirajo grešniki, ki se krijejo v duhu preživete SZDL.

    • “resnično sodelovanje pomladnih strank v skladu z prizadevanji SDS, ki je najbolj na liniji osamosvojitve in pristne demokratizacije”

      Totalno enoumje in nikakršno priznavanje lastnih napak je na liniji osamosvojitve in pristne demokratizacije?
      Upam,da bo SDS drugi krog lokalnih volitev streznil.Njihovi župani in kandidati so padali kot domine.Kot desni volivec si želim sposobne ljudi na našem polu,ne pa večnih luzerjev z bedastimi komentarji na twitterju

      • Ali želiš direktno?! Večje luzerke od vaše vrhovne političarke pač ni! Ekipa 5 ljudi v parlamentu, ki se je morala za en sedež več prodati izpostavi ministrstva resnice, to je Mladini, zastran mene tudi če nikoli več ne pride v parlament, kajti njihov prispevek k razgradnji totalitarizma, ki ga je obsodila celotna Evropa, je enak nežni brci v tovorni vlak.

  10. Gornji predlog glede dr. Rosvite Pesek je na mestu.

    Takšna moralna, strokovna, medijska in slovenska kulturna kapaciteta, bi se zaradi potreb slovenskega skupnega dobrega morala politično angažirati.

    To velja tudi za gospoda Možino.

  11. “drugi subjekt pa je parahistoričen, to se pravi, ideološko postavljen, ki mu je bila vzeta resničnost in ne more obstajati, razen z nasiljem in s prevaro. Danes predvsem s prevaro.”

    Ob tej misli sem se spomnil na sinočno oddajo na SLO 1, ki sem jo ob obračanju kanalov spremljal 5 min. Govora je bilo o herojih in herojstvu. V oddaji sta, avtorjev soimenjak, (Janez) Stanovnik in Ljubo Bavcon, vsak zase, sicer pa v sozvočju, zatrjevala, da je, za njiju, Edvard Kocbek naš največji heroj!!! Haloooo!!! Perverzost par excellence!!!

    Torej RABLJA sta, v brk vsem osveščenim Slovencem in zgodovinskim dejstvom navkljub, poimenovala svojo ŽRTEV za največjega heroja, čeprav vsi vemo, da je komunistična UDBA (politične opcije obeh govornikov) Kocbeka nadzirala še na parah (ob pokojniku je med žalujočimi sedela tudi informatorka udbe), pa tudi po smrti, ko je družinska prijateljica poročala UDBI o vsakem premiku Kocbekove družine.

    Torej RABLJI s potvarjanjem in prisvajanjem zgodovinskih dejstev ustvarjajo paraleLno zgodovino, kot pravi avtor članka, podobno so si prisvojili TIGROVCE, o katerih smo se v OŠ in kasneje v Gimnaziji učili, da so bili navadni atentatorji, sedaj pa jih predstavljajo kot del NOB-ja.
    Prav tako si, z vključevanjem veteranov slovenske osamosvojitvene vojne v Zvezo borcev, prisvajajo to vojno, češ da izhaja iz NOB.

    PS
    Za dvig kvalitete in verodostojnosti oddaje so v oddaji uporabili Nežmaha, ki je temo “herojstva” osvetlil s filozofskega in zgodovinskega stališča.

    • Le kdo bi vedel, koliko “narodnih herojev” so počastili s takim nazivom – potem ko so jih predhodno sami likvidirali, ker niso bili “na liniji”? Janko Premrl Vojko je gotovo eden izmed njih (Izkrvavel v opuščeni oglarski lopi, potem ko ni smel k njemu zdravnik. Krvavel pa je zaradi “slabega strela” soborca, ki mu ga je poslal ob napadu na okupatorjevo preskrbovalno enoto. Ker Italijani niso udarili nazaj, temveč zbežali, soborec v tišini ni mogel ponovno streljati na Vojka – bi bilo preveč očitno … – Pokopan pa z vsemi častmi!)

