Ž.Turk, Delo: Ohromeli zaradi nezaupanja

11
293

Oktobra je bil pri predsedniku republike posvet o dolgoročni viziji države z naslovom Slovenija in Evropa 2030. V vabilu je predsednik citiral enega največjih mojstrov renesanse, Michelangela Buonarrotija, češ »ni najbolj nevarno, če si človek postavi previsoke cilje in jih ne uresniči, ampak če si postavi prenizke in jih uresniči«.

Na dvoje me je ta citat spomnil. Najprej, renesansa je tisti trenutek v evropski zgodovini, ko je zahodna civilizacija začela prehitevati druge, in poučno se je spomniti zakaj, ker prednost zdaj hitro izgubljamo. In drugič, takšno uokvirjanje razprave o viziji in ciljih prikliče v spomin obračun avstrijsko-britanskega filozofa znanosti Karla Popperja s Platonovim, Heglovim in Marxovim utopičnim inženiringom družbe in vlogo politike v njem.

Brez dialoga o alternativah

Gonzalezova skupina o prihodnosti Evropske unije, v kateri sem sodeloval kot generalni sekretar, je imela jasno sporočilo, ki ga je mogoče skrčiti v tri besede: Reforme ali zaton. Svet se hitro spreminja in spreminjati se moramo z njim, sicer bomo zaostali. Skupina, v kateri so sodelovali tudi nobelovec Walesa in nekdanji evropski komisar Monti, je imela v mislih precej bolj dinamično in odzivno Evropo, ni pa skupina pripravila neke celovite Vizije z velikim V.

V Sloveniji je v zadnjih letih nastalo kar nekaj vizij. Med drugimi: vizija druge republike iz krogov blizu stranke SDS, vizija ljudske demokratične republike Slovenije, dokumentirana v dokumentu iz leta 2009 Kam po krizi? ter Vizija 20 + 20, ki smo jo napisali avtorji s težiščem mnenj v racionalni sredini.

Med temi vizijami ni soglasja, še huje, o alternativah ni razumnega dialoga. V javnem diskurzu se uporabljajo vse težje in vse glasnejše besede o čedalje bolj banalnih in nepomembnih zadevah. V metežu hladne državljanske vojne ni niti platforme niti posluha za pogovor. Različni pogledi na prihodnost nimajo enakopravnega dostopa do javnosti. Zato je pobuda predsednika republike o pogovorih o slovenski in evropski prihodnosti zelo dobrodošla.

Ponižna učenka in evroskepticizem

V Sloveniji sta dve kulturi Slovenije v Evropi oziroma odnosa do Bruslja: tista ponižna, ki se je oblikovala, ko smo delali domače naloge in se včlanjevali, in tista samozavestna, ki je EU predsedovala. Žal smo v zadnjih mesecih spet pisci domačih nalog, ker sami nismo sposobni narediti koraka več, kot ga priporoča Bruselj. Nimamo vajeti v rokah, ampak gredo stvari same od sebe po klancu navzdol.

Slovenija mora nehati gledati navzgor v Bruselj, kot je bila vajena gledati navzgor na Dunaj ali v Beograd. Dve skrajnosti – ponižnosti učenke, ko smo v Bruslju na eni strani, in podpihovanje evroskepticizma, ko smo doma, na drugi, mora nadomestiti trezen, samozavesten pogled na unijo in njene institucije. Trezen v smislu zavedanja, da je Bruselj kraj, kjer se zagovarjajo interesi držav, njihovih ljudi in gospodarstev, in ne osrednje središče vernikov v evropski projekt; samozavesten v smislu zavedanja, da smo samostojna država in enakopravna članica EU.

V času krize je še posebno utemeljeno opozorilo Gonzalezove skupine, ki pravi: »Če bodo vlade še naprej obravnavale EU in njene institucije kot nekaj tujega ali sovražnega, vedno kadar jim bo to ustrezalo, potem ni veliko upanja, da bi se ljudje identificirali z Unijo, kar je potrebno, da bi bil zagotovljen njen uspeh.«

Spogledovanje z iskanjem zunanjega sovražnika v institucijah EU, ki smo mu za notranjepolitično rabo priča v Sloveniji, je nevarno, saj nas hkrati oddaljuje tudi od evropskih načel in vrednot. To je tema naslednjega poglavja.

Velika koalicija – podlaga za konstruktivno tekmo

Antični, krščanski in renesančni posameznik, njegova svoboda in odgovornost, so temelj moderne Evrope. Šele od renesanse je evropska civilizacija začela prehitevati vse druge, da bi v 20. stoletju dosegla skoraj popoln vojaški, politični, gospodarski, znanstveni in kulturni monopol. Svet jo je začel dohitevati šele, ko je prevzel njene vzorce in institucije. Prednost se zdaj hitro topi. Nekateri, na primer Niall Fergusson, trdijo, da prav zato, ker se je Zahod odpovedal formulam, ki so bile temelj njegovega uspeha.

Slovenija celo Evrope ne dohiteva več, ampak od leta 2008 zaostaja. Prepričan sem, da zato, ker smo premalo evropski. Evropski v tistem smislu, ki je evropsko civilizacijo naredil uspešno.

