Ž. Turk, Čas-opis: Cerarjevih šestindvajset

2

Osemdeset strokovnjakov in specialistov je delalo eno leto, da bi Stranka Mira Cerarja objavila šestindvajset prosojnic s programom stranke, ki bo, tako napovedujejo, zmagala na naslednjih volitvah. Napisali so:

Z velikim veseljem sporočamo, da je na voljo volilni program naše stranke. V pripravo tega dokumenta je bilo več kot leto dni vključenih okoli 80 strokovnjakov, specialistov na svojih področjih, ki pripravljajo tudi nadaljnje projektne podlage za izvajanje volilnega programa. Te dni so potekala končna usklajevanja, ki so se večkrat zavlekla pozno v noč; za nas je namreč pomembna vsaka podrobnost.

Načelno sem skeptičen do vizij, strategij in programov, ki jih pišejo v powerpoint. To je tipičen format svetovalnih hiš in drugih modrovalcev, saj omogoča, da je na razmeroma veliko straneh bolj malo povedanega.

Ampak ker gre za zmagovalca naslednjih volitev in ker so o tem programu začeli resno razpravljati, kot da bi šlo za resen program, sem si ga ogledal.

V vsakem zgornjem levem kotu je simpatična ikona vsebinskega področja. Spomnila me je na konjička enega od ministrov v Janševi vladi 2004-2008, ki se je lotil vsakemu ministrstvu v celostno podobo podtakniti nekaj podobnega. Ministrstvo za razvoj naj simboliziral kalček. No, ministrstva za razvoj v teh prosojnicah ni, kar ni presenečenje. Je pa presenečenje, da v prosojnicah oz. v programu ni pravosodja.

Zakaj ne za kaj?

Za vsako področje je potem napisano “zakaj”, “kako” in “kaj (ukrepi za)” imajo v programu. Podrobnost, ki je piscem, kljub delu pozno v noč, ušla, je, da “zakaj” ni isto kot “za kaj”. Na “zakaj” odgovarjamo z “zato”, na “za kaj” pa z “za”. Naj pojasnim s primerom namišljenega dialoga:

Zakaj se zavzemamo?”

Zato, ker se je v politiki pač treba zavzemati. Še bolje, če bi imeli kaj za pokazati, ampak za začetek je dovolj, da se za-vzemamo”.

Za kaj se zavzemamo?”

Za razvoj strokovnih potencialov javnih uslužbencev”.

Vse prosojnice sprašujejo “Zakaj” in odgovarjajo na “Za kaj”. Oz. napišejo nekaj lepega in pozitivnega o zadevi.

Sledi razdelek “Kako”, kjer je po moje tudi prišlo do napake. Razdelek namreč ne dogovarja na vprašanje “Kako?”, ampak dobra vprašanja šele postavlja. A le, če slajde prav beremo. Npr. “Povečati kakovost upravljanja in vodenja sistema vzgoje in izobraževanja ter šol” ni odgovor na noben “kako”. “Kako povečati kakovost upravljanja in vodenja sistema vzgoje in izobraževanja ter šol”, pa je dobro vprašanje. Na katerega izjemno redko dobimo konkreten odgovor v razdelku “Kaj (Ukrepi za)”.

Skratka, bralec programa bo opazil, da se velika večina točk v razdelku “Kako” zelo dobro bere, če pred željo napišemo besedico “Kako”. Npr. kako zajeziti beg možganov, kako zagotoviti dostojno raven pokojnin, kako preprečiti krčenje pravic zavarovancev, kako zagotoviti svobodo medijskega prostora, kako omejiti sivo ekonomijo … Je pa nek pregovor, ki pravi, da je postaviti dobro vprašanje včasih težje od odgovora nanj. No, v tem primeru bi lahko rekli, da so Cerarjevi opravili težji del posla.

O vsebini

Prva točka prvega slajda pravi:

“Krepiti vzgojno vlogo šol in vrtcev s sodobnimi pristopi poučevanja ter učenja”.

Če bi pisalo “krepiti izobraževalno vlogo šol in vrtcev”, bi še razumel. Povezave med tem, da otroke vzgajamo, kaj je prav in narobe, s pristopi k poučevanju (ne pa vzgajanju) pač ne razumem. Stališče pa bi lahko imel do stavka

“Krepiti vzgojno vlogo šol in vrtcev s tradicionalnimi prijemi vzgoje ter kaznovanja”.

E, to bi pa bil progam, o katerem bi se dalo diskutirati. Že vidim vojne spletnih komentatorjev. Do varuha otrokovih pravic bi jih gnali.

Ampak to je že diskusija o vsebini. S katero se skorajda ni mogoče resno ukvarjati. V zvezi s problemi, ki so znani, program ne more napisati nič takega, s čemur z nekaj dobre volje ne bi mogli vsi prikimavati.

Več lahko preberete na blogu Čas-opis.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. V kolumni in še nekaterih v zadnjem času se v slovensko družbo ponovno vrača humor, ki je v zadnjih letih popolnoma izginil. Družba brez humorja gre proti smrti, krivulja se obrača navzgor.

  2. Prav bi bilo, da se program ne glede na leporečenje prebere in iz njega odkrije smer, v katero vodi.
    To pa je popoln monopol države, državnih podjetij in državne uprave nad vsemi področji življenja, ki so v programu zaobsežena.
    O nekaterih, o katerih bi bilo prav kaj povedati, pa ni besede.

Comments are closed.