Ž. Turk, Socialni teden: Dialog

22

Tri resnice o dialogu

Dialog je pozitivna beseda. Pomeni pogovor, praviloma med dvema osebama. Pes, ki laja, ne grize, in dva, ki se pogovarjata, se ne tepeta. Kar je dosežek že samo po sebi. V angleškem jeziku je uporaba besede dialog strmo naraščala od druge svetovne vojne tam nekje do 9. septembra 2001. Približno od takrat naprej pada.

Učili so nas, da dialog pomeni, da govorimo resnico, da sogovornika poslušamo in ga poskušamo razumeti. Oz. da se trudimo, da bi sogovornik razumel nas. To bi šlo nekako skupaj s tisto teorijo komunikacij, ki pravi, da komuniciramo, torej se pogovarjamo, zato, da bi nekomu prenesli neko informacijo.

Ampak to ni niti edini niti glavni namen komuniciranja. Namen komuniciranja je, da ima neke posledice mimo samega oddajanja in sprejemanja sporočil. Namen dialoga je verjetno ta, da enega in drugega sogovornika napoti, spodbudi k nekim dejanjem ali aktivnostim.

Dve naivni predpostavki imamo torej včasih v zvezi z dialogom: da govorec govori resnico in da govori zato, da bi nam nekaj povedal.

Resnica in resnicoljubnost

V zvezi z resnico obstajata dva pogleda na svet. Da je resnica ena in da je resnic več. Dialog na Slovenskem je šel k vragu tisti trenutek, ko je v Sloveniji obveljalo, da je resnic več.

To je seveda popolna neumnost. Z izjemo nekaterih dogodkov v subatomskem svetu, zaradi katerih je zaslovel fizik Heisenberg, pač velja, da dve stvari hkrati ne moreta biti na istem mestu in da ena stvar ne more biti hkrati na dveh koncih. Da se je kozarec razbil ali pa se ni razbil. Da se je razbil v nedeljo, ali pa se je razbil v ponedeljek. Ne, ni več resnic, kozarec ni hkrati razbit in cel. Lahko je razbit, lahko je pa cel.

Seveda ni vse tako jasno kot razbitost nekega kozarca. Že v zvezi s tem, ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln, je diskusija lahko nekaj daljša. Resnica optimista je, da je napol poln, resnica pesimista pa, da je napol prazen. Resnica fizika je, da je v kozarcu, ki drži dva deci, en deci pijače. Resnica inženirja je, da je kozarec za količino pijače, ki je v njem, prevelik.

Razlikovati je torej potrebno med tem, kaj je resnica in kaj je mnenje. Kaj je dejstvo in kaj zgolj konstrukt. Težava pa je v tem, da je vse, o čemer govorimo, konstrukt. Vse so samo simboli, ki ponazarjajo reči iz resničnega ali navideznega sveta, o katerih imamo neke misli. Simboli niso resničnost, ampak so – pač – simbol resničnosti. Da je kozarec razbit, ni vsa resničnost tistega kozarca. Že to, da si sploh izberemo tisti kozarec kot objekt našega zanimanja, je konstrukt, ali, če hočete, izmišljotina. Vsekakor pa je to naša izbira. Vsega o svetu, z vsemi podrobnostmi, ne moremo komunicirati. Ne zato, ker ne bi imeli dovolj časa ali megabytov pomnilnika, ampak, ker komuniciramo s simboli, besedami, ti pa so naša izbira in ne resnično stanje stvari.

»Vsa resnica in nič drugega kot resnica«, kot pravijo v ameriških sodnijskih nanizankah, je torej v filozofskem smislu konstrukt. Tudi če je vse, kar povemo, res.

Nekaj drugega pa je resnicoljubnost. Na razliko je odlično opozoril dr. France Cukjati v nekem govoru, ki ga je imel še kot predsednik parlamenta. Resnicoljubnost pomeni ljubiti resnico. Pomeni trud, da v komuniciranju, pisanju, dialogu iščemo resnico oz. da bistveno izluščimo na način, ki čim bolj ustreza stanju v resničnem svetu oz. v naravi. Da je kozarec okrušen, je bolj resnicoljubno, kot da je poškodovan, kar je bolj resnicoljubno od tega, da je razbit.

