Za Hribarja Katoliška cerkev ostaja dežurni krivec

13
756

V začetku februarja smo objavili javno pismo, s katerim je Jože Kurinčič nadaljeval javno dopisovanje z dr. Zdenkom Roterjem, nekdanjim partizanom, po vojni sodelavcem tajne politične policije, zadolženim za »kler«, sociologom religije in političnim svetovalcem. Kot smo takrat zapisali, se je dr. Roter v Pravem obrazu obregnil ob ljudi, ki so kritično ovrednotili njegovo prvo avtobiografsko knjigo Padle maske. Po njenem izidu leta 2013 se je na to knjigo v obliki javnega pisma odzval tudi Jože Kurinčič, zdaj že nekdanji profesor slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, vendar nanj takrat na ni dobil odgovora. Lahko pa ga je prebral v knjigi Pravi obraz, kjer je dr. Zdenko Roter pismo označil za »nerazumljivo« in »čudaško«, ob tem pa sploh ni odgovoril na njegova temeljna vprašanja, ki jih je izpostavil g. Kurinčič.

V današnjem prispevku pa objavljamo izjemno pronicljiv Kurinčičev odmev na spremno besedo h knjigi Pravi obraz dr. Zdenka Roterja, ki jo je napisal dr. Tine Hribar. Kurinčičev odgovor je bil nekaj dni prej objavljen v februarski 94. številki Slovenskega časa, ki je priloga tednika Družina (Cerkev kot dežurni krivec, str. 6).

Hribarjev epilog Roterjevega Pravega obraza

V spremni besedi dr. Hribar najprej pohvali avtorja, predvsem njegovo iskrenost, ki da je v prejšnji knjigi spominov Padle maske še ni premogel v toliki meri. Takole zapiše: »Padle maske, o katerih govori Roter v tej knjigi, so predvsem maske drugih; svojo masko pa je v veliki meri ščitil in jo tako ohranil. V pričujoči knjigi si masko potegne, tako rekoč strga z obraza. Zato upravičeno nosi naslov Pravi obraz« (Pravi obraz, str. 178).

Je Roter res prvi pretrgal zaroto molka?

Hribarjeva spremna beseda je v marsičem lucidna, v nekaterih poudarkih pa problematična in celo krivična. Problematična je npr. njegova trditev, da je Roter »prvi, ki je pretrgal zaroto molka … če bi med eno izmed bolezni umrl, bi ostali brez izpričane resnice. Se Resnici niti približali ne bi« (PO str 181). Hribar pravi, da je Roter prvi od partizanske strani, ki je tako iskreno pisal o povojnih pobojih in o krivdi partizanske strani zanje. A o pobojih so zelo natančno pripovedovale že mnoge žrtve, pričevalci, ki so se rešili iz brezen, izpred morišč, in tisti, ki so preživeli uničevalna taborišča v Teharjah, v Šentvidu … Tudi če zanemarimo te pričevalce, ker so pač z nasprotne strani, s strani žrtev, Hribarjeva trditev o tem, da je Roter prvi pretrgal zaroto molka, ne zdrži kritične presoje. Tudi na partizanski strani in tudi nekateri nekdanji udbovci so o tem govorili. O tem je pisal E. Kocbek v znamenitem tržaškem samointervjuju,  pa tudi drugi, celo nekdanji uslužbenci UJV: npr. Zdenko Zavadav, France Špelič,  Albert Svetina.  In še v nečem je Hribar površen: pravi, da je Roter tokrat res strgal masko s svojega obraza, da je v prejšnji knjigi pisal le o drugih, tokrat pa pokaže res pravi obraz. Po mojem mnenju tudi ta trditev le deloma zdrži. Res je Roter v zadnji knjigi nekoliko bolj oseben, ampak večinoma tudi tukaj, ko govori o dejstvih, govori o drugih. Sam ni bil skoraj pri nobeni stvari zraven – imel je srečo, da ni bil izbran, pravi. Osebne so sicer ocene zgrešenega ravnanja, sistema in zločinov, a on je bil vedno na robu dogajanja, vedno si je prizadeval za pravo pot.

Spomenik žrtvam enoumja

Hribarjev zapis pa je krivičen v tistem delu, ko govori o dr. Kajetanu Gantarju in Katoliški cerkvi. Gantarju pripiše, da hoče postaviti spomenik domobrancem oz. njihovim voditeljem, čeprav je Gantar v intervjuju v Zavezi, na katerega se Hribarjeva kritika nanaša, rekel, da gre za spomenik žrtvam enoumja (to pa niso le domobranci). »Slovenija se bo prej ali slej kot začarana kraljična zbudila iz sna in bodo po naših mestih in vaseh namesto spomenikov nekdanjim zvodnikom in krvnikom na ruševinah enoumja zablestela imena njihovih žrtev,« pravi Gantar in pri tem aludira na Puškinovo pesem Čadajevu, v kateri Puškin pravi, da bodo na razvalinah samodrštva  zapisana imena dekabristov, bojevnikov zoper tiranijo carizma (Zaveza 104, str. 77). Gantar ni nikjer omenil domobrancev, ki bi mu jih Hribar rad podtaknil. Ob tem se lahko vprašamo, ali Hribar ne bi postavil spomenika »žrtvam enoumja«, npr. Šolarju, Terčelju, Vovku, Furlanu, Ehrlichu, Nagodetu, Žebotu, Sircu, Pučniku … namesto spomenika Edvardu Kardelju, ki ponosno razlaga svoj nauk brezobraznim proletarcem na Trgu republike v Ljubljani in ga sam Hribar imenuje »glavnega Zločinca«, krivega za povojni pomor, in seveda tudi glavnega preganjalca omenjenih žrtev enoumja; ali spomenika Borisu Kidriču, ki je bil predsednik vlade Ljudske republike Slovenije v času najhujšega diktature oz. enoumja, in sedaj pred palačo slovenske vlade v Ljubljani straši mimoidoče s svojo nasilniško držo; ali namesto spomenika Matiju Mačku, ki straši v Kočevskem Rogu? Predvsem pa Gantar misli bolj na spomenike v naših glavah in na vrednostni sistemu v slovenskem duhovnem obnebju, v katerem žrtve enoumja še vedno nimajo ustreznega mesta. Še bolj krivičen pa je Hribar do Gantarja, ko mu očita, da je gradil kariero na Univerzi Edvarda Kardelja v svinčenih 70. letih, ko pa so nekatere profesorje – Hribar misli verjetno tudi nase – na FSPN zaradi nemarksističnosti odslovili. Iz Hribarjevega izvajanja se da sklepati, da se je dr. Gantar udinjal tedanji oblasti. Kdor pozna prof. Gantarja, ve, da je to grdo namigovanje, da je veliko časa preteklo, da so ga sploh pustili na univerzo, da je le težko prišel do potnega lista, ko je šel na študij v tujino … Če so dr. Gantarja oblastniki pustili, da je »gradil kariero« v svinčenih 70. letih, je bilo to zato, ker drugega niti približno takega strokovnjaka za klasične jezike, naslednika velikega Antona Sovreta,  Slovenci pač nismo imeli. Ob tem pa tudi ne gre zanemariti dejstva, da se klasična filologija kot neka ‘fosilija’ režimu pač ni zdela nevarna, da pa so hoteli imeti ‘trdorokci’ (kot jih imenuje Roter) na FSPN-ju marksistične in preverjene kadre. Klasične filologije na FF pač ni moč primerjati z »rdečim lemenatom«.

Krivičen je Hribar tudi, ko primerja pobite domobrance po vojni s pobitimi partizani na Javorovici. Javorovica je zločin, ki se je zgodil v vojni, domobrance pa so pobijali po vojni. Na Javorovici so se borili vojaki proti vojakom, v Rogu pa so pobijali domobrance kot vojne ujetnike.

Averzija do Katolške cerkve

Hribarjevo publicistično pisanje je zanimivo in jezikovno sugestivno, a ko piše o Cerkvi, navadno zgubi glavo. O neki čudni Hribarjevi averziji do Katoliške cerkve govori že dejstvo, da je ne imenuje tako, kot se imenuje sama (osnova spoštovanja do drugega se kaže tudi v tem, da ga imenuješ s pravim imenom), namreč Katoliška cerkev, ampak RKC (kakor jo poimenujejo domala vsi slovenski pisci, ki jim je Cerkev zoprna). Tokrat piše Hribar o tem, kako se nihče od cerkvenih ljudi ni opravičil za organiziranje protikomunističnih enot med vojno in za grozodejstva, ki so jih te enote zagrešile. Omeni sicer opravičilo škofa Antona Vovka iz l. 45 (ki da je »šel najgloblje in najdlje«), zamolči pa kasnejša opravičila drugih škofov in cerkvenih predstojnikov. Hribar tudi pogreša podobno izpoved, kakršno je zapisal Roter, koga s katoliške strani. Res je, izpovedi, avtentičnih pripovedi, samokritičnih analiz in priznanja krivde ni nikoli preveč. Tudi sam si jih želim. Ljudje svoje slabosti raje zamolčimo kot postavljamo na veliki zvon. Zato bi bilo dobrodošlo več kritičnih analiz domobranstva z domobranske oz. katoliške strani. A po pomoru leta 45 je to težko pričakovati, saj je bila večina prizadetih  pobita ali drugače utišana. Težko je tudi pričakovati opravičilo nekomu, ki načrtno zakriva resnico ter širi laži in zmerljivke. A kot rečeno, besed »oprosti« in »žal mi je« ni nikoli preveč in vedno je premalo osebnih avtentičnih pripovedi. V tem ima Hribar prav.

Pričevanje sv. Štefana

Nima pa prav, ko vsako gesto Cerkve zlonamerno razume in tolmači. Tako se je v spremni besedi obregnil ob to, da je slovenska Cerkev ob molitvi za spravo predlagala svojim vernikom, naj bi »sledili pričevanju svetega Štefana, ki je molil za svoje preganjalce« z besedami: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Po moji presoji je težko najti kako primernejše besedilo, ki naj pospeši spravo med ljudmi. Ali ni nekaj najmočnejšega, če smo pripravljeni o svojem mučitelju izreči besede: »Gospod, ne prištevaj mu tega greha!«? In spoznati, da se ljudje pri zločinih ne zavedajo, kaj počnejo, da jih vodi nekaj, nad čimer nimajo moči. Če bi tako premišljevale žrtve partizanskega nasilja oz. njihovi svojci, bi se res laže naselil med nami mir; in prav tako, če bi tako razmišljale žrtve nasilja na partizanski strani. Te besede iz zgodbe o sv. Štefanu so primerne tudi zato, ker zgodbo poznata obe strani. Že zato, ker je bila tudi večina partizanov kristjanov ali vsaj krščansko vzgojenih. Hribar pa namesto da bi sprejel sporočilo omenjenih besed, obtoži Cerkev, da se ima za popolnoma nedolžno in da krivi za medvojno nasilje le partizansko stran in da meni, da je bila samo domobranska stran –  kot sv. Štefan –  nedolžna žrtev.

Sam mislim, da bi morala sprava preseči tudi narodne okvire, vključiti tudi med vojno nam sovražne Italijane, Nemce in Madžare. Tudi o njih bi morali začeti misliti, da niso vedeli, kaj delajo, ko so zganjali nasilje nad Slovenci; in tudi Slovenci bi se morali zavedati, da kruto povojno maščevanje in etnično čiščenje slovenskega ozemlja ni bilo v skladu ne z moralnimi zakoni ne z zakoni civilnega niti vojaškega prava.

13 KOMENTARJI

  1. Hribarjeva averzija do Cerkve, podobno kot pri Makarovicevi se da se najbolj razumeti s psihoanaliticnimi in psihoterapevtskimi vedenji. Predvsem jo krivi za odsotnost lastnega oceta.

    Prvo spominsko znamenje vsem, ki so trpeli zaradi komunizma oz. se mu upali upirati, pa stoji v LJ na ograji ameriske ambasade. Po zaslugi Josepha Mussomelija. Velikega cloveka.

