Za človeka je pot nazaj k Očetu lažja, če je imel v izvorni družini dobro vzgojo

0
Smledniški župnik Tomaž Nagode (Foto: Robert Rokavec)

Danes poslušamo v evangeliju eno najlepših Jezusovih prilik, priliko o izgubljenem sinu. Morda bi to priliko naslovili lahko še drugače: prilika o neizmerni očetovi ljubezni ali prilika o pomanjkljivi ljubezni starejšega brata. »Če bi se vse Sveto pismo izgubilo in bi ostala samo ta prilika, se ne bi nič izgubilo«, je dejal eden cerkvenih očetov. V njej je namreč predstavljena tista podoba našega Boga, ki je zanj bistvena: to je podoba neskončno dobrega in usmiljenega nebeškega Očeta, kakor nam ga je predstavil njegov Sin, naš Gospod Jezus Kristus. Ta podoba nam je zelo blizu, saj vsi dostikrat v življenju igramo včasih vlogo izgubljenega sina, drugič pa vlogo njegovega starejšega, neljubeznivega brata.

Mlajši sin je hrepenel po svobodi, ki je bila lažna; ko je to spoznal, se je pokesal

Mlajši sin je s tem, ko je zahteval od očeta »imetje, ki mi gre«, gotovo naredil veliko slabo dejanje. Namesto da bi bil svojemu očetu hvaležen za vso varnost, izobilje, se je odločil, da bo šel proč od njega. Mislil je, da bo na ta način našel svojo svobodo, ko bo lahko delal, kar se mu bo zljubilo. S to nespametno odločitvijo je naredil velik greh nehvaležnosti in razumljivo je, da je s tem dejanjem zelo žalil svojega očeta. V mestu, kamor je šel, je zapravljal očetovo imetje z grešnim življenjem, vse dokler ni prišla v tisto deželo velika lakota. Daleč je padel v svojem duhovnem življenju in očitno je bilo potrebno, da mu je Bog poslal posebno preizkušnjo, na podlagi katere se je v njem prebudilo spoznanje, kako je zašel, in obenem kesanje nad storjenim korakom, nad žalostnim duhovnim stanjem, ki je v njem nastalo zaradi grehov, ki se jim je vdajal.

Sin se je laže pokesal, ker je bil v mladosti deležen ustrezne vzgoje

In vendar iz sinove odločitve vidimo, da je bila ta skesanost očitno posledica temeljite in dobre očetove vzgoje. Vsaka dobra beseda, vsak dober nasvet, predvsem pa dober zgled očeta in matere v otroških in mladostnih letih pri otroku ne more nikoli biti popolnoma izgubljen. Vse dobro, ki je prišlo v človeka ob dobrih starših, ostane, pa čeprav se v določenih trenutkih zdi, da je bila vsa vzgoja zaman. Nešteto očetov in mater trpi, ko vidijo, da so se njihovi otroci odločili za popolnoma drugačen način življenja, zavrgli vero in dostikrat globoko padli pod vpliv nevernih prijateljev in v brezbožno, razkristjanjeno življenje. Res je hudo, ko so starši nemočni in ne morejo ničesar narediti, da bi otroka spet pripeljali na pravo pot vere in poštenja.

Ko otroci odrastejo in postanejo samostojni, je prav, da starši še vedno molijo zanje

