Ž. Turk, blog: Rešitelj od Svete trojice?

4
332

Korupcija je preveč resen problem, da bi se je lotevali tako, kot se je dunajski cesar lotil Brdavsa.

Martin Krpan je na Dunaju pojedel “dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci oméšanih”. Na koncu “potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat … vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu”. Problem rešen.

O težavah dunajske oblasti z nasilnežem Brdavsom bi Fran Levstik lahko napisal tudi drugačno povest: npr o tem, kako je cesarstvo zaostrilo priseljevanje in povečalo nadzor na mejah, ki bi nasilnežu Brdavsu preprečili preprečil prihod na Dunaj. Lahko bi pisal o ustreznih pooblastilih vojski in policiji, ki bi v prestolnici delala red in se ne bi bilo treba zatekati po pomoč k tihotapcem iz province.

Ampak take pravljice ne bi nihče bral. Vsi imamo radi pravljice z junaki. Iz pravljic smo se naučili, da se prej ali slej pojavi nek Martin Krpan, Kraljevič Marko, Batman, Superman, Asteriks Galski ali Ata Štrumf, ki zadeve uredi in postavi na svoje mesto.

Ko je treba kakšno idejo prodati odraslim, se je zelo učinkovito nasloniti na vzorce, ki smo se jih naučili kot otroci. Vse bo rešil pravi junak na pravem mestu. Ali skupina junakov na pravem mestu. Ali pa se bo vse rešilo tako, da pridejo novi junaki in zasedejo mesta dosedanjih Brdavsov. Ki so začeli kot Martini Krpani, a se niso nikoli vrnili domov k Sveti trojici.

Krpan ali sistem?

To je naivno. Brdavse je na njihova mesta pripeljal sistem. Martin Krpan ni razrešil sistemskih težav, ki jih je cesarstvo imelo z migracijsko politiko in zagotavljanjem reda in miru. Korupcija v Sloveniji je sistemski problem, kar ne pomeni, da ga je mogoče rešiti tako, da se v sistem na prava mesta postavi nekaj Martinov Krpanov, nekaj Brdavsov se pa odstrani.

Sistemska rešitev pomeni, da je treba spremeniti sistem. Ne sistem boja proti korupciji, ampak sisteme v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki korupcijo generirajo. Sisteme je potrebno spremeniti tako, da ne bo več motiva, možnosti, vzrokov za korupcijo.

Nekaj napotkov daje primerjava med zasebnim in javnim zdravstvom. Zakaj v zasebnem ni korupcije? Zakaj v zasebnem zdravstvu pod mizo ni modrih kuvert? Zakaj zasebni sektor kupuje opremo tudi 40% cenej od javnega?

Zakaj nikogar več ne podkupujete, ko kupujete avto, v prejšnjem sistemu pa še do tovarniško razmajane stoenke niste prišli brez zvez, poznanstev in vsaj kile kave ali litra viskija? Zakaj Mobitel in Simobil moledujeta, da bi sklenili naročniško razmerje, v prejšnjem sistemu pa ste vi moledovali za telefonski priključek pri PTTju? Odgovor na slednji vprašanji je preprost. Ker deluje trg. Ker so avtomobili na trgu in telekomunikacijske storitve tudi. Kapitalizem je opravil s korupcijo.

V zasebnem sektorju se lastniku splača obnašati racionalno in zmanjševati stroške. Ker na svobodnem in poštenem trgu ni prostora za stroške, ki jih prinaša korupcija. Vse pa nikoli ne bo na trgu. Ko se bo to racionalno obnašanje splačalo tudi tistim v javnem sektorju, ko bodo od bolj racionalnega poslovanja tudi sami imeli kaj od tega, bodo sami razčistili s tudi s korupcijo.

Za začetek je torej treba javnemu sektorju dovoliti, da se obnaša podjetno in da se mu to splača. Da se zaposlenim v izobraževanju, znanosti, kulturi, zdravstvu splača biti podjeten.

Več: blog Čas-opis


4 KOMENTARJI

  1. čeprav nekateri neradi, bomo morali sprejeti to logiko, ki daje rezultate povsod po svetu.

    Delavnost in ustvarjalnost ter racionalnost so gonilo razvoja, ne pa nedelavno sanjarjenje in filozofiranje ter potratnost.

  2. Ja, rešitelj je gotovo eden od Presvete Trojice. Tega pa nikoli ne bo vedel ateist Žiga Turk in njegova koruptivna partija.

  3. odlično Žiga.

    Korupcije bi ob zanih lastnikih bilo po vsej verjetnosti manj , ampak govorjena o korupciji ne bi bilo manj, kajti žungliranje s korupcijo je postala nepogrešljiva vragolija političnega boja.

  4. Mislim, da se ta prispevek navezuje na knjigo Zagovor svobodnega trga, R. Sirico. Ko sem jo bral, sem se v mnogem strinjal. Čisto vse pa ne bi podpisal. Sirico se je precej ukvarjal s korupcijo v zdravstvu. Mislim pa, da zdravnike podcenjujemo, če mislimo, da je edino trg tisti, ki bi jih spravil v red. Vseeno mislim, da bi velika večina njih rada le pošteno delala.

    Problem se mi zdi v tem, da je stvar postala preveč regulirana. Borba proti korupciji se je sprevrgla v svoje nasprotje. Pa ne mislim na KPK, pač pa na javno naročanje. Če se “naši” uradniki zamislijo, da bo posel dobilo določeno podjetje, se stvar že da tako speljati, da to podjetje legalno dobi posel. In obratno, če je volja, bikovska volja, da bo posel pošten, potem se tudi da. No, da se, vendar je potiskano veliko več časopisnega papirja.

    – Korupcijo bi zmanjšali s privatizacijo, kot to vidi Sirico. Vendar Sirico na vsaki strani vsaj enkrat omeni delujoče sodstvo! Torej, privatizacija postane vprašljiva.
    – Pri nas bi pa korupcijo zmanjšali, če bi zmanjšali število predpisov oziroma jih skrajšali. Potem bi morali zmanjšati število točk oziroma uradnikov, kjer se denar lahko lepi. Primer je svež. Če bi država denar podjetjem pustila, namesto da ga iz njih vzame in potem deli nazaj z razpisi, potem gospodarski minister ne bi avtomatično bil koruptivno obremenjen, kot se to danes reče.
    – Potem je potrebno zmanjšati število odgovornih. Ker, če sta za nekaj odgovorna dva, potem ni nobeden.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite