Arhimed je rekel: Dajte mi dovolj velik vzvod, pa bom premaknil svet. V Sloveniji pravijo: Dajte nam dovolj velik vzvod, dajte nam SDH, KPK, NLB … Pa se ne bo nič nikamor premaknilo.
O tem, da se nič nikamor ne premakne, je v Sloveniji kar veliko soglasje. Iskanju vzrokov so namenjena modrovanja na televizijah in časopisih, okrogle mize političnih strank in srečanja miselnih tankistov.
Na enem od nedavnih modrovanj sem zagovarjal tezo, da je težava, da sta neenotnost in pomanjkanje sodelovanja razumljena kot težava.
Težava, da je neenotnost težava
Dejstvo je, da nam ne gre dobro. Da smo bili med primerljivimi državami daleč najmanj uspešni pri krmarjenju skozi krizo. Daleč so časi, ko smo bili najuspešnejša socialistična država in najuspešnejša nekdanja socialistična država. In iščemo razloge, da nam ne gre dobro. Ostali boste politično korektni in nikomur se ne boste zamerili, če boste rekli, da se nič nikamor ne premakne zato, ker je premalo sodelovanja, ker smo preveč razdeljeni.
Bulšit! Vse vlade do zdaj so imele večino in bi lahko izglasovale marsikaj, ne da bi se strinjali vsi v državi. Ustavno sodišče je konec leta 2012 tudi močno zmanjšalo možnost ustavljanja reform z referendumi.
V normalnih državah je pač tako, da vlada ene barve nekaj naredi. Kar deluje, tudi če ni prav ideološko na liniji, naslednja vlada druge barve pusti pri miru. Zakaj bi rušili, če deluje. Če ne deluje, popravi. Naredi kaj po svoje. In tako se sistem počasi izboljšuje. Pri nas pa sprememb ni.
Sistemski vzroki stagnacije
Ne strinjam se, da je vzrok, da ni premikov, pomanjkanje nekakšne ljudskofrontne enotnosti. Izgovori so ideološki, motivi so finančni, resnični vzroki pa sistemski.
Prvič, imamo neučinkovit volilni sistem. Volivci ne kaznujejo prejšnje vlade in ne dajo mandata za spremembe novi vladi. Stranke prejšnje vlade izginejo. Politične odgovornosti ne prevzame nihče. Skozi volitve se ne vzpostavlja zaupanje, ki je potrebno za spremembe. Volitve niso o prihodnosti, ker jo zlahka in vedno preglasi preteklost. Na vseh ravneh je lahko kaznovano ukrepanje, nikoli ni pa kaznovano neukrepanje, zato je narediti nič veliko manj nevarno kot narediti nekaj.
Drugič, imamo neučinkovit politični sistem. Odločanje o politikah in vodenju države je storitev, ki jo politika opravlja v državi. Tudi v teh storitvah države med seboj tekmujejo. Slovenija je pri tem izjemno slaba. Grki so imeli v nedeljo volitve, v ponedeljek vlado, v torek je finančni minister začel turnejo po Evropi. Kar se je v Grčiji zgodilo v dnevih, se je v Sloveniji zgodilo v mesecih. In to je Grčija, ki velja za notorično balkansko neučinkovito.
Tretjič, vlade so neučinkovite. Močna “vzporedna država” s finančnimi središči moči, uradništvom, sindikati, upravljalci državnega premoženja in mediji lahko minira vsak načrt vsake vlade. Na ulici, po televiziji, na sodiščih in parasodiščih. Spremembe so mogoče le, če so izpeljane v sodelovanju oziroma z blagoslovom te vzporedne države.
Sodelovanje z vzporedno državo
Ko torej prodajajo tezo o enotnosti in sodelovanju, v resnici mislijo na enotnost dejanske in vzporedne države. Mislijo na to, da se ne sme spremeniti nič, kar bi bilo v nasprotju z interesi vzporedne države. Ta ni od nikogar izvoljena in nikomur ne odgovarja.
Prav verjetne se zdijo teorije zarote, da si vzporedna država podredi državne inštitucije, da delajo zanjo. Prejšnji teden je vrhovno sodišče ugotovilo, da je Komisija za preprečevanje korupcije v postopku proti takratnemu predsedniku vlade kršila človekove pravice. Ker ni dala možnosti za odziv na poročilo, je bila diskreditacija učinkovitejša, presenečenje večje, politične posledice bolj gotove.
Janković in Janša, prvo- in drugouvrščeni na demokratičnih volitvah, sta bila politično onesposobljena. Izpraznjeni politični vrh je postal dostopen za obvladljive tretjekategornike. Bomo kdaj izvedeli, ali gre za teorijo ali resničnost?
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
