Jezika namreč.
Ko smo lani razmišljali, da bi v šolstvu nekaj denarja razmeroma neboleče lahko prihranili tako, da bi bilo v razredu v povprečju 21 in ne samo 19 otrok ali da bi učitelji delali dobili plačano kako šolsko uro manj na teden, je bila vsa država na nogah. Stavkalo se je, žvižgalo, zbirali so se podpisi za odstavitev ministra. Bili so plat zvona, da to pomeni razpad javnega šolstva in katastrofalen padec njegove kvalitete. Minister je bil sovražnik države številka ena.
Zdaj berem, da se je minister, kar na hitro, brez posvetovanja s stroko, odločil, da bo ukinil uvajanje obveznega drugega tujega jezika v osnovno šolo in šole postavil pred dejstvo z okrožnico. STA poroča:
V (okrožnici) je zapisano, da s šolskim letom 2013/2014 ukinja uvajanje obveznega drugega tujega jezika v osnovne šole. Ta poteza ministrstva je, kot pišejo pobudniki, v ostrem nasprotju z Resolucijo o evropski strategiji za večjezičnost (2008), smernicami Evropske komisije (1995) in določili Sveta Evropske unije (2002), ki narekujejo učenje vsaj dveh tujih jezikov v osnovni šoli.
Učenje drugega tujega jezika pomeni, da bi mladi v tej državi poleg angleščine znali še nekaj nemščine, italijanščine, francoščine, španščine, kitajščine … in si s tem odprli vrata v še eno tujo kulturo, poslovni svet, okolje. Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš, pravi star pregovor.
En cel predmet se torej ukinja, 50% tujih jezikov manj, pa se komaj kaj sliši o tem. Zakaj je tako?
Več: blog Čas-opis
