Ž. Turk, PlanetSiol: Mediji med oblastjo in podložniki

8

Nobena veja oblasti, niti četrta, ne sme zlorabljati svoje moči nad podložniki.

Deležnikom – torej tistim, ki so deležni posebne skrbi politikov – se niti ni tako težko prikupiti, če ima človek le dovolj lahko glavo. Zdravje je naše največje bogastvo. Prav tako je naše največje bogastvo znanje. Največje bogastvo so tudi otroci in mir. Še na plažah je to zadnje redkokdaj istočasno, ampak iztočnice za govore vsaj štirih ministrov so podane.

Mediji sicer niso naše največje bogastvo, so pa “temeljni element vsake demokratične družbe”, “izvršujejo svobodo izražanja” in so “eden izmed štirih temeljev oblasti”. Seveda so citati vzeti iz osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih, ki te dni razburja slovensko javnost.

Medijski zakon, dolg en tvit?

Preden sem bil minister za kulturo, ko sem se “s tresočo roko” loteval še tako majhnih sprememb na občutljivem medijskem področju, sem bil prepričan, da bi v svobodni družbi za medijski zakon lahko zadostoval en sam člen. V njem bi pisalo: “Mediji so svobodni.”

Ampak ker se uspešnost politike meri v straneh zakonodaje, ki jo sprejme, to seveda odpade. Bolj resen argument za regulacijo medijev pa je vendarle v tem, o čemer sem se med vrsticami šalil dva odstavka višje. Namreč, da so mediji četrta veja oblasti.

Magna Carta, katere osemstoletnice se spominjamo letos, je v zahodnoevropski civilizaciji začela utrjevati načelo, da mora biti oblast – v tistem primeru kralj – omejena. Od takrat se civilizirani zahodni svet bolj in bolj ravna po pravilu, da je oblasti prepovedano vse, kar ji ni posebej dovoljeno, in da je podložnikom dovoljeno vse, kar jim ni posebej prepovedano. Za tisto, kar počne, mora oblast imeti zakonsko podlago.

Mediji kot veja oblasti

Če so mediji oblast, morajo biti strogo regulirani, za svoje delovanje skorajda morajo imeti zakonsko podlago. Če bi bili radi četrta veja oblasti, naj se ne pritožujejo, da morajo biti vpisani v razvid medijev.

Če so mediji podložnik, je skoraj vsako komandiranje njihovega dela, vključno z organizacijo uredništev, pravicami do popravkov, deležev takih in drugačnih vsebin in podobno, neutemeljeno.

Odločitev o značaju medijev niti ni binarna, niti ni za vse medije enaka, niti ni enaka za ves čas. Celo znotraj istega medija lahko v istem trenutku najdemo vsebine, ki imajo značaj veje oblasti, in vsebine, skozi katere podložniki izvajajo svobodo govora.

Svoboda komentiranja

Ta razmislek nam lahko nekaj pove o trenutno pereči temi spletnega komentiranja. Po predlogu zakona naj bi bili komentarji podložnikov podvrženi enaki regulaciji in odgovornosti kot uredniške vsebine, torej kot tisto, kar so napisali novinarji, ki so del organizacije, ki se ji reče medij oziroma medijska hiša.

Medijska hiša, za katero dela pisec novic ali komentarja, je tisto v medijih, kar je po svojem značaju in bistvu bližje četrti veji oblasti. Mediji postavljajo in odstavljajo vlade, blatijo in loščijo politike, vse bolj pogosto lahko preostale veje oblasti samo prek njih kaj opravijo.

Kolaboracija med medijsko in izvršno vejo oblasti je v nepopolnih demokracijah stalna praksa, ki se kaže v medijskih umorih posameznikov z orkestracijo prizadevanj organov običajnega in medijskega pregona.

Primeri take kolaboracije so hišne preiskave in aretacije pred kamerami, curljanje informacij, pridobljenih v policijskih preiskavah, v medije, seznanjanje obdolžencev s pravnimi akti prek medijev … Vse to ni rezultat kakovostnega preiskovalnega novinarstva, ampak kolaboracije družbenopolitičnih delavcev, ki sicer delajo v različnih vejah oblasti.

Ker so profesionalni novinarji in pisci del aparata četrte veje oblasti, je njihova svoboda manjša, odgovornost pa večja od odgovornosti podložnikov, ki so pač samo podložniki. Vzpostavljanje enakih standardov za družbenopolitične delavce v medijih in za državljane – podložnike, ki se trudijo s komentiranjem pod članki – je popolnoma neprimerno.

Blatno dno spletnih strani

To seveda ne pomeni, da zagovarjam prikolice gnojevke, s katerimi se škropi po forumih in komentarjih na dnu spletnih strani. Dno je geometrijsko, intelektualno in etično. Večinoma. Razmerje med signalom in šumom je tam spodaj slabo, zato komentarjev nikoli ne berem. To je moja svobodna izbira. Ampak ne želim, da namesto mene izbere država. Pa tudi, če je to v želji, da zame naredi nekaj dobrega.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Za tisto, kar počne, mora oblast imeti zakonsko podlago.
    ==================
    To ni čisto res. Lahko počne kar hoče, če ne krši zakonov. Ni potrebno eksplicitno dovoljenje. Tako ne oblasti, kot tudi ne podložnikom. To je prevelika poenostavitev.