  12. ne verjamem v novo parlamentarno stranko, morda pa kot “vrednotno jedro” (po svitase-ju) v okviru civilne družbe (J. Možina, A. Primc …), ki pa je odprto za vse tiste ki imajo kakršnokoli željo ali predlog za izboljšave ob zavedanju da je vsak lahko tudi zmotljiv …

    • Riki,seveda gre za izreden tekst-vsi njegovi so taki,kajti tudi avtor je izreden. A prav zato tudi preveč oddaljen od povprečnega površnega duha velike večine Slovencev. Res škoda,a te ne bo moč popraviti v času našega življenja-če sploh kdaj…

    • No, res je tekst dober, saj vendar vemo kdo ga je napisal ! Brez dvoma prvi mislec v Sloveniji ! Dvojec Stanovnik- Janša je napisal ključne tekste za Slovenijo v zadnjih 20 in še nekaj letih…
      G. Stanovnik je takih in podobnih tekstov napisal na desetine…saj menda berete revijo Zaveza. Vseh več kot 90 številk s po 100 stranmi vsaka je na spletu – zaveza. si. Kdor želi kaj vedeti o BISTVENIH TEMAH ZA SLO, naj bere Zavezo

  13. “Grozljivo je živeti s spoznanjem, da skoraj pol milijona od revolucionarnih v krivici pobitih, danes skoraj nikogar več ne zanimajo.”(primi)

    Res je grozljivo živeti s spoznanjem, ki ga “primi” omenja, a nič manj ni grozljivo živeti med ljudmi, ki tudi (ali) še danes obžalujejo, “da niso revolucionarji leta 45 pobili še nadaljnih 500.000 slovencev, da bi imela (sedanja) vlada mir. “Tej izjavi sem bil sopriča ta ponedeljek zvečer, že ob kozarčku, po predavanju Kazen brez zločina, ki ga je organizirala knjižnica v Vipavi, in je zvenelo ves čas k pravičnosti.
    Kakšen masaker so v zgodovini, čeprav avtorje štejemo samo v promilih, uprizorili kardeljevci, danes vemo, kakšno klanje bo, takoj ko bodo resno ogroženi njihovi interesi (mislim na ljudi, ki jih Justinov junak imenuje »To niso moji ljudje!« ali drugih 500.000 na političnem polju), si, kljub umetniški žilici, ne znam predstavljati!
    Gospodu Justinu srčen pozdrav!

    • Če bi že takrat pobili še nadaljnega pol milijona, potem bi naši krvavi komunisti v parih dneh umrli od lakote.
      Bistvo komunizma je sužensjko parazitiranje.
      Tudi če danes pobijejo tistih 200.000 ljudi – bodo pa toliko prej sami crknili od lakote.

      Kriza je v podnu.

      Piškotkov zmanjkuje, socialistov pa je vedno več. Za nove piškotke morajo jemati milijardne pufe na svetovnih finančnih trgih vsako leto. #piškotek
      http://www.finance.si/8811363/Levo-Priden-Pi%C5%A1kotek

