Nacionalni preiskovalni urad vodi predkazenski postopek »zaradi suma nepravilnosti pri dodeljevanju koncesij v visokem šolstvu«. Včeraj sem od NPU prejel obrazec, s katerim naj bi jim dovolil vpogled v arhiv moje elektronske pošte, ki jim ga je ministrstvo izročilo na zapečatenem CDju. Po premisleku sem se odločil, da preiskave CDja ne dovolim na način, kot ga predlaga policija. Želi namreč trajen vpogled v mojo celotno korespondenco. Gre za nesorazmeren poseg v ustavno pravico tajnosti komuniciranja; ne samo mojo, ampak tudi od vseh tistih, ki so kadarkoli komunicirali z ministrom.
O koncesijah sem vsebinsko povedal vse, kar je treba povedati, že 12. aprila. Koncesije so bile podeljene skladno s pooblastili. Nobena procedura ni bila kršena. Pač pa imamo o zasebni ponudbi izobraževanja različna politična mnenja.
Nekateri mislimo, da je dobro, da se npr. omogoči študij novinarstva še kje drugje, ne samo na FDV. Na FDV sta (bila) profesorja predsednika dveh levih strank. Iz FDV je v zadnji dve levi vladi prišlo pol ducata ministrov. Iz FDV prihajata moj predhodnik in moj naslednik na Ministrstvu za znanost, šolstvo in šport.
Drugi mislijo, da bi kazalo za ohranitev monopola uporabiti vsa sredstva. Ne zdi se jim konflikt interesov, da minister dr. Pikalo skrbi za ohranjanje monopola fakultete, na kateri je še vedno zaposlen in da je dosegel, da so koncesije odvzete. Ko pa bi kdo slovenskim študentom omogočil alternativo, pa ga je moral naznaniti represivnemu aparatu. Če drugega ne zato, da ne bi še kdaj v prihodnosti komu kaj podobnega prišlo na misel.
Se pač ne strinjamo. Samo za nedemokratične režime pa je značilno, da je ne-strinjati-se kaznivo; da se politične odločitve skušajo procesirati kot kazniva dejanja in da se represivni aparat države zlorablja za politično obračunavanje z nekdanjimi političnimi nasprotniki.
Izgovor?
Ne morem se znebiti vtisa, da je preiskava tudi izgovor, da se pride do bianco dovoljena za dostop do arhiva komunikacij in s tem za kršenje 37. člena ustave, ki jamči tajnost komuniciranja. Prepričan sem namreč, da kršenje tajnosti komuniciranja vseh, ki so kdaj komunicirali z ministrom ni »nujna za uvedbo in potek kazenskega postopka ali za varnost države« (kot izjemo določa ustava).
Prvič, dokumenti v zvezi z dodeljevanjem koncesij so javno dostopni oz. so v arhivih ministrstva in vlade. Morali bi zadostovati za presojo ali je pri tem šlo za kakšne »nepravilnosti«. Pooblastila so znana. Zakoni objavljeni. Odločitve ministra in vlade so tudi javne. Iz primerjave enega in drugega je mogoče ugotoviti utemeljenost suma. V emailih npr. ne bodo našli definicije, kaj so tekoči posli in kaj niso.
In drugič, če NPU meni, da je res potreben vpogled v mojo korespondenco, se temu ne izogibam. Predlagam pa, da se ga izvede tako, da skupaj odpremo dotični CD, skupaj pregledamo celotno vsebino, izpišemo tista sporočila, ki bi lahko imela kakšno zvezo s tem primerom, potem pa CD uničimo, da ne ostane možnost kopiranja ostalih sporočil ali trajnega vpogleda v vso ostalo komunikacijo.
Tajnost komuniciranja drugih ljudi
Organom pregona torej nisem pripravljen dati dovoljenja, da si naredijo in si shranijo kopijo celotne korespondence, ki jo je minister imel. V tej korespondenci so namreč tudi pisma ljudi, ki so ministru pisali v zaupanju, morda o problemih z nadrejenimi, o težavah pri delu, o svojem političnem prepričanju. Tam so tudi tegobe ljudi, ki so se obrnili na ministra po pomoč in zato pri revanšistični(*) novi oblasti lahko dobijo črno piko. Zakaj naj bi kdorkoli imel možnost, da to prebira?
Kompletne digitalne sledi enega leta ministrovanja nisem pripravljen dati policiji, ker ne vem, kaj vse se s tem lahko zgodi. Digitalnim kopijam ni mogoče slediti. Objave policijskih prisluhov v dnevnem časopisju napeljujejo na strah, da so podatki iz preiskav z lahkoto zlorabljeni.
Tukaj je potrebno narediti jasno, debelo, rdečo črto. Preiskava ene morebitne »nepravilnosti«, ki je plod politično motivirane gonje proti zasebnemu šolstvu, je eno, vdor v zasebnost desetin ljudi pa nekaj drugega. Ko so ljudem preiskovali papirno dokumentacijo, jim niso odnesli celotne korespondence, ampak le tisto vezano na predmet preiskave.
(*) Utemeljitev: ko sem prevzel resor, nihče od stare garniture direktorjev direktoratov ni izgubil službe, ena tretjina iz prejšnje postave jih je ostala na svojih mestih. Ministra Pikalo in Grilc pa sta zamenjala vse razen enega. Skoraj polovico sta jih pognala na cesto.
Več: blog Čas-opis