    Spomnim pa se raznih izjav naših oblastnikov, kako o nečem ni zakona, in revež glup kot je, ne ve kaj bi naredil… Poden. Zato pa imamo svetovni rekord v inflaciji zakonov, ki jih sprejema parlament.

    • Nasprotno. Za podložnike velja, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano.

      Za državo velja, da je zanjo prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno.

      Tako to velja v svobodnih in demokratičnih državah.

  2. Naš avtor ima precejšen, zelo nadpovprečen intelekt. Taktnost in vljudnost in ljudskost pa očitno ni njegova močnejša stran. Kar sledi tudi iz zapisa v tem članku.

    Kaj naj si recimo mislim o človeku, ki me razglaša za podložnika, če napišem spletni komentar? Kolikor mi je znano, nihče od mojih prednikov ne sodi v to kategorijo več stoletij, kolikor sledim, ker me to zanima, nekatere rodbinske korenine. Za nobenega od njih ne registriram, da bi se vdinjal katerikoli oblasti, pa bi se lahko, nihče se tudi ni vdinjal ne črnim, ne rjavim ne rdečim totalitarcem v 20. stoletju in so raje nase prevzeli težjo pot, ovire, zapostavljanja, kot da bi prodali svojo svobodo, ponos in dostojanstvo, svoje slovenstvo, krščanstvo, pripadnost meščansko-demokratičnim vrednotam ipd.

    Nihče nima ne mene, ne mojih domačih pravice razglašat za podložnike! Nikoli bili nikomur, nismo in ne bomo!

    Stališče avtorja, da je proti preferenčnemu volilnemu glasu, je možno razumeti tudi kot uveljavljanje osebnega interesa, saj je ob takem ” look down upon” pristopu do soljudi težko kdaj postati popularen. Na dolgi rok nemogoče.

    • Kaj je narobe s podložništvom? Smo podložniki ali podaniki oblasti, IF, pa ti reci karkoli. In v tem ni nič slabega. Ne vem odkod ti ta boljševistična averzija na podložništvo. Pri čemer so boljševiki sami največji sužnji oblasti.

  3. Malo sem reflektiral, zakaj sem tako averzivno odreagiral na članek in konkretne opredelitve v njem. V bistvu globoko zavračam oba dela zame povsem zgrešenega binoma: mediji kot oblast ali kot podložniki. Neither – nor, bi rekli na Otoku.

    Podobno kot pri seksu kot bolne zavračam sadomazohistične prakse, pa naj jih nekateri predstavljajo za še tako benigne. Tisočletja so ljudje po zdravi pameti vedeli, da je to bolno in nenormalno; če so imeli taka nagnjenja, so se jih sramovali. Zdaj jih je pa očitno skrajno permisivna doba povsem zavrtela v glavah…

    Enako zame ni normalno, če nekdo ima medije za četrto vejo oblasti. To zame ne obstaja, tako predstavo naj si mirno nekam zataknejo.

    Vse demokratične ustave so jasne, katere so veje oblasti. In te so tri. Te tri priznavam, četudi jih pogosto ne spoštujem prav zelo; včasih se mi prej gnusijo. Ampak jih priznavam in upoštevam v obsegu, da imam lahko mirno vest v smislu lojalnega državljana.

    Te tri. Nobene več, nobene manj. Nikakršne četrte veje oblasti.

    p.s. Na srečo to moje mnenje počasi že delijo nekateri naši novinarji. Npr. predsednik združenja novinarjev Tino Mamić. Bogu hvala – končno še kdo …

    • … Nikakršne četrte veje oblasti..
      —————————

      A se strinjamo vsaj da imajo pa izredno MOČ ?

      • Veliko moč imajo predvsem pri tistih, ki ne mislijo s svojo glavo in si pustijo prati možgane. Takih je v (post)totalitarni družbi vedno ogromno, najbrž večina.

        Sicer pa ima v SLO večina novinarjev mnogo večjo moč, kot si jo zasluži. Recimo, na zahodnoevropskih boljših TV postajah, kar pove tudi Veronik, na tistih, kjer gojijo komentarje tudi izven okroglih miz s povabljenimi gosti, je povsem jasno, da te komentarje dajejo le najboljši, najbolj izkušeni, najbolj kredibilni med novinarji. Creme de la creme novinarstva neke medijske hiše.

        Pri nas pa pridejo neke honorarne frajlice, še sredi študija na FDV in jih pustijo, da tisto, kar naj bi bilo poročanje, spremenijo v izražanje svojih popreproščenih, slabo reflektiranih stališč. V prime-time poročilih ob sedmih zvečer ipd. Noro.

        Oddaja Studio City na nacionalki (!), ki naj bi bila med elektronskimi mediji zgled kredibilnosti in nepristranosti, je tipičen tak primer, kjer je svoj komentar v teh ohoho desetletjih lahko oddal že zadnji prismuknjeni golobradec, samo da je dovolj levosučno prismuknjen.

  4. Zanimivo, da je le dan po tem članku ESČP v eni zadevi odločilo, da so spletna mesta odgovorna za vso vsebino, tudi komentarje bralcev.

Comments are closed.