      • Ivo Boscarol- Japonska najbolj kapitalistična država ima človeka na prvem mestu
        Podjetje Pipistrel je letos staro 25 let.
        V tem času so skonstruirali 11 tipov letal in kar trikrat zmagal na natečaju Nase.
        »Možgani« Pipistrela, podjetja za alternativno letalstvo, so v razvojnem oddelku v drugem nadstropju energetsko samozadostne, računalniško nadzirane proizvodne stavbe. V čisti tišini sedijo za računalniki doktorji znanosti, magistri in inženirji, ki poskušajo uresničiti vsako, še tako nemogočo Boscarolovo in/ali svojo zamisel.
        Sistem kontrole kakovosti in organizacije podjetja so kupili na Japonskem. Vsebuje tudi za Slovenijo nenavadna pravila. Eno takih je, da v podjetju ni čistilk, vsak sam skrbi za urejenost in čistočo svojega delovnega mesta. Kako se obnese? Ob našem obisku je bilo vse kot iz škatlice.
        V Sloveniji se ne zavedajo, da se vse skupaj začne in konča pri ljudeh. Mi ne bi bili nikoli tako uspešni, če ne bi bil v našem podjetju človek na prvem mestu. V vseh 25 letih nismo imeli niti enkrat izgube, vedno smo delali na dolgi rok, zaposleni so se počutili varne, nikdar nismo imeli ekstremnih plač, a so bile redne in bilo jih je najmanj 13. Vedno sem delil dobiček z zaposlenimi, vedno sem jim povedal, če so bile težave.
        Ne glede na to, da je Japonska najbolj kapitalistična država, imajo človeka na prvem mestu. Če je delavec zadovoljen, lahko pričakuješ, da bo produkt dober, če je motiviran, lahko pričakuješ, da bo produkt inovativen.
        Imamo izjemno razvojno ekipo. Več kot polovica zaposlenih v Pipistrelu ima univerzitetno izobrazbo, 11 je doktorjev znanosti ali magistrov. Imam sicer enega Kanadčana, enega Nemca, dva Italijana, drugi smo pa vsi Slovenci. Nekateri so izjemni, razmišljajo drugače.
        Prepričan sem, da je električni pogon prihodnost ne samo avtomobilov, ampak tudi letal. Elektrika ima zelo veliko prednosti. Je cenejša, bolj čista, tišja. Najpomembneje pa je, da omogoči neodvisnost od proizvajalk nafte in omogoči mobilnost z energijo, proizvedeno doma. Še poseben plus za letalstvo pa je, da električni pogon omogoča elektronsko krmiljenje veliko motorjev in s tem bistveno bolj natančno upravljanje in programiranje plovila. Električni motor je izredno odziven. Fly by wire – sistem za elektronsko upravljanje, ki ga poznamo v letalstvu, se pojavlja zdaj tudi že v avtomobilih. Google razvija avtomobil, ki se bo lahko premikal samostojno brez šoferja. In to se že seli tudi v letalstvo. V Dubaju nastaja največja svetovna univerza obnovljivih virov. Oni verjamejo, vsaj tisti, s katerimi se jaz pogovarjam, v prihodnost električne mobilnosti. Ko bodo videli, da lahko imajo od električne mobilnosti enake profite kot od nafte, bodo prevzeli pobudo in nafto uporabljali samo za medicino, farmacijo, kemijo, ne pa za mobilnost.
        Vem, kje se moje poslanstvo konča in kje moram pustiti, da gredo sami naprej. Izkušnja starejšega človeka in inovativnost mladih, to je najboljša kombinacija.
        Ne zaposlujem jaz. Nove sodelavce zaposlujejo vedno tisti, ki jih potrebujejo. Oni ga izberejo, oni bodo z njim delali. K meni pride vodja oddelka in reče, Ivo, glej, zdaj bi nekoga nujno rabili, in povem, ali imamo denar ali ne. Tudi plače ter dodatke na uspešnost določajo vodje oddelkov. Nisem jaz isti, ki določam plače. Oddelki sami razpolagajo z denarjem.
        S tujci sodelujemo drugače. Naša zakonodaja je izredno toga glede zaposlovanja tujcev. Ni enostavno zaposliti Indijca, ker je navajen, da dela več kot 12 ur na dan. V Sloveniji je 40-urni teden, moral bi mu plačati nadure, a jih več kot 20 ne sme imeti. Tujci ne razumejo, da v Pipistrelu ne delamo nadur, da ob pol štirih zapremo vrata. Tudi Američani, ko pridejo k nam, rečejo, kaj pa bom delal po četrti uri. Zato tujcev ne zaposlujemo.
        Mislim, da je bila lani povprečna plača 2800 evrov bruto, kar za podjetje, ki ima več kot polovico zaposlenih z univerzitetno izobrazbo, ni veliko. Najvišja plača je le 4-krat višja od najnižje.
        Moja filozofija je, da imamo vsi normalne plače, da so redne in da se jih ne sramujemo. Vsi, ki imajo višjo izobrazbo kot jaz, imajo tudi višjo plačo od mene. Če se delavec ne počuti ogroženega, tudi drugače dojema odgovornost do svojega posla in pripadnost podjetju. Če pridem popoldne v skladišče in vzamem selotejp, napišem listek in se mi na koncu meseca ta selotejp odšteje od plače. Če jaz ne kradem, tudi moji delavci ne kradejo. Ni mi treba hoditi za njimi. Če jaz zaupam njim, vem, da tudi oni meni. Ta filozofija poštenosti do zaposlenega bi morala biti standard. Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov.
        Ivo Boscarol
        http://www.delo.si/sobotna/ivo-boscarol-vedno-sanjam-podnevi-torej-sem-realist.html

