Ž. Turk, Siol.net: Je prihodnost Evrope mogoča brez Evrope?

V jedru evropskih težav je velik ontološki problem. Ne vemo namreč, kaj Evropska unija je. Je to morda območje proste trgovine, morda velikanska nevladna organizacija, ki iz Bruslja ureja mobilno gostovanje in podnebne spremembe, ali morda država v nastajanju. Bruseljska elita problem razreši z odgovorom, da je Evropa projekt.

Projekt je nekaj, kar ni statično, kar se razvija, nastaja, kar še ni doseglo svoje končne oblike. Dokler je Evropa projekt, je mogoče govoriti o prihodnosti Evrope. Dokler je Evropa projekt, jo je mogoče ponazoriti s kolesom – stoji pokonci, dokler se premika.

Evrska kriza, migrantska kriza in brexit so to premikanje precej upočasnili, na neki način so se nekateri procesi obrnili nazaj. Nazaj pa se s kolesom ni mogoče voziti, ne da bi padli. S tem problemom se bodo voditelji članic EU srečali 16. septembra v Bratislavi.

Spet bodo, kot že velikokrat, aktualne razprave o prihodnosti Evrope. Pri čemer seveda mislijo na prihodnost Evropske unije. Zadnja taka razprava je bila na Blejskem strateškem forumu.

Teme se je dotaknil predsednik Pahor v predsedniškem panelu in ponovil svoje navdušenje nad Zvezo evropskih socialističnih republik, pardon, svoje navdušenje nad Združenimi državami Evrope. In temi je bil posvečen panel, kjer je sodeloval tudi pisec te kolumne.

Panelu in poslušalstvu sem poskušal dopovedati, da če naj bi bila Evropska unija kaj več kot območje proste trgovine ali nevladna organizacija, potem potrebuje trden temelj za tisto, kar naj bi bila njena državnost.

Debate o prihodnosti Evrope: ogromno puhlic, malo vsebine

Kakšen naj bi bil ta temelj, to je tista točka, o kateri se ne bomo nujno strinjali. Kot bralci že veste, se v svojih razmišljanjih trudim odpirati vprašanja, o katerih se ne bomo vsi strinjali. Tega v debatah o prihodnosti Evrope manjka. Ogromno je ponavljanja puhlic, katerih vsebina je enaka ničli. Zato, ker ni mogoče nič drugega, kot da se z njimi strinjamo.

Točka nestrinjanja o prihodnosti Evropske unije je, ali je ta lahko utemeljena na ideologiji. Ali je ideologija lahko temelj tvorbe, ki ima ambicijo, da je v nekaterih svojih značilnostih podobna državi?

Ideologijo v tem kontekstu razumem kot racionalen sistem idej, do katerih se je dokopal razsvetljeni človeški um. Ideologija je lahko npr. socializem, ideologija je svobodni trg, ideologija je varstvo okolja, ideologija so človekove pravice, kot so zapisane v obstoječih deklaracijah, ideologija je pravna država. Ideologije so rezultati človeškega razuma, človeškega premisleka, mnoge so dobre, nekatere so tudi slabe.

Države, ki temeljijo na ideologiji, propadejo

Da ideologija ne more biti temelj države, me je prepričal Samuel P. Huntington – sicer slaven zaradi knjige Trk civilizacij – s knjigo Kdo smo. V njej se sprašuje o bistvu ameriške identitete in dokazuje, da državne tvorbe, ki so utemeljene na ideologiji, propadejo.

Take tvorbe so bile Češkoslovaška (ČSSR), Socialistična federativna republika Jugoslavija in Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). Jugoslavijo sta skupaj držali socialistična ideologija ter ideologija bratstva in enotnosti. Podobno tudi ČSSR in ZSSR.

Nasproti ideologiji kot sistemu racionalnih idej postavlja občutke, instinkte, kulturo. Torej vse tisto, kar je nezavedno, podzavestno, kar ni plod zapletene razumske telovadbe, ampak imajo ljudje v krvi, v genih. Tisti občutki, tisti moralni temelji, ki po Haidtu dajejo osnovo za družbeno kohezivnost, tisti so temelj državnih skupnosti. To so narod, jezik, vera, zgodovina.

Zato si Hrvati, Srbi in Bošnjaki želijo živeti v različnih državah. Dosti bolj, kot so jih povezovali jugoslovanski socializem, jugoslovanski skupni trg ali obljuba jugoslovanskih človekovih pravic, so si bili različni zaradi občutkov, da so pripadniki različnih rodov, različnih narodov.

Več lahko preberete na siol.net.