    • Ja, prav. Naj ima Hribar karkoli zadaj ali znotraj, sploh ta moment obravnave Hribarjeve zvotljenosti za Roterja proti Kurinčiču oplazi, kar tako, ker je prilika, še Cerkev. Priznati je treba, Hribar to zna, ampak ni zaznal, kako sam sebi odreže vejo. Vehemenca, nadutost, slepost,udarnost, saj ni bistveno.Ko bi vsaj bivali z Bogom, da si potem iz neke podstati lahko drznejo doumeti “Cerkveno”-samo vsegapolni napuh oblastniškega korita in zaledje tropa lahko generira tako fikcijsko izpodnivojsko nadutost akademske prenažrtosti, ne vem, recimo.
      —————————–
      Ja , Musomelija bi bilo treba vabiti v goste ! Bravo.

  2. Če Tine Hribar ne doživi kakšne osebne katarze, bo šel v zgodovino kot veliki manipulator. Čeprav se prikazuje kot žrtev komunizma, po razpadu SZ je celo zapisal, da je nemogoče, da se komunizem (na podlagi marksizma) kdaj povrne, pa več kot očitno deluje kot ideolog nikoli pokončanega in še kako živega zmaja. Njegovo pisanje ima vse značilnosti večne komunistične miselnosti: podtalnost, lažnivost, manipulativnost. Vse zaradi prepričanja (le od jim?), da imajo prav oni monopol na oblast. Grozljivo! In še enkrat grozljivo!

    • Ja, tako je, pravilno.
      In je grozljivo.
      Tokrat, docela izpraznjeno in izvotljeno!
      “Strgal je masko!”
      Laž, ki grabi in praska po stenah, da sluzasto mrtvo telo ne bi spolzelo v peklensko ždrelo.
      Navaden manipulant.Podkaliberski.
      Kot sem zapisal, zdaj željno čakam, da Spomenka podpre Tineta.In Spomenko bo podprl kakšen kanon iz FDV ali pa,
      malo možno, Repe, recimo.
      In taklo dalje.
      AMPAK.
      To kar je tokrat spesnil Hribar je spodmik tal izpod lastnih nog ali pa odrezanje veje na kateri je dolgo sedel in pesnikoval vrtoglave puhlosti.

    • Drži. V tem pogledu se mi Hribar zdi kot nekakšna kopija Edvarda Kocbeka. Polna so ga usta nekakšne etike, toda naredil bo vse, samo da bo – zraven, kjer je oblast, pa naj bo to še tako satanska.
      Z avtorjem odličnega članka pa se v nečem le ne strinjam, namreč glede Javorovice in pobitih partizanov, ko zapiše “Javorovica je zločin, ki se je zgodil v vojni…” V čem pa je bil to zločin? Kvečjemu bi lahko zločin pripisali partizanskemu vodstvu, ki je že blizu konca vojne po nepotrebnem poslalo v smrt toliko ljudi. Še živeči očevidci, priče dogajanja, vedo povedati, da so bili partizani celo opozorjeni, da se pripravlja napad nanje. V revolucionarnem zanosu, podprtem z obilico popitega cvička, v stilu “Kdo pa nam kaj more”, so napad pričakali docela nepripravljeni, vojaško popolnoma neorganizirani (celo stražarji so opiti zaspali). In sledila je kazen – popolno uničenje. Je kdo od partizanskega vodstva za to odgovarjal? Nihče! Govorci na vsakoletnih slovesnostih (?)pa ponavljajo mantro o nekakšni “izdaji”. Javorovica je primer za vojaške učbenike – kako se v vojni ne sme ravnati. Sicer pa, ali je to sploh bilo kakšno vojaštvo z izdelano strategijo in taktiko?

  3. Ljudje, ki še sedaj podpirajo revolucionarje in njihove naslednike, imajo težavo, če se zavedajo njihovih zločinov. Nikakor niso pripravljeni sprejeti odgovornosti zanje, čeprav jih poznajo. Mednje spada tudi Hribar.

    Zato vsegliharsko poizkušajo porazdeliti odgovornost, češ saj so bili zločini tudi na drugi strani. Namerno pa zamolčijo, kdo je bil napadalec, kdo je s terorističnimi akcijami nedolžnih ljudi ustvaril upor zoper komunistične revolucionarje in da so tudi te žrtve posledica revolucionarnih dejanj in so zato tudi zanje odgovorni revolucionarji. Podobno kot če bi Nemci zahtevali opravičilo od judov in zaveznikov, ker so se branili pred njimi in so ob tem padle tudi nedolžne žrtve.

    Veliko sprenevedanja, ki mu ni v čast. Na samo to, je eden izmed odgovornih za načrtno rušenje te države v korist manjšinske izkoriščevalske klike, katerih moč temelji prav na revoluciji. Gnusno!

    • Res je, močno tako je.
      Upam, da se bo zgodilo, da g.Kurinčič sestavi lepo knjigo, ker mislim, da ima dovolj močno oplojenega materiala za njeno rojstvo.

  4. Zakaj Tine brani in povzdiguje Zdenka in nas smeši?
    Nedonošeno, ploskoglavo, razdiralno, uničujoče?
    NE, tov.Hribar Tine!
    Maske Zdenko ni strgal, zdaleč ne!
    7.Božja zapoved. Hribar laže!
    Hribar,smešno in bolano je.
    Hribar koraka z Roterjem, vendar, oba dobro vesta, da oba stopata čez čedalje širše in nepremostljive jarke, ki se po njuni zaslugi še razmikajo.

    g.Kurinčič je v neutrudnem iskanju in trudapolnem mučenju za Resnico, tov. Roterju povedal, kar mu ima povedati.
    Mož pove možu, torej.
    Kaj se meša in preveličuje veliki filokomisar Hribar?
    Kdo ga je poklical naj dvigne svoj visočinski glasek?
    Ga je Roter, ga je Kučan, ga je kar Spomenka ali, celo, veliki kadrovnik in rošadar, Golobič?
    Ni važno, vidimo le, da nagon in reakcija tropa deluje perfektno in jasno nam je, da je rezultat jako jalov.

    Kaj za ena trdovratna hudičevska referenca goni razpadajoči kučanovski filozofskorevolucionarni razgrajeni trust v nabojniško branjenje, opravičevanje in hvalisanje “trganja” Roterjeve lastne maske?
    Vemo, da je Roter ni, ne snel, sploh pa ne strgal, kar hoče bukovniško podkrepiti Hribarjev Tinček.
    Vemo, da je Roter svojo svinčeno ogabno udbovsko masko samo potegnil navzdol ali na stran po obrazu. samo to.
    Poškilil je.
    Ve, da ne zmore in, da ne sme.SAJ MU TROP NE DOVOLI!
    PARTIZANSKA OMERTA MU ABSOLUTNO NE DOPUSTI!
    KLaj se smeši, mala ovčica, Zdenko Roter? kaj bi rad, sploh?
    Koliko in do kam jo je nategnil, masko, ne bomo izvedeli.Vemo, da jako premalo!Mnogo ljudi je to Roterju jasno povedalo.On pa kuha mulo in užaloščenje ter začudenje. Mater-pokvarjenih ljudi!
    Nikoli ni treniral kaj je to spoved, izpovedovanje grehov.Nekaj je naredil, ma velikansko premalo. Naj vzame v roke Dostojevskega Zločin in kazen, recimo. Naj si ogleda Kurdakova Odpusti mi Nataša!
    Ali cel kup slovenskih srčnih izpovedi.Ne gre samo za izpoved in trganje maske, tovariša, Zdenko in Tine!

    Tole vas še čaka! Ne boste kar tako!
    Marija Stanonik: ODPUŠČAM IN PROSIM ODPUŠČANJA
    Že prejšnjič, v komentar in v vzpodbudo g.Kurinčiču, navajam, da z brzino prihaja Roterjev dan brez maske.
    Pa to ni tako važno, njegova stvar.
    AMPAK, če se je že lotil spovedi, naj jo opravi in naj nas ne zavaja in ne slepomiši.
    Očitno in kazano je, da je ne bo sposoben potegniti do konca sam.
    Levi Angel na Gospodovi strani, ki ima vse zapisano, mu jo bo strgal!Takrat bo : AMEN!

    Dober izraz, Tinček Hribar! Strgati.Odločno.Da bomo slišali kako nabijaš v bran sopotniku v kupeju Novega razreda!
    Da ne bo jokcanja, Tinček pomeni ne žaljenje velike osebnosti.
    Tinček pomeni, da reagiram besno, ker mene žali, poiskuša nizkotno žaliti, ko meni nabija “da je Zdenko strgal masko”.Sranje, Tinček, mene ne boš šponal! Dost mam tebe in tvojih z zavajanjem o “strganju maske” enega bednika, ki si ne upa !

    OBA SI NE UPATA.Revšeti.
    Še Spomenka naj nekaj napiše, da vidimo kam segate, reveži!
    Ne nas zapeljevati!Ne nas basat!DOST JE, TINE HRIBAR!

  5. Čestitam avtorju prispevka in komentatorjem za izredno pronicljive misli in zapise o pravi celoviti resnici.
    Temeljni in bistveni problem tako Hribarja kot Roterja in njunih sopartisanov je-kot ugotavlja že if-še vedno komaj razumno-v resnici celo nerazumsko!sovraštvo do Katoliške Cerkve.Ne brez vzroka in razloga-lažnik je od začetka in skozi vso človeško zgodovino v bistvu edini pravi nasprotnik človeka in Resnice-Jezusa Kristusa,glave Cerkve.Laž nikoli ne more premagati Resnice-zato pa nikoli ne odneha…Pisca knjige in nje spremne besede sta to-in zgolj to- še enkrat dokazala.

  6. Tudi sam se pridružujem tem čestitkam, avtorju, celo komentatorjem, samo bojim se, da se bomo “spravili” šele v grobu. Ne vidim namreč poti naprej. Že res, da bo resnica nekoč prišla na dan, vendar se mi zdi, da mi nimamo kaj z njo početi, oziroma, da ne vemo kaj bi z njo. In se bomo še naprej morali udinjati in vzdihovati, tako kot do sedaj. Ta slovenski kompleks ostaja na vrhu. Kakor je bil Izrael zasužnjen v Babilonu, tako mi ostajamo sužnji še naprej, čakajoč na sodni dan.

    V tem pa mislim da grešimo.

    • Dobra, prava vprašanja (spraševanja), Zdravko. Sam sebi nisem nikoli lagal, da sem kaj drugega kot grešnik in da grešim na vsakem koraku. Toda kako iz tega kaosa? Vsak dan se sprašujem, kako razrešiti ali vsaj ublažiti vse to sovraštvo, ki se kopiči in kopiči v naše medsebojn odnose. Sam svoje demokratično prepričanje, ki je navzven videti zelo radkalno in celo ekstremno, skušam opravičiti z (upam da) dejstvom, da imamo vsi pravico do besede. Kot prepričanega demokrata me vodi želja, ki je mogoče otročja (upam pa, da otroška), da bi na svetu propadle vse diktature (z diktartorji vred) in bi povsod zavladala demokracija. Ta moja “končna želja” je vgrajena v vsak moj stavek in besedo. Zato za svoje komentarje, ki zgledajo včasih zelo grobi, vem, da hočejo povedati ali vsaj slutiti nek namen, ki je dober. Ta svet je izrazito kompleksen in kdor tega noče videti, je zelo pokvarjen. Sam vztrajam pri ideji, da je potrebno podpreti in neizmerno podpirati demokrate in demokracijo po vsem svetu. Omejene ljudi, ki se v praksi proklamirajo kot levičaerji (itd.), takoj prepoznaš po tem, da imajo poln gobec imaginarnega sovražnika. Najaktualnejši “sovrag” je KAPITAL. S to besedo neskončno manipulirajo. Ne vem, kako

    • “Že res, da bo resnica nekoč prišla na dan …”

      Pravzaprav je že prišla na dan. Vprašanje je, ali jo sploh hočemo videti? Še dvesto dvaindevetdesetič copy&paste:

      “ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin,”
      https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/1991-01-0004?sop=1991-01-0004

      Očitno je slovenski človek dresiran, da gleda stran.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite