Iz Cerarjeve vlade je nenavadno hitro prišel poziv k odstopu vodstva kliničnega centra. Brez običajnega natančnega preučevanja zadeve.
Spretno. Vlada si je umila roke. Še kakšna uslužna medijska zgodba o zaslužkih zdravnikov, pa bo nevrologija izginila. V modernem centru bodo našli osebo nespornih moralnih kvalitet za vodenje naše najboljše bolnišnice in upali, da ni prepisala magisterija.
Sistem je tako ali tako dober, pravi ministrica. Smrti, krvi in škandalov lačni mediji pa bodo našli zgodbo kašnega drugega direktorja. Oziroma ravnatelja.
Pa sistem ni dober. Zdravniki in medicinske sestre so dobri. Sistem je slab. In v to mora politika ugrizniti. Odstopi bi pomirili razburjenje, oprali politiko in pod preprogo pometli sistemske težave slovenskega zdravstva.
Zdravje je neprecenljivo
Za zdravstveno zavarovanje družine dajejo več kot za vse položnice skupaj. In dali bi še več, ker je zdravje neprecenljivo. Ker je zdravje neprecenljivo, se tudi redkokdaj vprašamo, kaj za ta denar dobimo in kako se naš denar porabi. Po drugi strani pa nismo prepričani, da je zdravje mogoče kupiti z denarjem, sicer ne bi za novo leto in ob rojstnih dneh voščili predvsem zdravja.
Ne samo, da ni prijetno biti bolan, ni prijetno biti bolan v državi, kjer si sicer zdravstveno zavarovan, pa zavarovalnica ne zagotavlja, v kakšnem roku in kako dobro lahko zavarovanje tudi uveljaviš. Kljub vrhunskosti naših zdravnikov in požrtvovalnemu delu sester.
Predstavljajte si, da vam na parkirišču poškodujejo avtomobil. Greste na zavarovalnico in vam rečejo, da se na klepanje levih blatnikov čaka pol leta. Do takrat se pač raje ne vozite. Čez pol leta ste naročeni pri kleparju, in sicer ob 7. uri, čeprav začnejo resno delati šele okrog osmih. Na vrsto pridete proti poldnevu. In potem, če imate res veliko veliko smole, vam kateri od mehanikov avtomobil zanalašč pokvaril.
Žalostno, ampak muca je pri veterinarju bolj točno na vrsti kot človek pri zdravniku. In ko smo že pri živalih: podarjenemu konju se ne gleda na zobe in ljudem se zdi, da je zdravje zastonj, čeprav ga plačujejo. In ne sitnarjo, kot bi sitnarili v hotelu, če bi na sobo čakali pol dneva.
Če z avtomobilskim zavarovanjem niste zadovoljni, zamenjate zavarovalnico ali kleparja ali oboje. Ker lahko. Ker med zavarovalnicami in kleparji je konkurenca, izbira. Ena zavarovalnica je sicer v nacionalnem interesu, ampak k sreči ima konkurenco. Konkurenca so zavarovalnice, ki niso v nacionalnem interesu in morajo delati dobro, da bi ustrezale svojim strankam, ne eni stranki. Podobno je tudi z nekaterimi drugimi podjetji, ampak to je že druga zgodba.
Zdravstvene zavarovalnice ne moremo izbirati. Tega, pri katerem zdravniku uveljavljamo pravice iz zavarovanja, vsaj za netrivialne primere, tudi ne. Biti moramo pač zadovoljni s tem, kar je. Če bi radi pomoč, ki presega kakovostne ali hitrostne omejitve zdravstva v nacionalnem interesu, kljub zavarovanju plačamo iz svojega žepa. Ker “zdravje je vendarle najpomembnejše”, kot te dni poslušamo. Potem ko smo bili med “krizo, ki je priložnost”, dolgo časa “vsi v istem čolnu”.
Bogokletnost
Primerjati zdravje človeka in klepanje blatnika, pravite, je bogokletno in nespoštljivo do zdravstva. Zdravstva pač ne moremo primerjati z avtomehaniko ali turizmom. Po izobraženosti, zavzetosti, človekoljubnosti tam zaposlenih prav gotovo ne. Po klasičnih principih zagotavljanja kakovosti v industriji in storitvah pa prav gotovo lahko.
Nekaj ironije je v tem, da zato, ker je zdravje naše največje bogastvo, za avtomobilske blatnike skrbijo boljše kot za naše kolke. Boljše po merilih poslovne odličnosti.
Že dolgo časa poudarjam, da je zdravstvo ena od storitev, podobno kot so izobraževanje, zagotavljanje varnosti, pravice in tako naprej.
Razlika med temi in storitvami, kot so turizem, tečaji jezikov, mediacija in službe za varovanje, je, da se je družba za nekatere storitve odločila, da morajo biti v nekem obsegu dostopne vsem državljanom brez razlik. Nič nimam proti temu.
Ampak da bi bile državljanom te storitve enakovredno na voljo, ni treba, da država ustanovi izvajalce. Zagotoviti mora samo izvajanje storitev. In izkaže se, da država lažje zagotavlja kakovost storitev na področjih, s katerimi nima nič. Država lažje regulira pohlepne kapitaliste kot svoj javni sektor. Še posebej zato, ker je pohlepnih kapitalistov zelo malo, javni sektor pa predstavlja velik del volilnega telesa.
Storitve, ki so na trgu, kjer imajo stranke možnost izbire, se izboljšujejo. Ne zato, ker bi neki razsvetljeni absolutist zamenjeval direktorje, ampak ker uporabniki storitev nagrajujejo boljše in kaznujejo slabše.
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
