Spet se v deželi govori o volitvah. In dežela, kjer se veliko govori o volitvah, je prav gotovo demokratična. Vsaj tak vtis daje to silno modrovanje o predčasnih volitvah, ki ga gledamo že skoraj tri tedne. To je učinkovit privid demokracije v trenutku, ko se nam nekaterim zdi, da spet doživljamo »nove nesporazume, provokacije in odkrite sovražnosti«, kot je zapisano že v tretji Majniški deklaraciji. In ko drugi izgubljajo zaposlitev, upanje na boljše življenje in miren pokoj. In ko že vsaj eno leto nič ne rečemo o tem, kakšne politike bi bilo treba voditi.
Nove stranke
Še večji praznik formalne (in zgolj formalen) demokracije bodo same volitve. In kaj je bolj formalno demokratično od tega, da vsak lahko naredi stranko in kandidira. Slovenski politični prostor je odprt za nove stranke in nove pobude, pravijo. Ničla in neskončnost se matematiki v nekaterih primerih podobno obnašata. Med nič ali neskončno strank tudi ni posebne razlike.
Strank povprečen medijski družbenopolitični delavec na mara. Učili so ga, da naj bo ponosen na inovacije iz SFRJ – nestrankarsko demokracijo, združevanje dela, sredstev in samoupravnih interesov. Ta svoj odpor do strank – obstoječih strank – prenaša na bralce in gledalce. Nove stranke ne bodo stranke, ampak gibanja in liste. Ne bodo več samo listne, pozitivne in zares državljanske, tudi solidarne bodo in verjeli naj bi vanje.
V novih strankah bodo novi obrazi. Na njih še ne bo brazgotin, ki jih puščajo rubrike za blatenje v strankarsko najbolj gorečih medijih ali kako preddverje Cankarjevega doma. Novim obrazom ni bilo treba ne povedati ne narediti še nič takega, po čemer bi jih spoznali. Do volitev in še nekaj časa po tem so lahko prijazni sadilci rožic in izogibajo izjav, s katerimi se je mogoče ne-strinjati se. Ljudje, ki ne povedo nič diskusije vrednega, so poprečnemu slovenskemu volivcu všeč. Ceraju in Šoltesu to za zdaj kar dobro uspeva. Še nič, s čemer se ne bi mogel strinjati, nista povedala. Meni to ni všeč.
Politika je menda drugi najstarejši poklic. Pregovor vleče enačaj med politiko in obrtnico v najstarejšem poklicu. Dokler to verjamemo, bomo imeli takšne politike, kot si jih s tem mnenjem zaslužimo. Vsak, ki bo prišel mimo in se mu bo zazdelo, da bi znal tudi on, se bo na začetku zdel boljši od teh obstoječih, kot beremo, umazanih in pokvarjenih. Pričakujejo, da bodo – amaterji in novinci – vodili boljšo politiko od tistih, katerih preživetje je odvisno od tega, ali jih bodo ljudje za njihovo delo nagradili ali kaznovali.
Stari vzorci
V samoupravnem socializmu smo imeli delegate, navadne ljudi, ki so dajali sistemu nekakšen videz ljudskosti. V senci delegatskega sistema je pa partija pač delala, kar je hotela. Demokracija zahteva resne, profesionalne, zavzete in politiki zavezane politike. Zahteva, da jih primerno financiramo in da je za ene in druge zagotovljena minimalna eksistenca med tem, ko so v opoziciji. Ne pa, da se predsednik stranke sonči na fakulteti. Avtomehanik naj bi bil profesionalec, o usodnih problemih države naj bi pa odločali ljudje na začasnem delu v politiki?
Nezadovoljstvo nad strankami ni samo ideološko in splošno, ampak tudi realno. Če je vlada brez rezultatov, imajo njeni volivci pravico, da pride na trg nova ponudba. Novi ljudje in novi programi v starih strankah, ali pa v novih. V razvitih demokracijah se nezadovoljstvo nad vlado sicer odrazi v uspehu opozicije. Ampak mi to nismo.
V bistvu moramo biti vsake nove stranke in vsakega pametnega človeka, ki je resno pripravljen svoje življenje zavezati tako nehvaležnemu poslu, kot je politika, biti veseli. V bistvu moramo biti veseli, da je naš sistem tak, da vsem ljudem to omogoča.
Ko pa odložimo rožnata očala, moramo le ugotoviti, da tako prijazen ta naš sistem vendarle ni. Pred meseci je Alojz Kovšca dal pobudo za ustanovitev Liberalno-gospodarske stranke. Stranko so ustanovili, imajo organe, program in predsednika, ampak medijska mašinerija ponavlja samo imena Cerar, Šoltes, Solidarnost, Cerar, Šoltes, Solidarnost, Cerar, Šoltes, Solidarnost … Medijska mašinerija je za Alojza Kovšco pustila 4500 sledi na Googlu, za Mirom Cerarjem pa 160.000.
Več lahko preberete na blogu Čas-opis.
