Ž. Turk, PlanetSiol: Grška lekcija iz demokracije

3
291

V Grčiji ne gre za ekonomijo. Gre za politiko. Že dolgo.

Ekonomsko gledano Grčija nikoli ni bila pripravljena prevzeti evra, pa so vsi mižali, ko so prav po bizantinsko lagali o stanju svojih financ. Politično ta zibelka evropske civilizacije in njen jugovzhodni stražni stolp pač spadata v elitni klub.

Ko so Grčiji na veliko posojali, so bila to tudi politična posojila prijatelju. Članu kluba. Podobno, kot so naše banke posojale članom nekega foruma.

Po uvedbi evra se je vsa Evropa pretvarjala, da se ne ve, kdo je odgovoren za dolg članice evroobmočja. Od uvedbe evra so se vse ekonomske institucije pretvarjale, da je za dolgove članic evroobmočja odgovorna Nemčija. Na to kaže drastično zmanjšanje razlik v zahtevanih obrestnih merah med članicami evroobmočja od uvedbe evra do izbruha finančne krize.

V vseh političnih pogodbah in dokumentih je pisalo, da ne v EU ne v evroobmočju ni solidarne odgovornosti za dolgove, ta Unija ni transferna unija. A zadnjih pet let se pretvarjamo, da ni tako. Ker je bilo tako politično ugodnejše za tiste, ki bi gradili “vedno bolj tesno Unijo”.

Zadnji dnevi vendarle kažejo, da bodo finančni trgi od politike dobili jasen odgovor na to vprašanje. Da je vsaka članica odgovorna za svoje finance. Da solidarnosti pravzaprav ni.

Velika recesija ekonomije

Ekonomsko gledano bi bilo najpametneje, da bi Grčija bankrotirala leta 2010, pa to politično nikomur ni ustrezalo. Ne takratni grški vladi, ker nobena vlada noče biti na oblasti, ko država bankrotira, ne evropskim politikom, ker bi izgubo občutile francoske, španske, italijanske in nemške banke. In tudi evroobmočje na kaj takega ni bilo pripravljeno.

Da bi šlo za evropski Lehman’s Brother, ki naj bi sprožil krizo, so govorili. Iz današnje perspektive tisti bankrot sploh ni tako zelo napačen. Povedal je resnico in v ekonomiji se nikoli ne obnese, če si pred resnico preveč zatiskamo oči.

In za politično vprašanje gre v zadnjih dneh. Kratkoročno ekonomsko bi bilo verjetno optimalno, če se pač še enkrat brcne konzervo naprej po cesti. Da se Evropa pač pretvarja, da bodo politike v Grčiji državo spravile na pravo pot, in da ji grška politika v vzdrževanju te iluzije pride naproti.

Težava pa je v tem, da levičarski skrajneži v Atenah v tej igri ne želijo več sodelovati. Vzeli bi evropski denar, ne nameravajo pa se pretvarjati, tako kot so se prejšnje vlade, da bodo sprejeli kakšno reformo. Na oblast so prišli zato, ker so obljubili konec varčevanja, na oblast so prišli z nam znano retoriko, da je Evropa tolpa tatov, na oblast so prišli z obljubo, da Grki neoliberalcem pač ne bodo odplačali dolgov.

Grki so izbrali oblast, ki jim je obljubila denar, čeprav ta ni bil njen. In v tem je bistvo zapleta med Evropo in Atenami v zadnjih mesecih. Namreč: ali lahko volivci v eni državi članici demokratično izglasujejo, da jim morajo davkoplačevalci v vseh preostalih državah članicah plačati zapitek?

Siriza je s takim populizmom zmagala na volitvah. Evropa si takih populistov ne more privoščiti.

Velika degeneracija demokracije

Od 18. stoletja, ko so izumili predstavniško demokracijo, pa do danes se je marsikaj spremenilo. Na začetku so države skrbele za notranjo in zunanjo varnost držav ter za deljenje pravice. Vojska, policija in sodstvo so stali morda pet odstotkov bruto domačega proizvoda.

Danes vlade prerazporejajo 50 odstotkov vsega, kar ljudje v državi ustvarijo. Vlade izvolijo ljudje. Demokratično. In ljudje volijo za vlade, ki njim delijo priboljške. Tem priboljškom se v sodobnem jeziku reče “pravica” in pravice je vse, od zdravljenja in šolanja do vode, interneta, obveščenosti, regresov in brezplačnih kosil.

Brezplačnih kosil seveda ni, nekdo nekje jih plača. V sodobnih demokracijah si lahko večina demokratično izbere, kako jo bo financirala manjšina. V skrajni obliki to degenerira v demokratični socializem – socializem, ki ima večinsko demokratično podporo za ukinitev pravice do sadov lastnega dela in zasebne lastnine. Ampak tudi za ta socializem velja, da lahko traja samo tako dolgo, dokler mu ne zmanjka denarja.

Zgolj od modrosti finančnega ministra je potem odvisno, ali bo ugotovil, da dolgoročno to vodi k demotivaciji produktivne in ustvarjalne manjšine, ali pa se bo vdal populizmu in navijal davke, da bi lahko delil priboljške.

Veliko upanje za demokratični socializem

Grško izsiljevanje ima največ podpore prav med demokratičnimi socialisti. Grki namreč preizkušajo, ali bi kaj takega lahko delovalo tudi v mednarodnem okolju.

Ne gre več samo za to, da bi večina revnih Grkov izglasovala, da jim morajo bogati Grki plačati priboljške, gre za to, ali lahko Grki izglasujejo, da jim moramo Evropejci plačati račune in poplačati dolgove. Ali lahko volivci v eni od članic izglasujejo, da vse članice Unije solidarno odgovarjajo za dolg, ki ga naredi ena od držav članic?

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Grčijo ni bi smeli sprejeti v evrsko območje.

    Če pa so jo že, bi jo morali sproti kontrolirati, ker se je vedelo, kakšne kvazivrednote imajo.

  2. “… ali lahko volivci v eni državi članici demokratično izglasujejo, da jim morajo davkoplačevalci v vseh preostalih državah članicah plačati zapitek?”
    =============

    Napačno vprašanje. Namreč, obljuba je bila: Konec varčevanja in nobenih reform, kar v bistvu pomeni:

    Ne samo, da pričakujemo, da nam boste ostali plačali zapitek, pričakujemo, da nam boste plačevali tudi nadaljnje pijančevanje.

  3. To:

    “Ekonomsko se ne bankrot ne životarjenje Grčije nikomur ne izplača. Grčijo je NUJNO spraviti na pot gospodarskega okrevanja. O TEM NI DVOMA. ”

    … in to:

    “Bistvo grške drame je naslednje: ali lahko populisti obljubljajo zastonj kosila, ki jih plača EU, ali samo taka, za katera pravijo, da bodo našli denar doma. Da samo druga, je lekcija o demokraciji, ki jo Grčiji daje velik del Evrope. Da zastonj kosil ni na splošno, pa se mora vsak narod naučiti sam.”

    … je v protislovju.

    Dokler bodo Grki, oz grška vlada, čutili, da jim bo Evropa pomagala (“O tem ni dvoma”) bodo izsiljevali in sami nič naredili. Prav to jim je obljubljal Cipras, zakaj bi ravnali drugače, če pa “ni dvoma”, da jim je potrebo pomagati.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite