Za jugonostalgike in tudi tiste, ki to niste: skrivnostni ŠOPLUK

10
591

Šopluk je skupni termin za pokrajino v centralnem Balkanu, ki se danes razteza med Bolgarijo, Srbijo in Makedonijo, Šopci pa oznaka za ljudi, ki tam živijo. Jezik jih očitno ne druži (pre)več, saj govorijo zelo različne dialekte vseh treh držav. V zgodovini so imeli več drugih skupnih lastnosti (kot na primer trmo in smisel za humor), danes pa je skupni občutek le še bleda senca, saj mnogi prebivalci Šopluka (vsaj v Srbiji) niti ne poznajo več tega izraza.

Velika megalomanska investicija v Vranjski banji še iz Juge, ki pa ni nikoli zaživela. Sedaj počasi dokončno propada.

Z mojim načinom potovanja – potepuško kolesarjenje – sem skušal sam najti, kar je še ostalo od Šopluka. Vsem znana posebnost je seveda – šopska solata! Prva, katero so mi servirali, je bila res odlična in vredna svoje slave: znotraj zelo osvežilna, predvsem s paradižnikom in kumarami (oboje narezano na precej velike kose), od zunaj pa čisto prekrita z na tanko naribanim sirom.

Šopska solata

Prvi vtis, sicer tudi pričakovan, je bil, da gre za precej nerazvito območje, v Srbiji še najbolj zaostalo. To se seveda pozna tudi pri turizmu.

V Vranjski banji lahko mešaš dve vrsti vode: “hladno” (cca 40 stopinj, spodnja cev) in “toplo” (90 stopinj).

Najslabše razvita srbska pokrajina (Šopluk) ima sicer velik potencial za turizem, vendar se nerazvitost kaže tudi na tem področju.

Potem ko preko Bookinga najdeš lepo opisan “smeštaj”, okrašen s privlačnimi fotografijami, je stvarnost seveda precej drugačna. Moja prva soba je bila kar solidna, predvsem pa je bila čista, ampak zakaj ne morejo malo popraviti tudi okolice?

Takle je bil namreč moj razgled

Vzrok za relativno nerazvitost tega jugovzhodnega dela Srbije je podoben, kot to velja za kakšen manj razviti del Slovenije. Povsod je zelo hribovit teren in slabe prometne povezave. Srbija je ta del dobila šele po prvi svetovni vojni, zgodovinsko pa je bilo to območje bolgarsko.

Nenavadno pokopališče: vsak grob ima svojo streho.

Na svojem potepuškem kolesarjenju po  Južni Srbiji sem si seveda z veseljem in doživetjem ogledoval tudi lepe srbske cerkvice. Komaj sem čakal, da naletim tudi na kak čarobni samostan. Ko sem že prvi dan obiskal cerkvico v Vranjski banji, sem lahko molil kot doma, saj so me z vseh strani spremljali Jezus, svetniki in – Marija. Ravno zaradi slednje mi je “sestrska” pravoslavna vera še malo bližja kot protestantska.

Cerkev Sv. Ilije v Vlasini

V zadnjih letih sem imel že kar nekaj enotedenskih “potepuških” kolesarjenj (tudi Romunija, Irska, Baltske države itd), vendar pa letos prvič z električnim kolesom. Že prvi dan sem imel za testiranje: od Vranjske banje do Bosilegrada, kar znese okrog 80 km. Bistvo pri tem pa je, da se je treba vmes povzpeti na Besno kobilo, ki pa je visoka kar 1.900 m.

Cesta od Vranjske banje do Besne kobile je asfaltirana, spust do Bosilegrada pa je po makadamu.

Kljub hudi vročini je šlo kar gladko. Sem bil pa v drugem delu (spust) malo razočaran: pri vzponu je bil ves čas asfalt, pa sem se veselil, kako bom “šibal” navzdol. Ampak “ruska cesta” (naredili so jo Rusi pred 100 leti) na drugi strani ni imela niti metra asfalta, ampak zelo kamnit in skalnat makadam. Tako da sem se spuščal čisto počasi s krči od zavor na rokah.

Tale spomenik so Bolgari postavili v zahvalo Rusom, da so tako zahtevno novo cesto naredili.

