Ž. Turk, PlanetSiol: Ločitev duhov 2015? Ne, hvala.

Preden je sovjetski režim postavil berlinski zid, so prebivalci Vzhodne Nemčije skorajda neopazno izginjali na Zahod.

Zid je to sprva kapilarno, pozneje pa kar deročo reko ljudi ustavil. Zid so postavili Kitajci, da bi se zavarovali pred Mongoli, zid so postavili Rimljani, da bi imeli mir pred Škoti. Zidove postavlja močnejši in večji v svojo obrambo.

Kadar v politiki kaže na podobno prehajanje z ene na drugo stran, namesto fizičnega zidu postavijo miselnega. Reče se mu “ločitev duhov”. Na tej ločnici se potem bije Kulturkampf, kulturni boj. Katerega prva žrtev je kultura. Tista kultura, ki je kultura dialoga, in tista kultura, ki s svojimi deli povezuje in plemeniti neko skupnost.

Motivi za ločitev

Ločitev duhov naj bi proti koncu 19. stoletja sprožil Mahnič. S tem, ko je ostro zarisal meje med konservativnim in liberalnim, naj bi preprečil bolj množično drsenje Slovencev v levo. Poznejši volilni izidi Slovenske ljudske stranke kažejo, da mu je uspelo.

Drugi motiv za delitev duhov in koncentracijo politične diskusije na kulturnobojniških temah je, da le majhen del ljudi racionalno dojema politiko. Večina jo dojema čustveno, za razpihovanje čustev pa so kulturnobojniške teme učinkovit način mobilizacije.

Tretji motiv za ločevanje duhov je boj za prevlado nad somišljeniki znotraj istega pola. Ko se med seboj vsi strinjamo o gospodarskih in socialnih vprašanjih, je bolj “naš” tisti, ki zna sezidati višji zid in skopati globlji miselni jarek pred tistimi, ki “niso naši”. Ki jih zna bolj sočno kritizirati in bolj grobo demonizirati. Ki zna jasneje povedati, zakaj so “naši” naši in “njihovi” njihovi. Če nima kakšnih posebnih idej o gospodarskih in socialnih vprašanjih, je to tudi edino, kar ima povedati. Postavljanje zidov tudi v tem primeru koristi močnejšemu.

Ločitev zdaj

Ločevanje duhov se v zadnjih letih v slovensko politiko vrača skozi velika vrata. Pravzaprav je to edino, v čemer glavni protagonisti levice in desnice (nevede?) sodelujejo. Kar je, glede na to, da ustreza ohranjanju položaja večjega in močnejšega, nenavadno, in čudi, da je desnica v to igro sploh privolila. Kaj privolila, ni potreben poseben piškotarski napor, da lahko za ločevanje duhov okrivijo izključno desnico.

Tako gledanje pa je površno. Konec koncev se je treba po latinsko vprašati: “Cui bono?” In zagotovo to ne koristi desnici.

Levo od SDS samo še udbomafija?

Pred nekaj dnevi je komentarstvo (tako pravim desnemu komentariatu) na Twitterju mazohistično pritrjevalo citatu, da “so za komuniste desno od njih samo fašisti”.

Podobno logiko je prevzel lunatični rob desne sredine. Vljudneje mu bom rekel “prava desnica”. Včasih se vede tako, kot da ga ni zunaj SDS, ki ne bi bil korak ali dva od Kučanovih Murgel; če že ni sorodnik, sosed, sodelavec ali znanec, pa vsaj obstaja fotografija, na kateri je z napačnimi ljudmi.

Geometrijsko gledano gre pri tem za dva procesa. Eden je pomik “prave desnice” stran od sredine. Kar je strateška napaka prve kategorije. Evropski parlament je najboljši pokazatelj evropske politične geometrije in kaže, da sta največji leva in desna stranka tudi najbolj sredinski. Zato lahko sodelujeta, kar tudi dosledno počneta.

Pri omenjenem pomikanju na rob je pomenljivo, da se ta niti ne dogaja toliko v zvezi z otipljivimi gospodarskimi in socialnimi politikami, ampak je odmik na desno predvsem simbolen, retoričen, stilski. Ta politika je glasnejša, bolj robata, pogosto žaljiva in zato odbijajoča.

Drugi način ločevanja je gradnja visokih zidov med nami in njimi. Ali določanje kot britev ostrih meril, zakaj je kdo “naš” in nekdo drug ni. Brez odtenkov sive. Črno-beli svet za barvne naslovnice in poročila na televizijskih HD-aparatih.

Ločitev je tudi izločitev

Sitnost tega ločevanja je v tem, da je od Londona do Pariza enako daleč kot od Pariza do Londona. V obe smeri je vmes Rokavski preliv. Niso samo “pravi desničarji” bleščeče izolirani od vseh preostalih. Tudi vsi preostali so daleč od njih. Kako potem nagovarjati ljudi, ki so daleč in na drugi strani zidu? Kako je izolacija lahko podlaga za sodelovanje v neki širši, morda veliki koaliciji?

Še več. Pretiravanje z delitvami na leve in desne briše zveznost sredine. Briše negotovost, meglo, poljubnost, izbirnost. Onemogoča premikanje, nagibanje, drsenje, prehajanje sredinskega volivca. Preprečuje, da bi se sredinski volivec lahko še kdaj odločil za stranko, ki je rahlo desno od sredine. Ves čas mu namreč razlagajo, kdo je in kdo ni desen. In on to ni.

Ta sredinski volivec je tisti naš sosed ali sodelavec, ki dneva ne začne s poročili o politiki ob sedmih in ne konča z Odmevi ob desetih; ki zadeve spremlja površno in ne preveč zagreto, ki si želi, da bi lahko normalno živel in delal; ki od države pričakuje, da mu odpelje smeti, spluži ceste, zagotovi solidno šolstvo, zdravstvo brez čakalnih vrst in sodišče, na katerega se bo lahko v skrajni sili zatekel po pravico in jo tudi hitro dosegel.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.