        • Ko bi vsaj večina Slovencev razumela zgoraj navedeno pot do uspeha in prave demokracije. Za vodje je potrebno izbrati najbolj sposobne, sodelavce naj izbira tisti, ki bo z njimi delal in z njihovo pomočjo dosegal uspehe, če vzamem selotejp (!!!!) to zapišem in mi odtrgajo od plače,….
          Ste tudi tisti, najbolj zagrizeni pripadniki desnice, ki ste vse zgoraj navedeno delali močno po svoje, sposobni to slišati, doumeti, razmisliti in pustiti, da v prihodnje lahko razmišljamo tako? Takrat bo Slovenija lahko pričela razmišljati o pravi osvoboditvi – od boljševikov in od zagrizenih razlagalcev svoje resnice in pravice na desni. Žal ali pa na srečo – kakor si kdo to razlaga.

  14. Boljševiki…prodane duše! Tisti, ki so v sebi ubili Boga, da lahko kakor Kajn ubijajo svojega brata? Zato se resno vprašajmo, na kateri strani smo. Vsak naj se vpraša, katera stran mu je bližja. Biti žrtev ali biti njen rabelj. Boljševiki so pripravljeni za rablje poslednjih dni. Ne more biti drugače. A za svoje peklensko početje bodo morali dati odgovor. Abelom je vstop v novo nebo zagotovljeno.

  15. “Janko Premrl Vojko je (…) izkrvavel v opuščeni oglarski lopi, potem ko ni smel k njemu zdravnik. Krvavel pa je zaradi “slabega strela” soborca, ki mu ga je poslal ob napadu na okupatorjevo preskrbovalno enoto. Ker Italijani niso udarili nazaj, temveč zbežali, soborec v tišini ni mogel ponovno streljati na Vojka – bi bilo preveč očitno …” marta

    Ta “slabi strel” od soborca je bil izstreljen iz pištole, kar pomeni, da je nanj streljal komisar, oficir ali vodja združbe, ostali so imeli uglavnem puške. Da bi priletela in zadela krogla z druge strani rečne struge, kjer so Italijani že bežali, se zgodi samo v slabih vesternih.
    Na proslavah ob njegovem grobu še povedo, da ga je zadela krogla iz pištole, a se zgodba za njih tu konča.

  16. V nedeljo, 12.10.2014, je v večernem intervjuju na RTV 1 bivši predsednik republiške skupščine republike Slovenije v SFRJ in sedaj upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Miran Potrč, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju še imeli tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenili nasilje (državljansko vojno!), vendar so vedeli, da je enopartijski (socialistični) sistem “preživet.”
    Izjavo si lahko vsak ogleda v arhivu RTV SLO.

    • Mar to pomeni, da nas hočejo prepričati, da gre njim zahvala za samostojnost? Mi pa … tako nehvaležni do njih, jej, jej … (Moje mnenje: obnašajo se ne le kot osvoboditelji, ampak kot lastniki …)

    • Ob osamosvojitvi bi morali povedat da je sistem preživet, ne pa da so potihoma načrtovali kako bodo zmanipulirali narod.

    • in priznat da je bila boljševistična revolucija velika prevara, to bi moral dnevno ponavljat na državni televiziji.

  17. Amalie, na to pa še moramo počakati, ker je RTV1 v nedeljo zvečer prenašal govorjenje dr. Bavcona, ki je zaslužen za uzakonitev verbalnega delikta v bivši totalitarni državi kot to beremo v desnih časopisih.

    Dr. Bavcon je poveličeval bivšo državo in natolceval, da je bilo takrat vsak dan boljše, zdaj je pa vsak dan slabše.

    Zanimivo je, da da je pozabil omeniti pomanjkanje bencina, živil in drugih življenjskih potrebščin ter draginje in nizkih plač bivši državi.

  18. Vse to napeljuje na misel, da levica kuha svoj Antidemos, ki bo porušil slovenske osamosvojitvene cilje .

  19. Gospod Stanovnik, zopet hvala lepa. Tako pri nas ne piše nihče. Vaši prispevki so enkratni. Včasih od vašega pisanja ne morem in ne morem stran in ga prebiram in prebiram – tudi s solzami v očeh.
    Hvala lepa!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite