Ž. Turk, siol.net: Je suis v pripravljenosti

5
239

S protagonisti zgodbe o dodatkih za pripravljenost v času mojega ministrovanja nismo bili na isti strani.

V času, ko se je naša vlada trudila zapreti proračun in se izogniti mednarodni intervenciji grškega tipa, so govorili, da uničujemo javno šolstvo, da režemo vejo, na kateri sedimo, da finančnih rezov univerze ne bodo preživele. In tako dalje in tako naprej. Profesor Mramor je bil kot predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani v funkciji enega glavnih kritikov.

Kljub temu v mojem javnem oglašanju v zadnjem letu in pol ne boste našli kritike, pač pa kvečjemu podporo delu zdajšnjega ministra za finance. V danih razmerah se je zdel eden redkih, ki je usodo države, državne blagajne in državnega premoženja postavil pred politične interese kolegov, ki bi si z denarjem iz državne blagajne ter s premoženjem iz SDH in DUTB kupovali volilne glasove in naklonjenost lobijev.

Kljub tej pozitivni vlogi je bilo očitno, da je vse pogosteje prisiljen sklepati kompromise. Na primer ko so mu zamenjali vodstvo DUTB. Položaj, v katerem je bil, mi je bil osebno znan. Med vrsticami sem ga nekoč pojasnil z izjavo, da je politika pač ekipni šport. Dokler si del ekipe, pač igraš za ekipo.

Danes je profesor dr. Dušan Mramor glavni negativni junak zgodbe o dodatkih za pripravljenost. Do neke meje upravičeno. To mejo pa smo že zdavnaj prav udarniško prekoračili.

Pogrom

Zgodba ima vse značilnosti slovenskega politično-medijskega pogroma. Take zgodbe spoznate po tem, da so dan za dnem, teden za tednom v udarnih terminih in na prvih straneh enostranske novice o nekem dogodku. Prispevek za prispevkom poroča, da je bilo to in to narobe in da so bili ti in ti krivi. Kolumnisti in blogerji tekmujejo, kdo bo bolj originalno tulil z volkovi. Nobenega poskusa osvetlitve problema z vseh strani, nobene distance, nobenega prehoda od simptomov k vzrokom bolezni.

To nam začinijo s populizmom znoja, ki ga pretočijo policisti, in krvi, katere razlivanje preprečijo zdravniki. Novinarji so aktivisti in aktivnost aktivistov je menjava ministra. Ali so četrta veja ali niso!

Žar tokratnega medijskega pogroma ima še eno razlago. Številni novinarji, ki so pred štirimi leti enostransko publicirali tarnanje fakultet o “brutalnem varčevanju”, so po tem pisali ali vsaj brali o astronomskih honorarjih na javnih univerzah, prodaji diplom, plagiatih magisterijev in zdaj še o dodatkih za pripravljenost.

Nekje globoko v sebi se morajo čutiti prevarane, zato še z večjim užitkom napadajo tiste, ki so se jim še pred štirimi leti v smilili v srce. Neprofesionalno takrat, neprofesionalno zdaj. Realna slika je, da takrat ni bilo nič tako brutalno in da bi lahko zdaj, ko se gospodarstvo vrača k predkriznim številkam, lahko nekoliko popustil tudi varčevalni vijak.

Je suis

Zakaj se sploh oglašam? Ne zato, ker bi mahinacijo z dodatki na pripravljenost za hip zagovarjal, še dosti manj zato, ker bi zagovarjal neprimeren aroganten odziv nekaterih svojih profesorskih kolegov. Ampak zato, ker gre zadeva spet predaleč. Ker se začenja v njej zrcaliti lumpenproletarski odpor slovenskega ljudstva do izobraženstva, zato sem dal temu prispevku naslov “Jaz sem v pripravljenosti”.

Da latentni odpor do izobraženstva obstaja, je že dolgo znano. Dobesedno šolski primer je Ivan Cankar opisal v romanu Martin Kačur. V uradno politiko so antiintelektualizem povzdignili tovariši revolucionarji, po doseženi izobrazbi kovinostrugarji, nedoštudirani kemiki, tesarji … Najbolj izobraženega iz svoje združbe – bil je učitelj – so se na nekem lovu poskusili kar sami znebiti. To razumevanje v demokraciji se je utrdilo z doktrino kadrovske politike, ki se glasi “ni važno, da je pismen, važno, da je naš”.

Pametni ljudje gredo na živce. “Drei Professoren Stadt verloren.” Še posebej v dobi interneta, kjer je vsa pamet tako ali rako dva klika stran od Googla. Menda. Na živce gredo poklici, kjer ni jasne meje med hobijem in delom. Kjer ljudje nočejo v pokoj. Ja, na več kot en način smo privilegirani tisti, ki smo zaposleni na univerzi in včasih bi se morali tega zavedati z nekaj več skromnosti in ponižnosti.

Pripravljeno naše največje bogastvo

Dosti več škode kot napaka z izplačevanjem menda nezakonitega dodatka je naredil arogantni odziv nekaterih kolegov. Ti so preveč ponotranjili mantro, da je znanje naše največje bogastvo in da je prihodnost Slovenije samo v znanju. In iz tega izpeljali, da znanje pa imamo mi tukaj, na univerzi, in nam, ki imamo znanje, ki je, se spomnite, naše največje bogastvo, pripada, da delamo stvari po svoje. Saj imamo vendar znanje za to.

In bog ne daj, da bi imeli kakšno konkurenco. Za podjetje ni lepšega, kot da je brez konkurence. Konkurenca pritiska z večjo kakovostjo, nižjimi cenami, spelje nam lahko zaposlene. Zato so finančne afere v javnem šolstvu tesno povezane z napori taistega po ohranitvi svojega monopola.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Z Ž. Turkom delim na desni strani nič kaj zaželjeno pozitivno mnenje o Mramorju kot finančnem ministru. Če so ekonomski rezultati Cerarjeve vlade relativno solidni in se proračunski primankljaj zmanjšuje in je v predvidenih okvirih pod 3%, je to v veliki meri Mramorjeva zasluga. Tudi brzdanje pogosto nečednih apetitov koalicijskih strank in njihovih ozadij iz krogov med politiko in gospodarstvom. Mramor je ob Koprivnikarju steber Cerarjeve vlade. Ostalo je bolj bogo, z nekaj dileme pri Židanu.

    Ne delim pa Turkovega relativiziranja krivde v zvezi z dodatki za pripravljenost na univerzi. Vključno z vsebino argumentiranja. Nek nezdrav elitizem, pomanjkanje občutka za pravičnost in da moralna pravila veljajo za vse, tudi za “intelektualno elito”, mi vejejo iz članka. Razen tega je izraz intelektualna elita nekoliko diskutabilen, v Sloveniji še posebej. Enačaj med ljudmi na univerzi, ljudmi z znanstvenimi naslovi in izrazom pametni ljudje pa sploh. Zame je nedvomno nek Ivan Oman z dokončano ljudsko ( osnovno) šolo, pa mislim da niti ne osemletko, vsaj toliko pameten kot večina dekanov na ljubljanski univerzi. Npr. slavna Metka Tekavčič in njen “smisel” za poštenje in argumentiranje svojih odločitev.

    Ljudski gnev je ob dogajanjih zadnjih let v univerzitetni sferi več kot upravičen. Ja, tudi zaradi dodatkov za “pripravljenost”, ki so čista zloraba prava in kršitev morale in sramotenje zdrave pameti. Tudi bolno zaslužkarstvo na nekaterih fakultetah, vključujoč imenovano dekanjo EF, pa dekanjo upravne fakultete ministrico Setnikar. Pa koprska ekonomska fakulteta, kjer visokošolske diplome izdajajo po 4 dneh študija. Pa vse pogoljufane diplome, magisteriji in doktorati ( bohvedikoliko jih je, saj gre pri odkrivanju za fenomen ledene gore) brez osnov spoštovanja citiranja literature, torej s prisvajanjem intelektualne lastnine, pa celo take, ki jih pišejo drugi in se brez posledic taka ponudba in akademsko goljufanje oglašuje na Bolha, Salomonov oglasnik ipd, kot da gre za kupovanje avtomobolskih gum.

    Madež nad madež na slovensko akademsko sfero, ne da bi iz nje, razen redkih glasov, zdaj končno recimo sindikalist Marinčič, prišli resni pozivi po očiščenju. Po resnem striktnem sankcioniranju goljufivih praks. Po izničenju vseh nekorektnih in zgoljufanih diplom in naslovov. Po postavitvi pred vrata vseh, ki v akademskem svetu goljufajo ali nemoralno in nezakonito jemljejo denar v svoj žep. Po tem, da se ljudem, ki se obnašajo povsem neakademsko, jasno pove, da za njih v tej sferi v tej državi ni več mesta.

    Žal je torej v tej državi v univerzitetni sferi danes marsikaj, če ne skoraj vse pod vprašajem. Razumnost in intelektualizem, na katere se v članku kot lastnosti zaposlenih na naših univerzah sklicuje Turk, vsekakor. Poštenost toliko bolj. Strokovnost, ki ji lahko verjamemo, se pa v takih razmerah dokazuje le z mednarodno citiranostjo člankov in raziskav nekega strokovnjaka in raziskovalca. Vse drugo je postalo bolj ali manj puhlo in nekredibilno, z naslovi in položaji vred. Od ribe, ki smrdi pri glavi in se nahaja na rektorskem položaju in nečastno in za intelektualca presenetljivo ne(samo)kritično nastopa v javnosti navzdol.

    Krivi so si sami, vključujoč tiste nevpletene, ki so ob vsem tiho ali pa celo dajejo potuho.

    p.s. Če je to moje stališče antiintelektualno, z veseljem sprejmem oznako antiintelektualca.

    • IF: “… Če so ekonomski rezultati Cerarjeve vlade relativno solidni in se proračunski primankljaj zmanjšuje in je v predvidenih okvirih pod 3%, je to v veliki meri Mramorjeva zasluga.”
      ======================

      Ekonomski rezultati te vlade so slabi.
      3% primanjkljaja pomeni za več kot milijardo povečanje javnega dolga. A je to dobro?
      In kakšne ukrepe je izvedel Mramor oz. vlada, da si pripisujejo zasluge za dokaj majhno gospodarsko rast?

  2. A lahko nehate z uspehi še vedno je PRIMANKLJAJ torej trošimo več kot zaslužimo.
    Če citiram bivšega ustavnega sodnika, da doktorat naredi vsak, ki ima čas in voljo, lahko celo dva in to kjerkoli na svetu vam pove vse o naših izobražencih….inflacija.

    • In kdaj nismo imeli proračunskega primanjkljaja v 25 letih svoej države? Mislim, da je bilo samo eno leto, sredi velike umetno napihnjene konjunkture in tik pred velikim pokom nepremičninskega balona v ZDA. Tedaj bi lahko imeli 5% presežek ob malo bolj previdni politiki ekspanzije. Potem smo šli takoj na 5 in 6% primanjkljaj ob znatni recesiji, celo 10% primanjkljaj, ko se je reševalo butaste pokvarjene bankirje in tajkune.

      2,5% primanjkljaj ob 2% gospodarski rasti je v primeri s tem skoraj blaženo stanje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite