Za dobro “stajo” smo odgovorni vsi

0

dobri pastirKo so preroki napovedovali Odrešenika svojega ljudstva, so le-tega označili tudi s podobo pastirja svojega ljudstva (Iz 40,11; Ezk 34,23; 37,24; Zah 13,17…), pa tudi samo izraelsko ljudstvo je bilo poimenovano Gospodova čreda (Ezk 34,5; Mih 7,14; Zah 10,3…). Ko je nastopil Jezus Kristus, je med drugim slovesno zatrdil, da so se te prerokbe dopolnile v njem, posledično pa tudi Gospodova čreda ni več le izraelsko ljudstvo, temveč vsi tisti, ki bodo poslej krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, torej tisti, ki bodo priznali in sprejeli Gospoda Jezusa za svojega Odrešenika, kajti: »v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti« (Apd 4,12).

Iz Gospodovih besed vidimo veliko razliko, ki nastopi s prejšnjim pojmovanjem Boga, saj je sedaj Bog ne le blizu svojega ljudstva, prej pa je bil precej daleč, temveč je prav sredi svojih, jih pozna v globini in se žrtvuje popolnoma za te svoje ovce, saj da zanje življenje. Takoj nam pride na pamet vzporednica staršev, ki so pripravljeni za svoje otroke žrtvovati vse, tudi svoje življenje. Pri Gospodu Jezusu vse to niso le prazne besede, kot so velikokrat pri nas ljudeh, ki si sicer želimo biti karseda zvesti svojim besedam, pa nam tolikokrat ne uspe, temveč je Gospod Jezus tisto, kar je rekel, tudi storil, saj je šel za rešitev vseh ljudi v trpljenje in smrt, tretji dan pa je vstal. Vseeno pa ljudem pušča svobodo, da ga sprejmejo in prepoznajo za svojega Boga in Gospoda, ali pa ga zavržejo, čeprav on vselej čaka in vabi v svojo stajo – nekatere, da se vrnejo, spet druge, da se pridružijo njegovi čredi, saj so tudi vsi ti pravzaprav njegove ovce, četudi tega ne priznavajo, ne priznavajo več, ali pa se tega sploh ne zavedajo: »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16).

Ker je Jezus šel k Očetu v nebesa, ostaja sedaj nevidni pastir svoje črede, Cerkve, postavil pa je tudi vidnega poglavarja Cerkve, svetega Petra, papež pa je vselej naslednik apostola Petra, ki ima naročilo: »Pasi moja jagnjeta… pasi moje ovce!« (Jn 21,15.17). Iz prvega berila vidimo, kako je zaupano mu službo apostol Peter tudi izvrševal, saj je skupnost Gospodovil apostolov in drugih učencev vodil in učil, v imenu apostolov govoril ljudem, po njem je Gospod sprejel tudi prve pogane v Cerkev… Sveti Peter je bil prvi rimski škof, po njem pa služba poglavarja Cerkve na zemlji preide na vsakokratnega rimskega škofa, kar je sedaj sveti oče Frančišek. Ostali nasledniki apostolov so škofje, ki so, kakor so bili apostoli pod vodstvom apostola Petra, pod papeževim vodstvom. Papež skrbi kot pastir za celotno zemeljsko Cerkev, škof za en del, škofijo. Prav zato imajo škofje tudi znamenje pastirske palice ali »pastorala«. V njihovi službi vodenja škofije pa škofom pomagamo duhovniki, saj je škofija razdeljena na župnije. Tako da podoba pastirja velja tudi za duhovnike.

Znamenja, da pripadamo tej veliki čredi, ki je Cerkev, so isti in enotni nauki, pripomočki za naše posvečevanje, ki jih Cerkev deli, to so zakramenti, nazadnje pa tudi množica svetnikov, ki so živeli po evangeliju in naukih Cerkve, Bog pa jih je poveličal z nadnaravnimi znamenji, čudeži. Glavni namen Cerkve je ta, da ljudi vodi k večnemu zveličanju, saj je Jezus prišel »iskat in zveličat, kar je izgubljenega« (Lk 19,10), Cerkev pa to delo nadaljuje. Jasno je tukaj, da to delo ni le delo duhovnikov, temveč tudi vseh vernikov, saj je vsakdo poklican, da v to čredo, ki ima za svojega pravega pastirja Kristusa, vabi še druge. Vsak kristjan je na neki način poklican k temu, da, po navodilu apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti…« (1 Pt 3,15-16a).

Da bi pa to kristjani zares lahko vršili, pa nas isti apostol Peter najprej vabi, da »Gospoda Kristusa posvetimo v svojih srcih« (1 Pt 3,15a). Imamo seveda, kot smo dejali, kot Kristusove ovce dovolj svobode, celo tako, da lahko gremo po svoje, če pa želimo ostati v edinosti z našim Dobrim pastirjem, potem smo poklicani, da smo učljivi, zvesti in poslušni. Cerkev namreč po svojih pastirjih vse Kristusove učence uči, hrani, ko jim deli zakramente ter jih vodi po naukih in zapovedih. To je tista trojna služba, ki je učiteljska, duhovniška in pastirska, isto trojno službo pa po svetem krstu vrši tudi vsak kristjan: ko se najprej poglablja v evangelij in krščanski nauk ter to tudi širi v svojem okolju; ko sebe posvečuje s pomočjo zakramentov in duhovnega ter molitvenega življenja; ko se trudi gospodovati nad seboj in se bori proti grehu in zlu.

Danes smo posebej povabljeni, da molimo ne le za nove duhovne poklice, temveč tudi za tiste pastirje, ki jih imamo, pa tudi tiste, ki smo jih imeli. Obnovimo svojo zvestobo Kristusu in Cerkvi ter se zavežimo, da bomo po najboljših močeh delali za Kristusa, dobrega pastirja. To bomo delali s trudom za dobro krščansko življenje povsod, kjer smo, pa tudi tako, da bomo po svojih močeh sodelovali v župniji in z duhovniki župnije. Pomembna je zavest pripadnosti neki skupnosti, kjer svoje darove delimo z drugimi. Župnija je še malo večja družina, ki med seboj povezuje več družin in posameznikov ter skupnosti. Ali tej svoji župniji kaj dam na razpolago od svojega, ali pa se v domačem župnijskem uradu oglasim le ko kaj nujno potrebujem, ker je pač to še eden od servisov? Na vseh področjih je vprašanje, ali le od drugih zahtevamo, ali pa tudi sami kaj damo v skupno dobro, kaj naredimo. Kakor so vsi družinski člani odgovorni za dobro družinsko življenje, tako velja tudi v življenju župnije. Če želim, da bi se kaj v župniji in njenem življenju izboljšalo, se najprej moram vprašati, kaj sem v tej smeri pripravljen narediti sam, kakor tudi, kaj sem za to naredil.

Besedilo je homilija na četrto velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega pastirja. Andrej Vončina je kaplan v župniji Nova Gorica, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.