Pred tedni smo dobili novo finančno ministrico, ki menda že viha rokave in študira, kje bi ljudstvo udarila z novimi davki. Ampak preden se lotimo neprijetnega vsakdanjika, pravljica.
Nekoč so živeli trije bratje prašički. Ko jih mama ni mogla več preživljati, jih je poslala v svet. “Varen in trden dom si postavite,” je bil njen nasvet.
Prvi prašiček si je na hitro postavil hišo iz slame, potem pa se šel naprej zabavat. Drugi si je dal malce več dela s hišo iz šibja, a tudi on je bil hitro gotov in se pridružil prvemu pri lenarjenju. Tretji prašiček se je lotil solidne kamnite hiše. Seveda ni bila zgrajena čez noč. Brata sta ga vabila na zabavo, a ni imel časa. Zidal je počasi, solidno in si zgradil trden dom.
Potem je iz gozda prišel požrešen volk. Prašički so se zatekli vsak v svojo hišo. Prvemu je slamnato kočo volk podrl tako, da je malo močneje kihnil, in prašiček se je moral zateči k bratu v hišo iz šibja. A tudi to je volk z nekaj napora odpihnil. Brata sta se zatekla v zidano hišo tretjega prašička. Ne glede na to, koliko se je volk napenjal in pihal, je hiša zdržala. Menda je na koncu volk skozi dimnik padel naravnost v lonec, prašički so ga skuhali in pojedli. In kot je v pravljicah običaj, so potem srečno in zadovoljno živeli do konca svojih dni.
V resnici pravljice tukaj še ni konec
Seveda sta šla prvi in drugi prašiček ob prvi priložnosti po svoje, saj volkov ni bilo več. Se je pa finančni minister sprehodil po državi in v oči mu je padla lepa zidana hiša tretjega prašička. Če si je pridno postavil hišo, ni vrag, da bo zmogel tudi meni kaj plačati. Ocenil je vrednost prašičkove nepremičnine in mu poslal položnico za plačilo davka na nepremičnine.
Prašički, ki so imeli hiše, so se sicer malo upirali, ampak, kot smo videli iz pravljice, na vsakega, ki je zgradil hišo, sta prišla dva, ki je nista, in s skoraj dvotretjinsko večino so prašički izglasovali, da naj tisti s hišami kar lepo plačujejo.
Pravično in razvojno
V resničnosti ni kaj dosti drugače kot v pravljicah. Država nima denarja za vse potrebe in se ozira po novih davkih. In nas prepričuje, da bi bilo dobro obdavčiti premoženje, bolj natančno obdavčiti premoženje v obliki nepremičnin, še posebej premoženje v obliki stanovanjskih nepremičnin.
Zakaj natanko? No, rekli bodo, da bi bilo to pravično in razvojno. Kar ni res. Razloga sta pravzaprav samo dva. Prvič, to premoženje se najbolje vidi in ga je najbolj preprosto popisati. In drugič, državi se zdi, da bodo ljudje, če so bili dovolj pridni, da so skupaj spravili hišo, lahko plačali še davke. Podobno, kot si v pravljici davkarji niso mogli pomagati s prvim in drugim prašičkom, ampak samo s tretjim.
In davek na nepremičnine ni ne pravičen ne razvojen. Prašički najprej plačamo davke (dohodnino) in prispevke od vsakega dohodka. Ko gremo z ostankom zasluženega denarja v trgovino ali gostilno, plačamo davek še od blaga, ki ga kupimo. To je davek na dodano vrednost. Če kupimo steklenico viskija, umetniško sliko, zlatnike ali če gremo na počitnice na Maldive, se tukaj pobiranje davka konča. Gledanje umetniške slike v dnevni sobi ni obdavčeno, kot tudi niso obdavčeni spomini na lep dopust.
Če kupimo apno in cement, plačamo zanju davek in ju vgradimo v stavbo, pa se državi zdi, da ima pravico, da nam pobira denar, dokler stavba stoji. Če jo bomo oddali, bomo seveda plačali davek še na pobrano najemnino. Če jo bomo ogrevali, bomo plačali davek še na drva ali elektriko. Če bo v njej tekla voda, bomo plačali davek še na vodo. Če se bomo do nje pripeljali z avtomobilom, bomo plačali davek pri gorivu za avtomobil in prispevek za ceste ob registraciji vozila.
Več lahko preberete na siol.net.