Naj za to sramoto izve cela Evropa“, so klicali za menoj.

Med vožnjo od Vranjske banje do Bosilegrada sem pa naletel na pravo ekološko (mega) bombo. Od daleč se popotniku zdi, da gre za kakšno veliko (umetno) jezero, ko pa se približaš, ugotoviš, da gre za (pol)suho materijo – naplavino, jalovino rudnika svinca in cinka v Krivi Feji. Na začetku se še nekaj blešči od vodne površine, konča pa se z grozljivim “nasipom” (kot kakšen jez, visok 150 m) sredi lepega gozda.

Preko 150 m visoko naložena jalovina iz rudnika v Krivi Feji

Ob bežnem srečanju so mi domačini ogorčeno povedali, da se nevarna dejavnost dogaja (in še vedno nadaljuje) že 50 let. Imela naj bi zelo negativne posledice za zdravje in je že veliko njihovih sorodnikov umrlo za boleznimi, povzročenimi z velikimi dozami nevarnih cianidov. “Naj za to sramoto izve cela Evropa!” so klicali za menoj. Ko sem preverjal na spletu, sem videl, da se nosilci dejavnosti branijo pred obtožbami z običajnimi birokratskimi postopki, sumljivimi inšpekcijskimi pregledi in argumentom o 400 delovnih mestih.

Cela dolina je napolnjena s strupenimi snovmi.

Posledice delovanje rudnika svinca so vidne še kilometre daleč spodaj, kot lahko vidimo na primer v temle potočku.

Potoček na pobočju Besne kobile

Svetovna atrakcija je Vlasinsko jezero s plavajočimi otoki

Zelo slikovita je pokrajina ob cesti od Bosilegrada do Vlasinskega jezera (katero je kar 1.200 visoko), v okolici Božice. Med raznovrstnim cvetjem sem opazil celo čredo divjih konj!

Čreda divjih konj v bližini Božice

Svetovna atrakcija (vendar premalo poznana in promovirana) je pa Vlasinsko jezero s svojimi PLAVAJOČIMI OTOKI. Kakšnih 20 jih je in kadar je voda visoka (gre za umetno jezero!) in potegne močan veter, se selijo od enega konca do drugega… kjer se spet za nekaj časa “zasidrajo”. Na njih raste veliko trave, grmičevja, cvetja in celo manjših brez. Njihova “debelina” je do 3 m in so dovolj čvrsti, da se po njih lahko sprehajaš, s podobnim občutkom, kot po močvirju. To sem tudi sam preizkusil z lastnimi nogami.

Trenutno zasidran poraščen otok, katerega pa bo veter ob jesenskem dvigu vode premaknil čisto na drugi del Vlasinskega jezera.

Ker vas verjetno zanima (kot je tudi mene), kako so lahko nastali takšni plavajoči otoki, kot jih ni nikjer na svetu, vam bom pa razložil. Pred letom 1949, ko je bila Vlasina zaradi elektrarne poplavljena, je bilo tu veliko poljedeljstva ter posledično tudi nekakšnega humusa, šote (po srbsko treset), kar se je dvignilo in ostalo na površini. Ker je bilo to zelo hvaležno gnojilo za razne rastline, so se tu kar naselile, čeprav ni bilo kontakta z dnom jezera. Postopoma so tako nastali res veliki otoki, od katerih so se nekateri za stalno pripojili obali, nekateri pa še do danes spreminjajo lokacijo.

Večerni pogled na Vlasinsko jezero

Za ilustracijo si lahko ogledate bosonogega kapitana ladjice, ki demonstrira kako je stati in se gibati na poraščenem plavajočem otoku.

Neizkoriščeni turistični potenciali

Tudi pri tako lepem jezeru, kot je Vlasinsko, s svetovnim unikatom plavajočih otokov (na katerih rastejo celo drevesa), pa je popotnik priča nerazvitemu turizmu tega dela Srbije. Oba prva hotela, katera sem našel, sta bila zaprta, čeprav bi bila lahko prav uporabna. Tale na sliki naj bi bil včasih celo ena od številnih Titovih rezidenc (čeprav se domačini ne spomnijo, da bi jih sploh kdaj obiskal). Prenočišče sem zato našel pri enem privatnem “panzionu” in sem zelo zadovoljen. Tole na sliki je pa zaprto zaradi nekakšnega spora med arabskim lastnikom in državo v zvezi s kanalizacijo.

