Ž. Turk, Čas-opis: Spomini na neko resetiranje

6

Enega od svojih posvetov je SDS imela 15.1.2011 v Zrečah. Pravilo je, da udeleženci napišejo krajši tekst o aktualni situaciji. To se potem razmnoži v brošuro, ki jo udeleženci dobijo na mizo. Na koncu brošure poberejo in uničijo.

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več. Ali pač? Bistvena razlika med preteklostjo in prihodnostjo je, da preteklost poznamo, prihodnosti pa ne.

Januarja 2011 je bil čas začetka konca Pahorjeve vlade. Kriza je šla v drugo leto neukrepanja. Spomladi 2010 je skupina državljanov predstavila Vizijo 20+20. Novembra 2010 smo nekaj prahu dvignili “Resetatorji”. Naslov je bil reciklaža tiste ideje.

Resetirati SDS

Žiga Turk, januar 2011

Slovenija je v največji gospodarski, socialni, družbeni in vrednosti krizi od svojega nastanka.

Kriza se kaže v slabih indikatorjih na vseh področjih: padec gospodarske aktivnosti, brezizhodnost krize, hiter upad deleža delovno aktivnega prebivalstva na račun upokojevanja in zaradi rasti števila brezposelnih, število zaposlenih v programih za ohranjanje delovnih mest, zastoj investicij, javno-finančni primanjkljaj in zadolževanje, prezadolženost in nelikvidnost.

Kriza se kaže tudi v splošnem malodušju, neambicioznosti podjetnikov, strahu zaposlenih za delovno mesto, razočaranju nad pravno državo. V krizi, ko gre nekaterim res za nohte, se še bolj opazijo razlike med tranzicijsko elito in tistimi, ki si kruh služijo s svojim delom. Izgubilo se je zaupanje v vlado, v pravno državo, v sodstvo. Zaradi nepotrebne politizacije in razpihovanja ideološke polarizacije, se je skrhalo tudi zaupanje mnogih ljudi v najvišje institucije te države.

Kljub temu, da imamo verjetno najbolj neuspešno vlado doslej, da je medsebojno skregana, da so stranke očitna izpostava kapitalskih interesov in lobijev, ki se na plečih države in državljanov tepejo za – zaradi krize – vse manjšo pogačo, da je zaradi tega pretepa veliko razbitega družinskega porcelana, kljub temu, da ima Pahorjeva vlada najnižji rating od vseh vlad doslej …

… kljub vsemu temu SDS v zadnjih dveh letih v javnomnenjskih anketah ni napredovala in je približno tam, kjer je bila že pred šestimi leti.

Razočaranje »levih« in zmernih volivcev se kaže v javnomnenjskem osipu podpore strankam levega trojčka, kar se da preračunati v relativni napredek SDS, dejansko pa SDS ne uspe prebiti meje cca. 30% volivcev na volitvah oz. cca. 20% anketiranih. Da SDS ni pozicionirana kot alternativa, se kaže v tem, da se SDS na ta račun ni okrepila in tudi v tem, da se zdi prostor odprt za nove stranke, mandatarje, da Slovenija čaka odrešenika ali pa apatično vsaj Godota.

Ključno vprašanje tega trenutka je, zakaj se SDS ni okrepila?

Se res ni? Ali pa morda iz meseca v mesec napredujemo in ne stagniramo? Od odgovorov na to je odvisen načrt dela za v naprej. Taktika, če SDS zdaj iz meseca v mesec raste, je drugačna od tiste, ki jo je treba ubrati, če SDS stagnira. Glede na meni dostopne podatke izhajam iz predpostavke, da SDS stagnira in da bo, če bo »več in bolje delala«, kar že itak počne in kakor to počne, pristala na svojih 30%, kar bo morda dovolj za relativno zmago.

Da bi SDS napredovala iz 30% na 50%, torej na vsake tri obstoječe volivce pridobila še dva, po mojem mnenju ni mogoče z istim načinom kot do sedaj. Stranka, ki dobiva 30% ni enaka tisti, ki dobiva 50%.

Če želimo leta 2012 resetirati Slovenijo, moramo leta 2011 resetirati SDS.

