Z zaprtjem slikarske razstave Gustava Januša se bodo končali Koroški kulturni dnevi v Ljubljani

0
Foto: Tihomir Pinter

Klub koroških Slovencev v Ljubljani v okviru Koroških kulturnih dni v Ljubljani vabi v četrtek, 28. aprila, ob 11. uri v dvorano Slovenske matice na pogovor in branje Izkušnje slovenskih založnikov na Koroškem.

Udeleženci: leta 1954 rojeni založnik, urednik, avtor knjižnih in tv-uspešnic, večkrat nagrajeni kritični publicist ter angažiran mirovnik, profesor Lojze Wieser (celovški založbi Wieser in Drava), leta 1968 rojeni zgodovinar in slovenist, (so)avtor vrste razprav ter knjig, urednik, prevajalec in dejaven prenoviteljski kristjan mag. Hanzi Filipič (celovška Mohorjeva založba) ter leta 1955 že v Ljubljani rojena Ziljanka, profesorica slovenskega in ruskega jezika, avtorica strokovnih besedil in več pesniških zbirk mag. Lidija Golc (KKS-Lj) kot moderatorka. Pogovora se bo udeležila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch.

V pogovoru bomo poskušali najti tudi odgovor na vprašanje, ali je katero slovensko literarno delo prevedeno v več jezikov (doslej 240), kakor 24. februarja 2022 ob sedmih zjutraj v svet vrženi Wieserjev krik proti vojni agresiji na Ukrajino:

Tu in tam

Tu sonce. / Tam bombe.
Tu mir. / Tam jok.
Tu bodočnost? / Tam groza!
Kam gremo?

V četrtek, 28. aprila, ob 18. uri bodo v Galeriji Družine ob zaprtju razstave Gustava Januša tudi zaključili Koroške kulturne dneve v Ljubljani. Po mnenju mnogih najbolj hudomušen od koroških slovenskih resnih pesnikov bo prebral nekaj svojih pesmi. Za spremljevalno glasbo bosta poskrbela harmonikarja Neža Žagar in Sašo Gale iz DSAP.

Kdo pa je Gustav Januš?

Rojen je bil 19. septembra 1939 v Selah na Koroškem v revni kmečki družini. Mama je bila šivilja, oče pa gozdni delavec, ki je na Koroško prišel iz Tržiča. Doma so govorili samo slovensko, tako da do vstopa v šolo sploh ni znal nič nemško. V dvojezični utrakvistični šoli na Bajdišah, kamor je hodil šest let, so spoznali njegovo nadarjenost in župnik ga je poslal v cerkveno gimnazijo na Plešivec. Zelo rad je bral, zlasti poezijo, tudi v šoli so jih k temu spodbujali. V gimnaziji so izdajali literarno glasilo Kres, v katerem je objavil nekaj pesmi. Od slovenskih pesnikov sta mu najbolj všeč Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel. Veliko veselja pa je imel za slikarstvo: v sedmem razredu je naslikal več, ko je bilo treba, in učitelj ga je bil vesel. Pozneje se je razvil v slikarja in pesnika, ki tako kot mnogi umetniki lepo združuje oboje.

Pri Gustavu Janušu se slike in pesmi dopolnjujejo

Kako doživlja ustvarjalno dvojnost, je izrazil v pogovoru z Dragom Medvedom za Delove Književne liste:

»Obe razumem kot dve različni izrazni sredstvi. Razvojna pot se je začela že v gimnazijskih letih. Tedaj sem začutil, da se lahko izražam, in tudi način izražanja je postajal vse bolj prepoznaven. V gimnazijskih letih smo pa tako ali tako vsi pesniki, jaz sem pa še slikal.«

Pri njem se je oboje dopolnjevalo. O tem je v pogovoru z Lučko Jenčič, objavljenem v reviji Ampak, povedal tudi:

»To je bilo tako, da so se takrat, ko sem začel, nekako šestdesetega leta, slike dopolnjevale s pesmimi, in ko sem spremenil pisanje, sem spremenil slikanje. Tako da zdaj pravzaprav delam to vzporedno. Slike dopolnjujejo nekaj, česar ne moreš povedati, besede pa nekaj, česar ne moreš pokazati. … Zame sta slikanje in tudi pesnjenje pustolovščina.«

Ker mu bogoslovje ni ustrezalo, je postal učitelj in to ostal do upokojitve

Po maturi se je vpisal v celovško bogoslovje, vendar je kmalu spoznal, da v duhovniškem poklicu ne bo niti srečen niti uspešen. Šel je študirat na pedagoško akademijo v Celovcu, potem pa bil do upokojitve učitelj v Šentjakobu; na glavni šoli je nekaj časa poučeval fiziko, matematiko, nekaj časa likovno vzgojo in slovenščino.
Poročil se je in z ženo imata hčer. Živi v Breznici/Friessnitz pri Podrožci, kjer je zgradil hišo, v kateri ima tudi atelje.