Neizkoriščen potencial ob enkratni naravni znamenitosti plavajočih otokov na Vlasinskem jezeru

Ko smo se z ladjico vozili po lepem Vlasinskem jezeru, nam je kapitan pokazal na samotni obali zaraščeno kočo in povedal, da so jo naredili prav in samo za snemanje filma SENKE USPONENA, v katerem je imel glavno vlogo Velimir Bata Živojinović.

Koča, katero so naredili samo za snemanje filma, je danes že povsem zaraščena.

Iz radovednosti sem si film še isti dan ogledal (kar na telefonu) in videl, da so res dobro izkoristili naravno okolje, pa tudi izkušene starejše igralce. Prav to je namreč bistvo tega filma: usoda ostarelega in zapuščenega igralca.

Ogled filma vam zelo priporočam!

Idilična pokrajina na planoti Božica

Da je Vlasinsko jezero 1.200 m visoko, sem se zavedal šele ob spustu proti Leskovcu, ko sem skoraj 70 km samo še “bremzal”. Ker se je medtem vreme precej spremenilo, me je vmes občasno tudi malo polilo, ampak sem vseeno doživel še precej zanimivega.

Crna trava: kjer so srbski vojaki zaspali in zamudili bitko na Kosovem polju

Ravno na dan našega Velikega šmarna po božji volji nisem ostal brez “maše”. Slučajno sem v Crni travi obiskal simpatično cerkvico, kjer so imeli ravno pravoslavno bogoslužje (dobro uro je trajalo), tudi ob njihovem prazniku.

Cerkvica sv. Nikole: jaz pa sem lahko kar tule počastil našo ljubo “bogorodico” na njen največji praznik.

Pravoslavni obredi me vedno fascinirajo z njihovim ceremonialom, petjem in (na pol razumljivo) staro cerkveno slovanščino. Tudi tokrat je bilo tako. Pri “maši” nisem mogel odkloniti njihovega “obhajila” v obliki običajnega kruha. Po obredu sem se pa pridružil njihovemu običajnemu druženju pred cerkvijo, ko mi je ena “ljuta” kar zapasala, glede na mraz in meglo v okolici.

Pri pravoslavnem bogoslužju se del oltarja večkrat delno zakrije (z zaveso ali posebnimi vrati).

Sem izvedel tudi od kje in kdaj ime kraja – Crna trava: ko so se Srbi odpravljali na bitko pri Kosovem polju, je ena velika skupina vojakov tukaj prespala. Pa so bili utrujeni in predolgo zaspali. Tako dolgo so spali, da so bitko zamudili. Njihov poveljnik jih je kasneje preklel in napovedal, da bo celo trava počrnela na mestu, kjer so (za)spali.

Stari nagrobniki pri Crni travi

Obisk jugovzhodnega dela Srbije, kot tudi druge dele Šopluka (Bolgarija in Makedonija) toplo priporočam. Gospodarsko in turistično (še) ne dovolj razvita hribovita pokrajina skriva veliko zanimivih naravnih in zgodovinskih atrakcij (kot na primer Vlasinsko jezero s plavajočimi otoki). Vse je dostopno tudi z avtomobili, vendar priporočam kolesarjenje, saj boste tako lažje vzpostavljali stike z največjim bogastvom te skrivnostne dežele, s prijaznimi Šopci.

V Leskovcu sem pa seveda najprej naročil kakšno njihovo specialiteto. Izbral sem pečeno ovčetino “izpod sača”.

V Beogradu obujal spomine, ko je bil še glavno mesto Jugoslavije

Zadnji dan sem izkoristil še za malo potepanja po glavnem mestu Srbije. Ob tem sem obujal spomine na čas, ko je bil še glavno mesto Jugoslavije.

