Z vero na volitve

3

Do začetka predsedniških volitev tečejo še zadnje ure, kar pomeni, da se čas za odločitev, koga podpreti na predsedniških volitvah, izteka. Glede na to, da se v zvezi z volitvami praktično ves čas pojavljajo različni publicistični zapisi, bi bilo odveč ponavljati znane parole o tem, kako in koga izbirati. Predvsem to velja za katoličane, saj se prav na podlagi tega, kateri kandidat je najbližje krščanski viziji delovanja šefa države, že nekaj časa lomijo kopja.

Morda se bo komu zdelo čudno, toda predsedniške volitve imajo precej več zveze z našo vero in duhovnostjo, kot se zdi na prvi pogled. Naš pogled na volitve namreč predstavlja namreč lakmusov papir naše vere, ki naj bi bila »upanje proti upanju«. Referendum o družinskem zakoniku nas je lahko poučil o tem, da »če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps 127,1). Torej, brez Božjega posega zmage krščanskega pogleda na družino na referendumu zagotovo ne bi bilo. In tega dejstva se je dobro zavedati, predvsem zaradi miselnosti, ki prevladuje, češ da kandidat desno-sredinske opcije oz. slovenske pomladi (ki se je javno opredelil za krščanske vrednote) nima nobenih možnosti in da zato niti nima smisla iti na volitve in oddati glas za ustreznega kandidata. Ali pa podpreti tistega, ki mu javnomnenjske raziskave kažejo največje možnosti – in se tako skriti v sivo povprečje mentalitete večinskega dela slovenskega političnega telesa.

Skratka, gre za preizkus naše vere v to, da Bog lahko poseže v vsaki situaciji. Že v Stari zavezi imamo precej primerov, kako Bog poseže v boj, v katerem nazadnje ne zmaga tisti, ki po človeških merilih velja za favorita. Denimo boj Davida proti Goljatu (prim. 1Sam 7,4-54). In Bog tudi danes posega v konkretne razmere. Tudi v politiko – če ga seveda tja povabimo. To še posebej velja za slovenski politični prostor, ki je še močno zaznamovan z duhovno dediščino komunizma. In ni dvoma, da gre pri vsem tem za duhovni boj. Če to povežemo s siceršnjo dosedanjo anemičnostjo katoličanov (ne toliko Cerkve kot institucije, čeprav je tudi njena odgovornost precejšnja) v času tranzicije, nas ne sme presenetiti, da so na volitvah praviloma zmagovale stranke tranzicijske oz. neokomunistične levice. Samo na volitvah leta 2004 se je zgodilo, da je po padcu Demosove vlade prvič zmagala katera od pomladnih strank.

Verjetno ni naključje, da so letošnje predsedniške volitve v Sloveniji nekako sovpadle z začetkom leta vere, ki ga je razglasil papež Benedikt XVI. in da je leto vere sovpadlo tudi s pripravo slovenskega pastoralnega načrta, oba dogodka pa dejansko temeljita na svetopisemskih besedah »Pridite in poglejte…« (Jn 4, 29). Nanaša se namreč na odlomek o Jezusu in Samarijanki, ko slednja po srečanju z Jezusom vrč in brez strahu stopi pred svoje sokrajane in je pripravljena celo sama pokazati sramoto lastnih grehov pred svojimi rojaki, samo da bi pričevala za Jezusa. Pričevanja o delovanju Boga v našem življenju je pomembno prav zaradi tega, ker krepi vero občestva. Ker »Bogu ni nič nemogoče« (Lk 1,37), slednji torej dejavno deluje tudi na tako sekulariziranih področjih, kot sta denimo politika in ekonomija. Če ga seveda tja povabimo – Gospod namreč spoštuje našo svobodo, trka na naša vrata in čaka, da mu odpremo. »Glej, stojim pred vrati in trkam…« (Raz 3,20).

Nek pregovor pravi, da ima vsaka dežela takega vladarja, kot si ga zasluži. Če narod malo ali skoraj nič ne moli za svojo domovino in za tiste, ki vladajo in bi morali biti praviloma služabniki ljudstva, potem bo imel vladarja, ki se ne bo kaj dosti menil za Boga. Kjer pa ni Boga, je vse dovoljeno, nas je nekdaj poučil znani ruski pisatelj F. M. Dostojevski. Jezusov izrek »Cesarju, kar je cesarjevega« (Mr 12,17) se ne nanaša samo na davke, ampak tudi na molitev. In upamo lahko, da bodo predsedniške volitve oz. njihov izid tudi znamenje naše vere in ne malovernosti (prim. Mt 6, 25-34). Namreč, dva tedna pred volitvami je avtor teh vrstic nekaterim posameznikom in molitvenim skupinam po elektronski pošti poslal poziv za devetdnevnico v čast Svetemu Duhu pred volitvami, odklonilen odziv nekaterih pa je pokazal na veliko pomanjkanje vere. Apatičnost in slepa vdanost v usodo pač ni krščanska drža in jo ne moremo enačiti z zdravim krščanskim realizmom. Slednji se bolj nanaša na to, da noben kandidat na volitvah ni idealen, zato se izbira najmanj slabega – tistega, ki je nato izvoljen, pa se spomnimo v molitvah, da bi vestno in zavzeto opravljal svojo dolžnost.

»Pogum, vse ljudstvo v deželi.« (Ag 2,4 ) Te svetopisemske besede, ki so tudi škofovsko geslo koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka, bi veljalo podkrepiti tudi z Jezusovimi »Vstani in hodi.« (Mt 9,5). Čas je namreč, da se zbudimo iz spanja (prim. Rim 13, 11) in gremo v veri naprej.

3 KOMENTARJI

  1. Res bi morali moliti in prositi Boga, da nam pošlje Svetega duha v razčiščevanje vse te pokvarjenosti v naši deželi. Začenši pri podpornikih ravno tistega predsedniškega kandidata, v katerega podporo je avtor zgornji članek pravzaprav spisal. Prosimo torej Svetega duha, da le-te strezni in jih obvaruje pred trosenjem gnojnice nad ostalima kandidatoma. Obvaruje naj jih pred zavajajočimi ter naravnost lažnivimi izjavami, za pretekla pa naj potrka na njihovo vest, da se zanje opravičijo. Tako, kot je pravično ter pošteno in tako, kot je edinole prav.

  2. Zelo mi je žal, da ima desnica, moje upanje in vera, tako neprepričljivega kandidata, je pa edini demokrat, zato sem ga podprla s srcem.

Comments are closed.