Na povabilo Kajetana Koviča je pri DZS izdal zbirko P(e)s(m)i

Pesmi je začel objavljati v reviji Mladje, nekaj časa je bil urednik za poezijo, sodeloval pa je tudi kot oblikovalec. To revijo so brali tudi v Sloveniji in Kajetan Kovič ga je povabil, naj izda zbirko pri DZS. Tako je leta 1978 izšla zbirka P(e)s(m)i. Poleg te je izšla samo še ena njegova samo slovenska zbirka, vse druge je izdal dvo- ali večjezično. O svojem ustvarjanju je povedal tudi:

»Pisati sem začel v vsakdanjem jeziku in s temami iz vsakdanjega življenja, ki so posegale celo na socialno področje. Toda sčasoma me je takšno pisanje začelo dolgočasiti. Zato sem poskušal z jezikom in z besedo prekoračiti meje vsakdanjosti. Tudi v izražanju in v počutju. Vesel sem, da se mi je to posrečilo. Da z besedami in stavki ustvarjam neko drugo resničnost. … Včasih najdem stavek, ki me prijetno preseneti, in to me zelo razveseli. Zato je zame pisanje poezije nekaj prijetnega in ne nekaj, kar bi bilo naporno ali celo mučno.«

Slovenščina je zanj jezik srca, njegove pesmi pa v nemščino prevaja Peter Handke

Vedno piše v slovenščini, saj je to zanj »jezik srca«. Njegove pesmi v nemščino prevaja Peter Handke – prav to, da se je ta pisatelj tako navdušil nad Januševo poezijo, mu je pomagalo, da so njegove pesmi izhajale tudi v nemško govorečih deželah:
»To je bil zame čast, pa tudi težava, ker sem na nekaterih branjih slišal: ‘Ich lese Januš und denke Handke (Berem Januša in mislim Handkeja)’, tako da mi ni bilo vselej po volji. Ampak če Handkeja ne bi bilo, s svojo literaturo ne bi prišel v širni svet, v Nemčijo, Švico, ampak bi najbrž krožil po tem našem koroškem svetu.«

Prejel je več nagrad, med njimi Petrarcovo in nagrado Prešernovega sklada

Ob tem poudarja, da so na Koroškem z veseljem prebirali njegove pesmi, še preden je Handke zanje zvedel, po drugi strani pa priznava njegove zasluge pri tem, da je leta 1984 prejel Petrarcovo nagrado. Ta nagrada mu veliko pomeni ravno zaradi njegovega odnosa do humanizma. »Ta nagrada je pomembna tudi zaradi tega, ker je pokazala, da smo presegli svoje lokalne horizonte.«
Leta 1985 je dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 1989 koroško deželno priznanje. Ob umetnikovi sedemdesetletnici pa je v članku, objavljenem v Sodobnosti, Fabjan Hafner njegovo poezijo označil takole:

»Njegova govorica je, ne da bi ga kdaj zaneslo v plitvo in plosko nakladanje poljubnih prispodob, hkrati preprosta in natančna. Naravnost epsko, pogosto v proznih baladah, prikazuje iz umirjene razdalje svet, ki se mu približuje s prizanesljivo previdnostjo. Obžaluje izginjanje starega, hkrati pa zafrkljivo ironizira malikovanje vsega modernega in modnega. Ob tem je povsem današnji in sodoben. Kljub temu in prav zato se mu vse pogosteje zatoži po ogroženi lepoti neokrnjene narave. Tako Januš presega svoj osebni in mogoče celo posameznikov jaz. S preprosto širino in presenetljivo globino svojih pesmi upodablja slehernika sredi človeštva.«

O njem so že dvakrat pripravili simpozij in obakrat ob tem izdali zbornik.