Minuli vikend se je v Ljubljani zgodil trk civilizacij.
V manj kot 24 urah in na razdalji manj kot enega kilometra sta se zgodili dve proslavi konca druge svetovne vojne. 8. maja, na dan, ko zmago v Evropi praznuje Zahodna Evropa, je bila državna proslava v Križankah. 9. maja, na dan, ko zmago praznuje Sovjetska zveza, je bila mestna proslava na nekdanjem Trgu republike. Dve proslavi, dva koncepta, skoraj bi lahko rekli dve civilizaciji.
Konec zgodovine odložen
Nekaj let po padcu berlinskega zidu je Francis Fukuyama napisal knjigo z naslovom Konec zgodovine in zadnji človek. Češ komunizem je propadel, liberalizem in demokracija sta zmagala, nič zgodovinskega se ne bo več zgodilo.
Odgovoril mu je njegov nekdanji profesor Samuel Huntington. S knjigo Trk civilizacij je leta 1996 postavil okvir za razmišljanje o svetu po “koncu zgodovine”. Da zgodovine nič ni konec, ampak da bodo svet še naprej zaznamovali spopadi med civilizacijami – zahodno, pravoslavno oz. vzhodno, islamsko, kitajsko, afriško … Krizna območja, vojne in nestabilnost da bodo na mejah med njimi.
Dogodke zadnjih let lahko uvrstimo v njegov predlog konceptualizacije prihodnjega sveta. Ukrajina in Grčija sta na mejah med zahodno in vzhodno civilizacijo. Afganistan, Libija, Sirija, Izrael in Nigerija so na robovih islamske. Bosna in Kosovo so na stičišču vzhodne, zahodne in islamske civilizacije.
Tektonske razpoke med civilizacijami torej niso daleč od Slovenije. Skoraj dve tisočletji je bila meja zahodne civilizacije na črti Baltik-Jadran, pri čemer sta se zgolj spreminjali izhodišči na obeh morjih – pač do kod na sever so germanski trgovci obvladovali Baltik in do kod na jug beneški Jadran. Že v tretjem stoletju je cesar Dioklecijan mejo med Zahodnim in Vzhodnim rimskim cesarstvom postavil na reko Drino in tam je bila tudi na začetku 1. svetovne vojne.
Za železno zaveso
Po drugi svetovni vojni se je zahodna civilizacija umaknila daleč na zahod. Kot je rekel Churchill in navdahnil Brgleza, “od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu, železna zavesa se je spustila čez celino”. Po vseh civilizacijskih pokazateljih je ozemlje Slovenije, še bolj prepričljivo kot po 1. svetovni vojni, postalo del Vzhoda.
To je bil tisti Vzhod, za katerega Niall Ferguson v knjigi Vojna sveta (The War of the World) ugotavlja, da so se v koncentracijskih taboriščih zgolj zamenjale uprave. Namesto sovražnikov enega režima so tja pospravili sovražnike drugega.
To je bil tisti Vzhod, ki se je na projekciji filma Schindlerjev seznam iskreno nasmejal sceni, ko v taborišče pride sovjetska vojska in nek major pravi, “zdaj smo vas osvobodili”. Ni prišla svoboda, le eno diktaturo je zamenjala druga.
In predvsem je bil to tisti Vzhod, kjer je človeško življenje poceni in ki daje skupnosti prednost pred posameznikom. Kjer se sovražnika fizično iztrebi, njegove ženske pa posili. Načini obračunavanja s poraženo stranjo v Sloveniji imajo veliko skupnega z ravnanjem Sovjetov, pa malo skupnega z ravnanjem Francozov, Dancev, Norvežanov …
Ironija druge svetovne vojne je v tem, da sta šla Anglija in Francija leta 1939 v vojno, da bi zavarovali neodvisnost Poljske. Leta 1945 je bila Poljska prestavljena 250 km na zahod, bila je 20 odstotkov manjša in prav nič neodvisna. Tisto, zaradi česar se je druga svetovna vojna leta 1939 začela, je bilo dejansko dopolnjeno šele 50 let pozneje s padcem berlinskega zidu.
Šele s svojo samostojnostjo se je Slovenija vrnila v civilizacijski okvir, kjer je bila do leta 1918. Formalno vrnila.
Pred in za vrati na Zahod
Proslava v Križankah je bila na prostoru nekdanjega samostana. Nekaj simbolike lahko najdemo v tem. Samostani kot versko-gospodarsko-kulturne celice so vzdrževali pridobitve zahodne civilizacije skozi srednji vek; ohranjali so znanje, prepisovali knjige, izdelovali zdravila in zdravili ljudi, skrbeli za reveže, izvajali šolanje …
Druga proslava je bila na trgu, ki je bil načrtovan in postavljen kot Trg revolucije. Tudi v tem je nekaj simbolike. Dve mogočni prizmatični stolpnici menda ponazarjata Ljubljanska vrata. Zapirajo pot iz Balkana v Severno Italijo, varujejo prehod s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Prizmi na najnižji točki med Grajskim hribom in Rožnikom sta menda simbolni moderni odmev rimskih limesov, s katerim so Rimljani po vzpetinah med Vrhniko in Postojno barbarom zapirali prehod v Italijo, prehod na Zahod, prehod v civilizacijo. Župan Janković ga je pred meseci iz parkirišča spet spremenil v trg.
Na trgu pred vrati Zahoda so spomeniki revoluciji in revolucionarjem. Besedilo ob spomeniku revolucije še kar slavi socialistično ustavo iz leta 1974. Narodni heroji v grobnici so tisti, ki so bili revolucionarji.
Naši in vaši
Na tem trgu revolucije tona praznovanju ni dala Slovenija zahodne civilizacije. V najboljšem primeru so jo vodili tisti, ki so mnenja, da so civilizacije preživel koncept, vrednote pa vendar univerzalne in občečloveške. Ki so se v zadregi presedali, ko je dr. Brglez na oni drugi proslavi govoril o “človečnosti, kulturi, demokraciji in svobodi” kot “o vrednotah zahodne civilizacije”. Zahodne, ne katerekoli.
Začenjam verjeti, da se je Brglez s tistim, kar je govoril v nekem intervjuju o naravnem pravu, res nerodno izrazil, ker njegov govor v petek zvečer je bil govor zahodne civilizacije. Tiste, ki obvladuje živalske instinkte naravnega prava. Govoril je stvari, ki nas združujejo, izpustil je stvari, ki nas delijo.
V petek je bilo dovoljeno praznovanje miru, v soboto je bil nov dan.
Na Trgu republike oz. revolucije so slavili smrt fašizma in zmago v revoluciji. Ki se ji zdaj reče osvoboditev. Tako lahko sklepamo po dokumentarcih, ikonografiji in številu puščic, ki so bile uperjene proti domačim izdajalcem in cerkvi, ne pa tudi proti okupatorjem.
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