Premalo evropski in preveč balkanski je naš politični sistem. Premalo evropske vladavine prava je v naši pravni državi, ki škili levo in desno, kako bi ugajala, namesto da bi pravico delila slepo. Prav nič evropski ni naš gospodarski sistem. Ni poštene tekme med podjetji. Ne zmagujejo najinovativnejši, najbolj podjetni, prodorni, ampak tisti najbolj premeteni in omreženi. Naš javni sektor je ohranil vse značilnosti iz časov samoupravnega socializma, ko ni bila v ospredju kakovostna in po možnosti brezplačna storitev za državljana, ampak zaposlitev za javne uslužbence.

Pri nas še vedno živi veliko tega, kar je Anne Applebaum opisala kot temeljno značilnost totalitarnih režimov: »Totalitarni režim ima eno stranko, en izobraževalni sistem, eno umetniško prepričanje, eno centralno plansko gospodarstvo in ene poenotene medije.«Nekatere poteze, na primer novi predlog zakona o visokem šolstvu, nas k temu mračnemu idealu celo vračajo.

Slovenijo hromi popolna odsotnost zaupanja vseh v vse, še najbolj pa ljudi v politiko in politikov med seboj. Brez rešitve problema zaupanja nikakršni ukrepi za zagon gospodarske rasti ne bodo učinkovali – gospodarstvo jim preprosto ne bo verjelo – niti ne bomo sposobni izvesti korenitejših strukturnih reform.

Ključno se mi zato zdi, da v Sloveniji začnejo sodelovati glavni politični akterji na levi in desni pri reševanju krize. Kaj je lahko boljša podlaga za prihodnjih petdeset let konstruktivne politične konkurence med levico in desnico kot dejstvo, da sta levica in desnica skupaj potegnili državo iz krize?

To bi bilo zelo evropsko, številne evropske države so med krizami po drugi svetovni vojni kdaj ustanovile veliko koalicijo, ki je, tako piše Tony Judt v knjigi Postwar, ustvarila podlago za zdravo, konstruktivno politično tekmo pozneje.

Več lahko preberete: Delo


11 KOMENTARJI

  1. Na to se je čakalo!

    Na vsebinski, racionalen, jedrnat pogled na stanje duha in prihodnost Slovenije.

    Takšen pristop je rešitev! Ne pa brezplodno medsebojno očitanje, omalovaževanje in hujskanje…

    Tako se gradi čvrsti temelj, varna pot razvoja!

    Čestitke avtorju!!!

  2. S takšnim pristopom pa bo možno strniti pozitivne ustvarjalne sile, ne glede na svetovni nazor v slovenski skupnosti.

    Čas je že, da dojamemo, da je potrebno medsebojno spoštovanje človekovih pravic in osebnega dostojanstva ter se usmeriti v koristno skupno ustvarjalnost, ki zagotavlja duhovni in materialni preporod Slovenije.

  3. Sanje o veliki koaliciji pri nas so SANJE! Nič aktualnega ni v tem. Naša levica je še vedno skrajno ekstremna, tako da ni možna nobena koalicija. To je zgolj slepo razmišljanje iz seštevanja. Gospod Turk je vse bolj iz naslanjača razmišlja.

  4. Poznavanje pozitivnih praktičnih izkušenj uspešnih držav Evrope, abecede dobrega gospodarjenja in urejanja medsebojnih odnosov, so zanesljiva pot do uspeha.

    Predvsem pa aktivno in vztrajno ustvarjalno angažiranje, da se uresničijo plemeniti cilji.

  5. Povsod po Evropi sodelujeta v koaliciji levica in desnica. Zakaj pa ne bi še pri nas?!

    Če se dobivajo na kavi, v športu itd, zakaj pa ne bi skupno delovali tudi pri pomembnih zadevah.

    Že leta 1991 se je dokazalo, da je to možno, pa čeprav je bila levica veliko bolj totalizirana in je bil večji miselni razkorak z desnico.

    • Včasih pa svojo dobronamernost resno postavljaš pod vprašaj. Poziv k veliki koaliciji v naših razmerah je velika zlohotnost. Leta 91 je strast levice po razkolu in destrukciji sovpadla z željo desnice po neodvisnosti. Odtod ta skladnost.

  6. Skupen ustvarjalni pristop od nas zahtevajo:

    – resnost družbene krize

    – naša odgovornost pred nami in zanamci

    – mednarodno priznane človekovo pravice vsakega in vseh

    – svetovni etos oziroma svetopisemske zapovedi

  7. Tisti, ki se ne pogovarjajo in ne družijo, ampak pustijo nerešena medsebojna vprašanja, ne morejo duhovno, vrednostno rasti.

  8. Turk je napisal odličen tekst, postavil diagnozo iz katere se vidi, da pri nas v Sloveniji še vedno vlada totalitarizem.

    Ljudje pa niso proti politiki zaradi tega, ker je monopolna in partijska, temveč predvsem za to, ker je vedno manj Dedek Mraz. Pričakovanje, da nam bodo politiki delili denar, službe, ugodnosti je zelo infantilno in na ravni bedaka, ki živi v totalitarizmu brez problemov.

    Tudi sam sem za veliko koalicijo. In da se končno začne reševati probleme, ne pa samo blefirati ali pa celo zanikati probleme.
    Jasno je, da je glavni problem pri komunistih, ki jim je na prvem mestu Kapital, ki ga hočejo totalitarno obvladati kot Fevd. V Evropi sluzasto klečeplazijo ( pa ne samo ex president Sluzasti, temveč vsa klika, cel režim), doma po pljuvajo in serjejo po Evropi ( jo dolžijo za svoje grehe, svojo krivdo – nanjo prelagajo odgovornost, ki je ne zmorejo nositi), hinavci sprevrženi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite