Ž. Stupica, Portal plus: Zdravljica Kardelja ali zgodba o gnilih vrednostnih temeljih

1

Kultura poenostavljeno povedano pomeni gojeni sistem vrednot. Proces lahko imenujemo inkulturacija, tudi indoktrinacija. Posebnega kulturnega in nacionalnega pomena je v naši državi Radiotelevizija Slovenija, kjer veljajo posebne vrednote glede argumentacije pri delu novinarjev, urednikov in drugih udeležencev; ti morajo še posebej spoštovati resničnost, nepristranskost in celovitost informacij (1. alineja 5. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija).

V že večkrat omenjeni televizijski seriji Vzporedna ekonomija, objavljeni na nacionalni televiziji koncem leta 2006 (oziroma 2009 – tu in tu, tu ter tu) se je pojavilo mnenje, da je v bivši Jugoslaviji “komunistična oblast in v njenem imenu udba” doma in v tujini ustvarila pogoje za ilegalno dejavnost, ustvarila naj bi se vzporedna ekonomija prek različnih podjetij in nadaljevala ter razširila ilegalna trgovina. Serija razkriva nedovoljene posle Službe državne varnosti, zgodba o nezakoniti trgovini, ki ni bila ukinjena leta 1955 – to je bila uradna razlaga – pa naj bi živela »še vse do leta 1990, torej do smrti države«. Serija sicer dopusti možnost, da je to “najbrž” trajalo naprej, vendar naj tega argumenta ne bi bilo dovolj dokumentiranega.

Vprašljiva je torej indoktrinacija serije, da naj bi paralelna ekonomija živela le “do leta 1990, torej do smrti države”. Vprašljiva je že omemba leta 1990, kajti takrat ni bilo nobene “smrti države”. Ta je kvečjemu nastopila z uveljavitvijo 2. odstavka I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki določa, da za Republiko Slovenijo 25. junija 1991 preneha veljati ustava SFRJ.

Vprašljiva metoda argumentacije serije RTV Slovenija

Prvič zato, ker je bila serija izdelana leta 2006 v obliki treh obsežnih oddaj v skupni dolžini približno treh televizijskih ur (55:30, 58:30 in 58:21). Toda argumentacija v tako obsežni seriji skoraj v celoti temelji na pogovoru avtorice serije z eno in isto osebo oziroma njegovi listinski dokumentaciji – to je Niko Kavčič, nekdanji visoki uslužbenec “tajne politične policije udbe”. Ker ena oseba pove le nekaj, ostalega pa ne, to ovira “resničnost, nepristranskost in celovitost informacij”. Manjko dokumentacije ene osebe o vzporedni ekonomiji po letu 1990 bi serija lahko poiskala pri ostalih osebah te države. Zato je omejitev na pričevanje ene osebe vprašljiva indoktrinacija.

Drugič zato, ker so v 1. oddaji serije sicer vključeni še izjemno kratek intervju z Zdenkom Zavadlavom, dr. Jožetom Prinčičem in dr. Božom Repetom, vendar dokumentirajo le čas pred letom 1990. Tako na primer v izjemno kratkem intervjuju dr. Božo Repe v 1. delu serije meni, da je imela v tedanji strukturi oblasti “izjemno pomembno vlogo služba državne varnosti, torej tajna politična policija, ki je imela pristojnosti na vseh področjih, od kadrovanja v različnih podjetjih, do obračuna z nasprotniki”. Toda dr. Repe svoje mnenje omeji na povojni čas. S tem odpade dokumentacija, vezana na morebitno vzporedno ekonomijo po letu 1990, kar je vprašljivo.

Tretjič pa zato, ker je vprašljiv izbor dr. Repeta v seriji, s katero se indoktrinira delovanje vzporedne ekonomije Zveze komunistov “zgolj” do leta 1990. Gospod Repe je namreč dokumentiran kot član CK ZKS in CK ZKJ, funkcionar predsedstva CK ZKS oziroma strokovno-politični delavec CK ZKS v dokumentu, ki je objavljen na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije http://imss.dz-rs.si/imis/3fa9e9695ab385523366.pdf (dodaten link na isti naslov za primer težave pri odpiranju – tu ), in sicer v tč. 4 Pregleda članov CK ZKS in CK ZKJ, funkcionarjev predsedstva CK ZKS ter strokovno-političnih delavcev CK ZKS, ki se bodo udeležili programsko-volilnih sej občinskih konferenc Zveze komunistov Slovenije 9. 2. 1988.

Četrtič, vprašljivo je, da se v seriji ni opravilo poizvedb o morebitnem obstoju vzporedne ekonomije v strukturi oblasti v prelomnem letu 1990 pri osebah, ki so v gornjem dokumentu, objavljenem na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije, navedene kot funkcionarji tedanje komunistične partije, zveze oziroma stranke tik pred letom 1990.

Na primer pri Miranu Potrču (tč. 54. seznama članov CK ZKS) glede državnozborskega, Hermanu Rigelniku (tč. 62 seznama članov CK ZKS) glede izvršilnega in Branku Masleši (tč. 3 seznama izvoljenih delegatov MS OK ZKS Koper) glede sodnega dela monolitne veje tedanje oblasti ter Etelki Korpič-Horvat (tč. 4 seznama izvoljenih delegatov MS OK ZKS Murska Sobota) glede ustavnosodnega. Ali pa pri Dušanu Semoliču (tč. 64. seznama članov CK ZKS) glede oblasti nad delovnim ljudstvom, Stanetu Pejovniku (tč. 47. seznama članov CK ZKS) glede avtonomije Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Metki Tekavčič (tč. 8 seznama izvoljenih delegatov MK OK ZKS Ljubljana Bežigrad) glede ekonomije, Bogdanu Lipovšku (tč. 4 seznama izvoljenih delegatov MK OK ZKS Ljubljana Moste Polje) glede biznisa v turizmu in Brunu Koreliču (tč. 35 seznama možnih kandidatov za člane CK ZKS) glede mednarodne trgovine. Oziroma pri 100.648 članih Zveze komunistov Slovenije (glej Evropa zdaj! 11. Kongres Zveze komunistov Slovenije, 22. in 23. december 1989 – Statistični pregled gibanja in sestave članov ZKS med 10. in 11. kongresom, stanje članov septembra 1989).

In še petič, vprašljiva je avtorica serije, ki indoktrinira delovanje vzporedne ekonomije komunistov zgolj do leta 1990. Na predvečer leta 1990 je namreč Ljerka Bizilj navedena v gornjem dokumentu s spletne strani Državnega zbora Republike Slovenije, in sicer pod tč. 7. Možni kandidati za člane Centralnega komiteja ZK Slovenije, Interno, Osnutek, 7. 11. 1989. Tovariš tovarišu namreč ne izkljuje oči (lat. Cornix cornici numquam oculos effodit).

Diagnoza: kulturna demenca?

Morebitni razlog vprašljivega stališča o prelomnem letu 1990 je lahko v manjku dokumentarnega spomina. To bi vodilo v diagnozo kulturna demenca, kar je vprašanje s področja bolezni oziroma patologije.

Da pri dedičih tedanje oblasti morebiti obstaja kulturna demenca, kaže zgodba omenjenega Edvarda Kardelja, ki je bil najvišje v funkciji tedanje oblasti in njegovega vnuka. Slednji je v življenju po letu 1990 kot predsednik Računskega sodišča Republike Slovenije postal tudi nosilec visoke, ustavno določene, pozicije ki je namenjena revidiranju vzporedne ekonomije. Toda vnuk ima svojega dedka “samo v lepem spominu”, kot je povedal v intervjuju za Playboy.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.