Višegrajci vabijo v Ljubljano na razstavo, s katero želijo opozoriti, da mineva trideset let od nastanka višegrajske družine srednjeevropskih držav.
Vračanje našega naroda v naročje srednje Evrope je aktualno že vse od konca svinčenih časov, ko smo se Slovenci odločili za vnovično priključitev gospodarsko in demokratično razvitemu zahodu, vendar pa se je domotožje posebej okrepilo v zadnjih letih. Svoj pogled smo znova uprli v Prago, od koder smo med obema vojnama črpali navdih za ekonomski razcvet ter le malce poprej, v obdobju Avstro-Ogrske, v čeških in poljskih parlamentarnih poslancih na Dunaju iskali zaveznike proti dominantnim Podalpskim Germanom. Nostalgijo v naših ušesih drami žlahtni zven slovaškega jezika, ki bolj kot na tuj govor spominja na kakšno domače narečje. Odkar je obmolknil odmev njegovih besed med pečinami Julijskih Alp po koncu soške fronte, smo ga zasledili le še občasno.
Nova Višegrajska skupina obstaja, odkar je tudi pri nas nastopila spomladanska odjuga
In navsezadnje je tu še prekrasna, osupljiva Budimpešta, ki je sicer bolj vtisnjena v spomin naših prekmurskih rojakov, a zato nič manj privlačna za nas na drugi strani Mure. Ko človek doživi krasote te veličastne prestolnice ob smaragdni Donavi, se mu ta za vselej vtisne v spomin. Pročelja parlamenta, gradu in mostov v njegovih mislih ostanejo kot ovekovečene sijajne slikarske upodobitve, kot spomin na prvo najstniško simpatijo.
Toda, dejansko je napak trditi, da so Višegrajci nekaj tako rosno mladega kot naša podalpska deželica, saj je prvotno mnogo starejša. In to kar dva veka. Je pa res, da je bilo obdobje začetka 90. let prelomno, ker so se težki svinčeni oblaki razkrojili, posijalo je sonce demokracije, po strupeni totalitarni zmrzali pa nastopila spomladanska odjuga. Vzklila so nova svobodoljubna gibanja. Na Češkem in Poljskem morda nekoliko bolj, medtem ko se je pri nas ledeni hlad zadržal v gozdnih breznih in zapuščenih rudniških jaških, kamor zaradi globine bratomornega sovraštva spomladanska gorkota še ni dodobra prodrla vse do današnjih dni.
Začetki Višegrajske skupine dejansko segajo v obdobje viteške kulture. Povest se je pričela nekoč, davnega leta 1335, ko so se v madžarskem Višegradu sestali kralji Češke, Ogrske in Poljske ter podpisali namero o tesnejšem medsebojnem sodelovanju. Leta 1991 pa so podoben sporazum podpisali predsednika Češkoslovaške in Poljske ter madžarski predsednik vlade. Članice te zveze združujejo tesne vezi, ki segajo tako na področje zgodovine kot tudi omike. Njen smoter pa ni v nasprotovanju evropski integraciji, kot se včasih zmotno zdi, marveč ravno nasprotno.
Višegrajska skupina je kot zakon: poleg lepih trenutkov prihaja tudi do nesoglasij
Se pa Višegrajci zadosti spoštujejo in cenijo, da ne ugodijo vsaki kaprici zahoda. Dovolj trdno hrbtenico imajo, da vztrajajo pri svojih stališčih. Še kako dobro se zavedajo, da Evropska zveza ni utemeljena na vladavini pravih in njihovih nevretenčarskih podložnikih, ampak gre za enakovredna partnerska razmerja, osnovana na svobodi in bratstvu. Sodobno Višegrajsko skupino so na začetku tvorile tri države: Češkoslovaška, Poljska in Madžarska. Od žametne ločitve prve na Češko in Slovaško leta 1993 pa je govor o štirih enakopravnih partnericah, ki v tesnem medsebojnem sodelovanju odpirajo novo zgodovinsko poglavje tega dela Stare celine. Ob tem so ambiciozno predani prizadevanjem za doseganje vsestranskega razcveta in blaginje, zlasti pa negujejo željo postati geopolitični dejavnik, globalni odločevalec.
Gre za območje, ki ga skupno poseljuje prek šestdeset milijonov prebivalcev, pred katerimi si Evropa ne more več zatiskati ušes, ko stopijo skupaj. To pa nikakor ne pomeni, da v vsem soglašajo med seboj. V prav vsaki zakonski zvezi poleg lepih trenutkov prihaja tudi do nasprotij, a če je ljubezen dovolj iskrena, zrela in močna, sta tudi vzajemno razumevanje in zvestoba neizogibni. In tako je tudi z Višegrajci, ki so na svoji skupni življenjski poti poželi vrsto uspehov. Med drugim so se pridružili Evropski zvezi in se družno borili za varnost ter si prizadevali za članstvo v Natu. Složno so se podpirali na poti k članstvu v demokratičnih strukturah združene Evrope, ki jo vodijo načela skupnega trga in uspešnega gospodarjenja. Višegrajsko skupino držav so ustvarili prav zato, da bi srednja Evropa postala integralni element Zahoda.
Višegrajci vabijo na razstavo ob 30. obletnici
Njihov cilj je vrnitev na pravo pot ekonomskega in družbenega napredka, prehod od siromaštva k blaginji, od utopije socializma k resničnim priložnostim, ki ustvarjajo dragoceno dodano vrednost. S skupnimi močmi pa so se soočili tudi s pandemijo covida-19, da bi zagotovili kar se da uspešno vrnitev v normalno stanje. Zavedajo se, da so močnejši, če so solidarni drug z drugim, in da se nič v Evropi in v svetu ne more več zgoditi brez njih. Višegrajska skupina je sicer povsem prostovoljna, neformalna zveza, ravno zato pa toliko močnejša. In prav kot takšna je vir tistega notranjega elana, s katerim lahko uspešno kljubuje vsem političnim, migracijskim in ekonomskih viharjem sodobnega časa.
Mineva trideset let od nastanka višegrajske družine srednjeevropskih držav. Ob tej priložnosti veleposlaniki Poljske, Češke, Slovaške in Madžarske vabijo na razstavo, ki je na voljo 24 ur na dan, vse do 28. februarja v prostorih Madžarskega kulturnega inštituta v Vili Urbani na Barvarski stezi 8 v Ljubljani.