Vendar Božja milost deluje tudi takrat, ko se nam zdi nekaj nemogoče. Starši vedno lahko storijo nekaj dobrega za svojega otroka. Jezus pravi: »Molite in se nikoli ne naveličajte;« in »Mar vam bo nebeški Oče dal kamen namesto kruha, če ga boste prosili?« Molitev, vztrajna molitev, v kateri človek »upa proti upanju« z živo in globoko vero, da ga Bog lahko usliši, rodi čudovite sadove. V Lurdu je bilo čudežno telesno, fizično ozdravljenih samo nekaj deset oseb, duhovno ozdravljenih pa na milijone po zaslugi mnogih, ki tam iskreno molijo. Sprejeti nase voljno svoje trpljenje, ko vidiš toliko revežev, ki so še večji reveži od tebe, je gotovo velika milost. Morda bo tudi vaš otrok ob Božjem posegu, morda ob dobrem prijatelju, morda ob morebitni lastni življenjski katastrofi spoznal, tako kot izgubljeni sin, da je na slabi poti in da se mora vrniti nazaj. Kakor zrno, ki sprva ne kaže nobenega življenja, sčasoma vzkali in obrodi lepo klasje, tako tudi dobra vzgoja, ki se v mladostnih letih pri otroku zdi izgubljena, lahko mlademu človeku obrne življenjski korak v pravo smer.

Oče je izgubljenega sina sprejel nazaj, še preden je ta utegnil izreči kesanje

Pri izgubljenem sinu iz evangelija je to zelo vidno. Nihče, ki ni imel v otroških in mladostnih letih ob sebi dobrih, skrbnih staršev, ne bi mogel priti do takih spoznanj, do kakršnih je prišel izgubljeni sin. Do tega spoznanja je prišel, ko se je znašel v nerešljivem, žalostnem položaju. Očitno je moral to doživeti, da se je streznil. Njegovo kesanje je Jezus v priliki opisal zelo slikovito. Vidi se, da je odložil svojo samovšečnost, spoznal svoj greh in obenem tudi napravil nov korak: »Šel bom k svojemu očetu in mu porečem: ‘Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.’ V teh besedah lahko vidimo, da se je sin res spreobrnil, naredil je potem tisto, kar je bilo zanj najtežje. Pred očetom se je želel obtožiti in ga prositi odpuščanja.
Ali ga je res prosil? Je, vendar ga je oče še pred to njegovo izpovedjo objel in poljubil. Kakšna čudovita podoba očeta, ki sprejema nazaj svojega izgubljenega sina, ne da bi mu očital, ne da bi mu postavljal pogoje. Oče preprosto odpušča, in to takoj, nepreklicno.

Nebeški Oče nas ljubi in nam odpušča grehe, če se le iskreno borimo proti grehu

Ta podoba nebeškega Očeta, ki je neskončno prizanesljiv in usmiljen, mora tudi nas spremljati v življenju. Tudi mi smo velikokrat na zgrešeni poti. Na njej padamo, se izgubljamo, izgubljamo upanje, a nikoli ni prepozno. Nebeški Oče nas ljubi, in če še tako globoko zabredemo v greh, nam milostno odpušča, če se le iskreno borimo proti grehu. »Bog vaše grehe meče za hrbet,« pravi Sveto pismo. »Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg.« Za vse nas je najlepša in najbolj zanesljiva vrnitev nazaj k nebeškemu Očetu, ko gremo k sveti spovedi in jo z vso ponižnostjo in iskrenostjo opravimo. Pred veliko nočjo smo, zato že zdaj napravimo sklep, da bomo veliko noč praznovali očiščeni svojih grehov in napak.

Padec starejšega brata je bil večji kot padec izgubljenega sina, ker v njem ni bilo ljubezni

Ne bodimo podobni starejšemu očetovemu sinu iz prilike, ki je sicer navidezno bil v vsem zvest svojemu očetu, manjkalo pa mu je tisto, kar je glavno pred Bogom: ljubezen in razumevanje do svojega brata. Morda bi lahko mirno rekli, da je bil padec starejšega brata večji od padca mlajšega brata. Pri slednjem vidimo in slišimo, da se je spokoril, zgodba starejšega pa se v evangeliju ne nadaljuje, da bi lahko sklepali, ali se je po očetovem poduku spreobrnil.
Danes zaželimo drug drugemu, da bi posnemali mlajšega brata v njegovi vrnitvi nazaj k očetu, v njegovi skesanosti, obenem pa ne posnemali starejšega brata v njegovi oholosti in pomanjkljivi ljubezni.