V sedanjem slovenskem političnem prostoru je ogromen in širok prostor za nekaj novega. SDS je še edina obstoječa politična sila, ki lahko kredibilno ponudi nekaj novega. SDP-ZLSD-SD, LDS-Zares, SKD-SLS-NSi … te stranke so karto »nove politike« že odigrale. Samo SDS je še ni.

Resetiranje SDS ni stvar vizije ali programa. Strateške ideje so zbrane v papirju Vizija 20+20. Imamo predlog ustavnih sprememb. Operativno bo stvari preciziral Strokovni svet. Papir marsikaj prenese, vse dobre želje vseh strank so podobne.

Resetiranje razumem kot spremembo značaja stranke in tipa njene politike.

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva.«

V SDS smo nezadovoljneži in nergači.

Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Več lahko preberete na blogu Čas-opis.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Zelo dober tekst Žige Turka. Zelo manjka še drugi del, ki ga treba prebrati na blogu. In spodaj, prav beden komentar nekega Matjaža Jarca, ki samo diskreditira in razvrednoti Turkove pomisleke, ničesar pa ne prispeva. In ravno to pokaže, da ima Turk še kako prav. In to je tekst iz leta 2011! Še vedno aktualen.
    V SDS so zamenjali načelnost in doslednost s trmo in “goniti vedno svojo”. Eva Irgl je tipična predstavnica tega. Ona zagovarja človekove pravice kot da je to interes stranke?! Ali celo njen lastni interes. In se seveda izgubi in razvodeni vse, ker ljudje ne zaupajo temu. In imajo prav.

    • Ta je pa dobra. Očitati neki stranki, konkretno pa Evi Irgl, da se preveč ukvarja z varovanjem človekovih pravic. 🙁 Hvala Bogu, da se. Prav zaradi tega jih cenim. In tudi zaradi antikomunizma.

      Kaj opažam pri Žigi Turku, ko razpravlja zgodovinsko in ideološko nabitih temah slovenske polpreteklosti? Da svari pred političnim načenjanjem tem o naravi 45 letnega režima, o tem, kaj se dogajalo vse umazanega in grozljivega, kdo je to počenjal in je morda še zdaj na položajih, o tem kakšne posledice se vlečejo v sedanjost. To Turka moti, o tem naj politika in stranka ( SDS) ne bi več govorila. Antikomunizma nikar, torej.

      Ampak ko je pa tema ww2, revolucija in povojni poboji, pa Turk obrne ploščo. Te teme so pa zanj pomembne, tu je pa odločen in javno polemizira z zagovorniki partizansko-revolucionarne strani.

      Te pozicije me vodijo k temu, da domnevam ( pa o tem nimam nobenega podatka): da je Žiga Turk iz “domobranske družine”, da so mu verjetno ubili nekaj svojcev. Da pa so bili po vojni njegovi domači verjetno, on sam pa skoraj gotovo relativno adaptabilni na sistem in mu (jim) do zloma komunizma ni na misel prišlo, da bi se šel (šli) kakšno opozicijo, ampak je gospod mislil predvsem na karijero. Se motim?

  2. Vsekakor zanimiv prispevek.

    Prav gotovo ni rešitev zgolj kritizirati, vse pa ostane po starem, ker se oblast in še kdo zraven na vse kriplje trudi, da se ničesar ne spremeni.

    Zato je rešitev v smeri, kako pridobiti politične in druge akterje za spremembe.

    Brez medsebojne komunikacije in ustvarjalnega sodelovanja ne bo šlo.

    Ljudi pa je potrebno razumeti, ker so že alergični na prepire in nesodelovanje, ker to ne daje želenih pozitivnih učinkov.

  3. Precej je res, se pa ne bi strinjal s “spreobračanjem” novinarjev recimo. Oni brez piškotkov tega ne delajo, piškotki pa niso rešitev.
    Sem tudi prepričan, da samo ena stranka, še posebej neleva v Sloveniji ne more dobiti 50%. V res idealnem primeru morda koalicija nelevih strank.
    Zelo se strinjam, da se res ni treba stranki kot je SDS oglašati na vsak pasji lajež in to pogosto s samega vrha.
    Obstoj SDS-a v sedanjih časih in pod vsemi napadi je pa kar čudežen…

Comments are closed.