@steinbuch je na tviterju vprašal, zakaj nacionalka v Kijevu ali na Krimu vendar nima svojega dopisnika. Na prvo žogo sem odgovoril, čemu le.
Ukrajinska kriza je dogodek, ki ga mnogi spremljamo zelo drugače, kot so naši očetje kubansko krizo. Na twitterju, RSS bralnikih, Flipboardu, you name it, smo izpostavljeni stalnemu, neposrednemu toku novic in komentarjev na to temo. Vsak si je sestavil svoj izbor, vsak prosto izbira, kateri povezavi bo sledil, kateri ne.
Na razpolago je vse, od ruske televizije RT, Kijevskega angleškega časopisa, poročila protestnikov na Majdanu, uradnih sporočil Kremlja, NATA, G7, levih in desnih tujih časopisov, neposredno udeleženih politikov … do selfijev Ukrajink na Krimu. Prenos seje varnostnega sveta je v živo na internetu … Vsaj ducat novic na temo #ukraine na minuto, za odvisneže tudi več.
Medije spremljam, da zvem kaj o medijih, ne o Ukrajini
Domačih medijev na to temo ne spremljam zato, da bi izvedel, kaj se dogaja, ampak, da bi izvedel, kaj se jim na Kolodvorski zdi primerno povedati ljudstvu, da se dogaja.
Več lahko preberete na blogu Čas-opis.