Nekateri v dialog naivno vstopamo v pričakovanju, da bo sogovornik resnicoljuben. Ampak pogosto imamo opraviti s sogovorniki, ki bi tudi tole o resnicoljubnosti dali v oklepaj – češ – ljubimo lahko različne resnice.

Pozicija, da je resnic več, je udobna. Zame je res to, zate to, nobene potrebe ni, da mnenja soočiva, nobenega napora ni treba vložiti, da se dokopljeva, čigava resnica je prava, čigava je bolj resnicoljubna.

Več lahko preberete na blogu Socialnega tedna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


22 KOMENTARJI

  1. Neverjetno zanimiv in aktualen prispevek avtorja.

    Načenja odstranjevati tabu o iskanju resnice v današnjem času.

    Kako je enostavno in neodgovorno je reči: Imam svojo resnico in pika. Tvoja resnica in skupna resnica, me ne zanima.

    Ali se vam ne zdi, da so vse vlade, razen Janševe, delovale in delujejo po tem vzorcu?

  2. Splošno znano je, da je na mnogih področjih resnica natančna in samo ena, pa to nikogar ne moti. Na primer: v matematiki, fiziki, geografiji, gospodarstvu, gospodinjstvu…

    Vendar so področja, kjer se sistem in ljudje na veliko izživljajo, kako zaobiti resnico, pa čeprav jo čutijo kakšna je. Tudi vest jih opozarja kakšna je resnica. Če le ni že namerno ali zaradi malomarnosti kosmata.

    Mnogo dela nas čaka pri uveljavljanju resnice, ki je še vedno na stranskem tiru.

  3. svitase … Kako je enostavno in neodgovorno je reči: Imam svojo resnico in pika …
    —————
    Res je, ampak do zdaj je točno tako to delovalo, da se je drugemu s takim površnim odgovorom zaprlo usta. In to ravno takrat, ko je bil pogovor pravzaprav šele na začetku.

  4. Navajeni smo, da resnico določa bodisi nekdo iz centralnega komiteja komunistične partije bodisi duhovnik. In navadli smo se, da včasih ni več resnic …

    Kje je tu Bog, ki je Resnica? Varno spravljen v neki omari v cerkvi. Samo sem ter tja ga kakšen nebodigatreba spusti med ljudi.

    In vsi smo srečni, da nas v tem stanju nihče ne vznemitja,

    • Tako je. Večina ovc se zadovolji z “resnico”, ki jim jo posreduje koristoljubno in oblastiželjno Gospodovalec (namerno ne rečem gospodar, ker ta zna spoštljivo in dobro gospodariti oz. vsaj smer odnosa je v to obrnjena.)

      Iskati resnico v odnosih, v samoti, v preverjanju in preizkušanju vseh sort avtoritet.

  5. Vsekakor je rešitev v negovanju občutka za resnico, vendar je to delovanje človeka povsem zanemarjeno.

    Tudi strokovnjaki, ki bi naj prispevali k učinkovitemu iskanju in uveljavljanju resnice, o tem molčijo.

    • Strokovnjaki za resnico???

      Pa ravno teh se bojim. Resnico slavijo pravične žene in možje! To so vsi, ki med dobrim in zlom izberejo dobro!

      • Ne vem, kaj pa otroci ? Saj poznamo rek … “otrok se nikoli ne zlaže!”
        Vsaj ne do takrat, dokler ga ne dobi v obdelavo družba ki je naravnana navzven, ki nas vzpodbuja da bežimo od sebe in iščemo identiteto zunaj sebe…

    • Joj, kakšno kičasto blebetanje.

      Kdo se je v Evangelijih spraševal, sprenevedal, kaj je resnica.? Oblastnik, okupator. Kdo išče resnico? Kdo se je boji in beži pred njo? Kdo ima koristi, da relativizira resnico oz. Jo marketinško tako predstavi javnosti, da ima sam koristi?

  6. Celo nasprotno, pravniki kar tekmujejo kdo bo imel drugačno svoje mnenje, ki pa ga sploh ne utemeljijo ali pa ga utemeljijo tako, da se jim še krave smejijo.

    Iz tega lahko zaključimo, da je sistem vzgojil pravnike, ki ne obvladajo sposobnost uveljavljanja resnice, ampak njenega rušenja.

  7. Zelo malo ljudi išče resnico. Večina ljudi ima nešteto obrambnih mehanizmov pred resnico. Resnica tudi boli, ne samo zdravi in gradi. Veliko ljudi perverzno spreobrača resnico ker so na tak način prišli do oblasti, rent, kapitala, poroke,… Samo človek brez vesti (psihopat) namerno in zavestno izkrivljanje resnico. Občasno jo vsi izkrivljeno. A iskalec resnice se ob spoznanju resnice zmore opravičiti za napako. Psihopat pa bo vedno obrnil “resnico” v svoj prid, ker ne zmore niti videti, kaj šele priznati svojo krivdo, svoje napake in svojo grešnost. Koristno je človeku in Bogu vsakodnevno iskreno (posredno pa sebi) priznati svojo grešnostgrešnost, krivde, šibkosti. To je zelo koristno za rast življenja in boljšega okušanja resnice.

    Danes je vsaj Slovenija, tudi Evropa in Zahod psihopatsko (brez vestna, nikoli nič kriva in neodgovorna) družba. Ni treba biti prerok, da iz zgodovinske logike spoznaš padanje v katastrofo državljanskih vojn.

    • Se strinjam, Pavel!
      Prav Soroš je v svoji knjigi o odprti družbi večino vsebine posvetil temu, o čemer govoriš. Da obstajajo ljudje ki so sposobni priznat svoje napake in tisti drugi, ki bodo do nezavesti trdili nekaj v kar še sami ne verjamejo več.

          • A, Soros, finančni (borzni) bogataš, ki podpira s svojim denarjem socialistične “nevladne” organizacije… Poznam ga zelo površno, samo iz medijev, nikoli ga nisem bral ali poslušal.

            Ali ti je dober, te je kaj naučil?

          • Pavel … Ali ti je dober, te je kaj naučil ?
            —————————–

            Predvsem sem dobila potrditve za lastno razmišljanje. Menim pa da so tvoje domneve da podpira socialistične nevladne org. neupravičene, tako da ?

            Kot največji izziv v globaliziranem svetu Soros vidi vzpostavitev odprte družbe, ki je osnovana na temelju priznanja naše zmotljivosti. Pri tem ugotavlja, da tisti ki sprejemajo odgovorne gospodarske in politične odločitve, prav tega niso sposobni priznati …

  8. Resnica. Pilat je vprašal “Kaj je resnica?”
    Temeljno za iskanje resnice je poznavanje Kristusa. In vse od revolucije dalje smo priče ekstremnemu zatajevanju Kristusa. Kjerkoli, kadarkoli, povsod. Vse je potrebno razvrednotiti karkoli je povezano s Kristusom, začenši s Katoliško Cerkvijo, ki ga oznanja. Kajti on je Pot.
    In ko nekomu vzameš pot, ga lahko pustiš, naj luta. Lahko si brezskrben v svoji oblasti, v kateri lahko vsakega preslepariš, v kateri ti nihče nič ne more, v kateri lahko vsakega narediš za svojega sužnja. Velika zmota je to, kajti propad ne bo prišel od tvojega brata, ki se ga tako bojiš, da jih je bilo treba pobiti na tisoče.

    Odličen akademski članek. Razdalja do življenja se skriva v tisti naivnosti: da govorec govori resnico in da govori zato, da bi nam nekaj povedal.

Comments are closed.