Kjer se združita Sava in Donava

Ker sem tedaj služil vojsko na jugu Srbije, v Raški, sem kar precejkrat v Beogradu prestopal iz vlaka na avtobus. Mesto se je precej spremenilo, jaz pa tudi. Še najbolj drugačen je Novi Beograd, kjer pa sem bil pred več kot 50 leti v mladinski delovni brigadi. Udeležba ni bila (več) ravno obvezna, ampak jaz sem imel en drug motiv: v enem mesecu sem se lahko (povsem od začetka) naučil voziti avto, naredil vse teoretične in praktične tečaje ter izpite in se vrnil z veljavnim vozniškim izpitom. Nisem pa se niti zavedal, kaj se je tega “revolucionarnega” leta 1968 dogajalo na političnem področju. Medtem, ko so se študenti prerivali z miličniki, so nas izkoriščali za režimsko medijsko propagando ter na televiziji kazali navdušeno delovno mladino.

Vrata Beograda – sončni zahod …

Več slik z opisanega potovanja pa lahko vidite tule.

10 KOMENTARJI

  1. Zdravko, nič ne zamerim, vesel sem vsakega odziva… Ne vem, od kje vam ideja, da sem jaz kakorkoli vzvišen nad Srbi (vidite, celo pišem jih z veliko… vi pa ne)…? Prav nasprotno: zelo so mi simpatični! Nisem pa v svojem potopisu hotel pisati samo o lepih stvareh, ker bi bilo to čisto neobjektivno. Morda ste napačen vtis dobili zaradi nekaterih (med)naslovov, ki pa so bili uredniški… ampak moram reči, da meni kar simpatični… Lep pozdrav!

    • O to me pa veseli! O tem sem pisal tudi v moji knjigi “V objemu slovenske pomladi”: Ko je v Sloveniji potekala široka akcija zbiranja podpisov za Majniško deklaracijo (1989), sem čutil za povsem legitimno, da zato izkoristim tudi Planinski tabor in sem skušal podpise zbirati na Kamniškem sedlu. Organizatorji, politikom servilni funkcionarji PZS so mi to izrecno prepovedali (»Ne moremo mešati planinstva s politiko!«), vendar se nisem dal in sem stojnico improviziral nižje ob razpadajoči planšarski koči, kjer sem med odhajajočimi planinci nabral okrog 100 podpisov.

  2. A sta bila gori tudi Setinc in Popit?

    Kakorkoli, sobsko solato si Srbi prisvajajo, ker je v resnici poimenovana po Sobcevem bajerju.

    Srbi nam vladajo. Ljubljani Jankovic in njihov kokainski narkokartel. Dunaju bodo izgleda zavladali kmalu. Slovenska mladina poplesuje v groznih ritmih puhle Arkanove Cece. NLB je, kot razkriva Pezdir, financirala zemunski mafijski klan. Vse vec jih je med nami. Od tovornjakarjev do zdravnikov, ki jih zdravstveni domovi sistematicno iscejo v Srbiji. In povsod na Balkanu, razen na Hrvaskem.

    Kaj vam je, Slovenci, da se sistematicno vdinjate Srbom, ki hocejo vladati povsod, kamor pridejo, zlasti v Sloveniji? Kje je njihova katarza in opravicilo za grozo, ki so jo sprozili in izvedli v 90 letih na prostoru bivse Juge? Ustrelili so nam pred stoletjem ze prestolonaslednika Franca Ferdinanda in vi kar nadaljujete s podloznisko usluznostjo do njih…

    Naj resijo svojo srbsko domovino Srbijo, problemov imajo ogromno, Slovenijo pa pustijo pri miru!

          • Poglej si posnetke iz casov crnobelih TV evropskih mest in primerjaj s tem, kar vidis danes. Nekoc skoraj sami normalni ljudje. Danes redkokdo normalen. In ne mi reci, da je nekdo, ki si recimo prebada nos in ustnice z uhani ali kozo packa s tatooji normalen. Na Dunaju je bila recimo nekoc absolutna vecina za Luegerja in ljudsko stranko. Danes je za njih 10 odstotkov tipicen rezultat. Naso civilizacijo ohranja samo se podezelje. Krave bolj kot prebivalci mest.

Prijava

Za komentiranje se prijavite