Ž. Turk, Čas-opis: Zmaga zanikanja

4

Volitve 2014 so poraz politike in zmaga nostalgije za lepšimi časi. Ko se volivcem ni bilo potrebno ukvarjati s problemi in težavami. Ko so stvari v državi nekako tekle. Ko so lahko pod Janšo (2004-2008) rekli, “že, že, ampak gospodarska rast ni vse!” Ko pod Drnovškom vojna med levico in desnico ni bila totalna. V ta udobni čas so pobegnili volivci Mira Cerarja. V zanikanje resničnosti, v zanikanje težav, v zanikanje dejstva, da Slovenija zaostaja, da ni več »najuspešnejša« v svojem razredu, kot je bila v devetdesetih, ko je bila najbolj zahodna od vzhodnih in najbolj mirna na divjem Balkanu.

Del komentariata je pohitel z razlago, da je zmagala zmernost, dostojnost in etičnost. Da so imeli ljudje dovolj. Dovolj prepiranja vsakega z vsakim o vsem. Posebej o stvareh, ki niso bistvene, so pa sočne in vzburjajo čustva. Da si želijo miru, normalnosti. Da so pač zavrnili obstoječe prepirljivce z leve in desne.

To je v veliki meri res, lepo se sliši in ljudje bi o sebi radi kaj takega verjeli. Ima pa teorija eno napako. Podre jo neuspeh Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki po zmernosti, strpnosti in etičnosti nista prav nič zaostajali za Cerarjem. Podre jo neuvrstitev tiste nove obrtno-podjetniške stranke na radar volivcev.

Ampak desnim strankam pač ni dano biti ljubljenec medijskega prostora, razen kadar se prepirajo z SDS. NSi in SLS sta razmeroma realno govorili o problemih in rešitvah. Zato je to zmaga zanikanja neprijetne realnosti in ne zmaga miru nad prepirom.

Zanikanje ima po Freudu tri oblike in vsaka ima svoje zmagovalce.

a. Preprosto zanikanje

Preprosto zanikanje je ignoriranje neprijetnih dejstev. Zmagal je kandidat, ki v zvezi s krizo, v kateri je država že šest let, ni doslej ničesar naredil niti ni v zvezi s tem ničesar napovedal. V bistvu se je delal, da krize ni in da je v državi vse nekako v redu. Najraje je rekel, da zadev ne pozna, da jih bo potrebno še proučiti. Še najbolj konkretna je bila ideja, da če je kje česa preveč, bomo vzeli in dali tja, kjer je trga premalo. Recimo javnih uslužbencev. Ali denarja.

Zmagali so volivci, ki imajo dovolj problemov in slabih novic. Ki so pogledali stran od krize, problemov in prepirljivih politikov. V zvezi s krizo, v zvezi s polpreteklo zgodovino, v zvezi s stanjem pravne države … najbolj udobno se je delati, da ti problemi ne obstajajo.

V to skupino sodi tudi Združena levica. Luka Mesec deluje dobronamerno in iskreno, kar pa ne more odtehtati ludističnih prvin njihovega programa. Zanika, da denarja zmanjkuje, če pa je že pritisnjen ob steno, bi ga dobil v obliki reparacij od Nemčije. Da jih je Nemčija Jugoslaviji že plačala, je eno tako neprijetno dejstvo, ki ga preprosto zanikamo.

b. Minimalizacija

Druga najbolj udobna pozicija zanikanja je minimiziranje problemov in težav. Da stvari niso tako brezupne, da bo že kako. Če ne drugače, si bomo pač še naprej sposojali. Samo čas potrebujemo. Da čas stane, da ni pomembno. Te volivce je z veliko žlico zajemal Desus in z nekaj manjšo SD.

Škoda, da si je SD s koketiranjem s skrajneži iz Solidarnosti zaprla možnost, da bi kot evropska sredinska socialdemokracija bila nosilec družbenega konsenza za spremembe, ki bodo morali slediti. PR jim je prav svetoval, da so bistvena nova delovna mesta, ampak volivci tega niso prav slišali.

c. Projekcija

Najbolj realni med tistimi, ki živijo v zanikanju, se zavedajo dejstev in resnosti položaja, ampak zanj je kriv nekdo drug. Če si v vladi te realnost preprosto mora srečati. Glasove le teh je lovilo Zvezništvo Alenke Bratušek, ki ni znala ene stvari argumentirati, ne da bi bil zanjo kriv Janez Janša.

Več lahko preberete na blogu Čas-opis.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Preprosto odlično!

    Glede na to, da je član SDS pa pričakujem tudi zelo kritično analizo predvolilnega delovanja SDS v zadnjem letu. Sploh bo obravnavana v SDS, bo morda kdaj kasneje javna.

    Turk je najbolj moder in pameten član SDS kar jih iz delovanja v medijih poznam!

  2. Zmaga zanikanja se je zgodila že lansko leto, ko so vstajniki rovarili po Mariboru in ko so kasneje ob poročili PKP prešli v Ljubljano in rušili Janševo vlado s pomočjo Viranta. Ob nastopu Bratuškove vlade ni bilo več vstaj tudi strah pred trojko je izginil. Država je je naprej drsela v ekonomsko krizo, ampak državni uslužbenci so varni, služba jim je garantirana in tako volijo tistega, ki jim tako stanje naprej garantira. Domnevam, da je večina volivcev bila iz državne uprave in upokojencev, torej vseh, ki jim je dohodek garantiran. Ko v privatni sektor prave sindikate, bi lahko vršil pritisk, ki ga mediji ne.

  3. Podre jo neuspeh Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki po zmernosti, strpnosti in etičnosti nista prav nič zaostajali za Cerarjem.
    ====================
    Saj ravno to je razlog. Oni bi glumili Cerarja z mislijo, če njemu gre, bo tudi nam. Volilci pa spet niso idioti. To je problem naše desne politike, ker enako prezira državljane kot levica. In misli da bo s tem uspela. In to se ponavlja že dvajset let. Vse kvazi spoštovanje se začne in konča s spačenko “državljanke in državljani”. Mislijo da bodo ženske padle za njimi, tako kot za Kučanom.
    Medtem ko se z levice širi vonj po pečenih volih, naša desnica ponuja suh korenček. Bogovič kar dobesedno, Janša pa s 50€ podkupnine. Novakova se je še res našlepala na Cerarja. Kakšna bo cena še ne vemo, bo pa velika. Sploh če bo v tej paralizirani državi, šla v koalicijo. Sploh ne opazi da je zavladal sodni teror v državi in glumi slepega demokrata.

Comments are closed.